3. marec 2024 – 3. postna nedelja

BOG JE DAL POSTAVO PO MOJZESU

153

2Mz 20,1-17

Sveto pismo nam ohranja več inačic desetih božjih zapovedi, ki jih po obliki ločimo v “moralne” in “kultne”. Nobena izmed teh pa ni v številčni vrsti, kakor jo poznamo danes – to so naredili šele veliko pozneje. Vsekakor pa desetere zapovedi niso nekakšna izraelska “pogruntacija” ali nekaj povsem novega v tedanjem svetu. V bistvu gre za stvari, ki jih ukazuje že sama vest ali pa naravno pravo. Najbolj znana – pa ne edina – inačica dekaloga izven Svetega pisma je gotovo v Hamurabijevem zakoniku iz leta 1728 pred Kristusom, so pa tudi še starejše. V starozaveznem razodetju so te zahteve vesti in naravnega prava dobile še Božjo avtoriteto. Njihova oblika je ukazovalna in uporablja drugo osebo ednine, kar se razlikuje od takratnega pravnega sloga, ki je uporabljal pogojnik in tretjo osebo (“če bi kdo…”). Pomembna je tudi njihova namembnost: prve tri urejajo odnos človeka do Boga, ostalih sedem pa človekove odnose bodisi v ožji družbi, družini (4.), bodisi v družbi nasploh (5. – 10.). S tem je pa presežen pomen neke splošne etike, ampak izražajo medosebni odnos Boga in človega, kar pomeni, da za vsako dejanje človek odgovarja sam in se ne more sklicevati, češ “vsi tako mislijo ali delajo.” Vse človeške zakonodaje, ki slučajno ali pa nalašč ne upoštevajo vseh načel desetih zapovedi, so se dosledno izkazale za zgrešene. Ni nam treba hoditi daleč. Dovolj dokazov nam daje naša slovenska zgodovina. Od leta 1945, ko se je s komunizmom začela borba proti vsaki obliki vere, pa do današnjega dne, ko smo s sedanjo vlado padli najniže v zgodovini, vidimo, kam vodi zgolj človeška etika: v gospodarski in moralni propad.

Molitev in prizadevanje za Božje zapovedi je edina pot, ki vodi iz tega prepada.

image_pdfimage_print