2 Krn 36,14-16.19-23
Ko kronist opisuje padec Jeruzalema, razrušenje templja in kasnejšo osvoboditev ljudstva, podaja tole spoznanje: zgodovina izvoljenega ljudstva je podobna valovanju: najprej bližina Boga, nato oddaljevanje v naraščajoči zlobi ljudi in končno očiščenje v trpljenju in upanje na ponovno zbližanje z virom vsega dobrega. Ni treba posebne duhovitosti, da človek spregleda v tem trojnem valu poleg judovske tudi splošno tragiko vsakega človeškega položaja, pa naj bo to v veri ali pa mimo nje. Kdor vsaj malo pozna zgodovino ne le kot suho naštevanje dogodkov in letnic, ampak tudi vzroke, zakaj so se posamezne stvari dogajale, bo to uvidel v naši slovenski zgodovini. Iz svoje stoletne vernosti je slovenski narod po drugi vojski zašel v oddaljevanje od Boga. Pa se ni, kot se ni izraelski po povratku iz babilonskega izgnanstva. Kot pravi naše berilo, da so bili Izraelci sužnji babilonskih kraljev, tako smo tudi mi sužnji vsakokratnega “novega obraza” in njegove vlade, najbolj pa sedanje, ki po svoji samopašnosti presega vse dosedanje. Ponižno stojimo v neskončnih vrstah, da bi prišli do zdravnika, čeprav svojo pravico do zdravstva drago plačujemo. Ponižno gledamo, kako nam sedanja požrtna vlada puli sredstva z vedno novimi in novimi davki. In ponižno, kot Izraelci čakamo svojega Kira, ki bi nas osvobodil teh zajedalcev, pa ga, za razliko od Izraelcev, ne bo. Sedanja kriza je nadaljevanje “izgnanstva”, ki naj bi nas spametovalo. In če nas ne bo, bodo udarci še hujši, obubožanje še bolj radikalno, izkoriščanje in brezpravnost povprečnega državljana še bolj kruto.
Kje je rešitev? Edino svetlo točko in smer bodočnosti odpira tukaj učlovečenje Boga v Jezusu, ki zagotavlja, da končno očiščenje in dosega cilja le nista odvisna zgolj od človeške muhavosti, ki bi lahko komu tudi zaprla ta vrata. Z nasiljam ne bi prišli nikamor, zakaj nasilje rodi novo nasilje. Vajeti vsakogar in vseh drži v rokah Bog. In ker smo kristjani tisti “mali ostanek”, kot so bili to maloštevilni Izraelci po vrnitvi iz izgnanstva, potem je naša dolžnost z molitvijo in zvestobo Bogu prositi ga, naj nategne vajeti in pošlje izkoriščevalce, ki nam pijejo kri, tja, kamor spadajo: na smetišče zgodovine. Jezus nas je opozoril, da molitev gore prestavlja. To je naše orožje, ki nam ga nihče ne more odvzeti. Kot je mali ostanek Izraelcev v času Ezra in Nehemija zgradil nov tempelj, tako tudi mi z molitvijo uresničimo tisto, kar smo z osamosvojitvijo dosegli, pa nam pogoltne in nesposobne vlade ne dajo uživati.
