Novo v novem letniku

Sveto pismo ima dva glavna dela: Staro in Novo zavezo. Stara zajema čas od začetka sveta do Kristusa oziroma do nastopa Janeza Krstnika, Nova pa čas Kristusovega življenja, smrti in vstajenja, širjenja prve Cerkve in spisov, ki so nastali v prvih desetletjih krščanstva. Sicer je Sveto pismo od Boga navdihnjeno, vendar je nastajalo v človeškem okolju in so ga pisali ljudje, zato nam je pogosto nerazumljivo, če tega časa in okolja ne poznamo. Posebno to velja za Staro zavezo, saj so nam sumerska, akadska, babilonska in semitske kulture, ki so na njegov nastanek in oblikovanje vplivale, popolnoma tuje. S svojimi deli je skušal te pomanjkljivosti v našem znanju odpraviti s svojimi deli francoski pisec Henri Daniel-Rops (1901-1965). Koliko so cenili njegova dela nam pove dejstvo, da je leta 1955 postal član francoske Akademije, kar je najvišja čast, ki jo more kak izobraženec v Franciji doseči.

O svetopisemskem okolju je napisal več knjig, ki so sad dolgotrajnega študija. Za boljše razumevanje Svetega pisma je nujno spoznati ljudstvo, kjer je Knjiga vseh knjig nastala. To obravnava v zbirki, ki ji je dal naslov Histoire sainte (Sveta zgodovina). Njen prvi del nosi naslov Le peuple de la Bible (Ljudstvo Svetega pisma), kjer obravnava nastanek in zgodovino izvoljenega ljudstva stare zaveze od Abrahama do Kristusa. Pod tem naslovom jo bomo tudi objavljali v nadaljevanjih. Pri navedkih iz Svetega pisma in pri transkripciji imen se bomo držali slovenskega standardnega prevoda (Ljubljana 1996).

Prvi del

Očaki

Prvo poglavje: Abrahamovo poslanstvo

Prva civilizacija, ki jo je spoznala Mezopotamija so bili Sumerci, pozornosti vredno ljudstvo. V petem tisočletju so prišli, ne ve se odkod – morda iz Afganistana, iz Beludžistana. Okrog 3500 so že trdno zasidrani v deželi ob dolnjem Evfratu, ki jo Sveto pismo imenuje Šinár. Gotovo je, da niso bili Semiti. Kdor se hoče o tem prepričati, je dovolj, da si ogleda okrogli neporaščeni obraz z debelim in kratkim nosom tistega Gudea, značilnega Sumerca petindvajsetega stoletja, katerega enajst kipov hrani pariški Louvre, ali pa pogleda v Britanskem muzeju vznemirljivi obraz tiste kraljice Šub-Ad, ki je umrla v Uru pred pet tisoč petsto leti in ki njene čutne nosnice, sladostrastne ustnice in velike odprte oči zgledajo, kot da bodo zdaj zdaj oživele in ki pod čudno krono iz kovinskih lističev še danes uteleša večno skušnjavo ženske skrivnosti.

Ti Sumerci so bili za vso Mezopotamijo začetniki civilizacije. Od njih je izšla umetnost namakanja, sajenja   in zidanja, njihovi veliki verski miti in pravna načela; celo nekatere osnovne poteze našega mišljenja imajo svoje korenine v deželi Sumer. Upravičeno je mnenje, da so v deželi Evfrata igrali enako vlogo kot Latinci v oblikovanju zahodnih družb. Za razliko od Rima pa Sumer ni čutil potrebe po zedinjenju dežele. Vsako mesto, Ur, Lagaš, Uruk, je bila majčkena državica, ki jo je vodil kraljiček, patési, namestnik krajevnega božanstva. Prepogoste vojske so so porajale nasprotja med temi gnezdi. Sosedje so se s tem okoriščali in to je bil prvinegotovi napad puščave na “rodovitni polmesec”. Ti novi prihajači so bili brez vsakega dvoma Semiti: njihov nos je orlovski in lasje skodrani. Skozi stoletja počasi osvajajo deželo Akad ob srednjem Evfratu, kjer jih zadržuje moč patési. Njihova civilizacija prav medlo posnema sumersko. Toda okrog leta 3000 napadejo. Dve stoletji traja močno semitsko širjenje. Približno v času, ko v Egiptu grade velike piramide, akadski kralj Sargon I., vrtnar, ki je postal vojaški poveljnik, pobije male sumerske kneze se ubrani vseh grozečih vpadov hribovcev iz Elama, nato se obrne na zahod in prodira do Sredozemskega morja, vanj namoči svoje orožje in si podvrže “libanonske cedre in srebrno goro”, Taurus. Ta semitska razširitev v 18. stoletju pušča sledove vsepovsod. Feničani so gotovo ena izmed vej, najti pa je semitske kolonije iz tega časa tja do osrčja Male Azije, do Kapadokije.

Ta osvojitev je bila pa krhka. Zmagovalec je moral imeti slabe sile, saj dežele ni zasedel. Komaj je odšel, se je moral vračati, da je zadušil upore. Sargonov vnuk Naram-Sin se je s tem otepal ves čas svoje vlade. Akadski imperij je bil tako malo trden, da ga je kmalu ogrozil prvi vdor hribovcev, skrivnostnega ljudstva Guti. Njihov vdor je tako pretresel Mezopotamijo, da so nemire izkoristili Sumerci in spet dosegli neodvisnost. Tako je okrog leta 2300 v glavnem mestu Lagašu Gudea postal močan vladar.

Ko je Abram prišel na svet, je Mezopotamija zgledala kot mozaik majhnih sumerskih in akadskih državic, ki so si bile bolj ali manj sovražne in so odklanjale politično enotnost. Vse so bile pa na približno isti stopnji civilizacije pod sumerskim vplivom.

Iz leta v leto bolje spoznavamo to civilizacijo. Pred stopetdesetimi leti je Emil Botta, francoski konzul v Mosulu, prišel na misel, da je začel raziskovati griče, ki so razsuti po ravnini. Začela so se razkrivati čudovita obzorja. Brez dvoma še nešteto spominov spi pod peskom in čakajo slučajno srečo, ki jih bo s krampom osvobodila. Metoda fotografije prerezov, ki jo je iznašel duhovnik Poidebard odkriva vedno nove kraje, ki jih je treba raziskati. Tam, kjer pot, po kateri so hodile oslovske karavane, prečka Evfrat, je Mari, kjer so izkopavali Francozi od leta 1934 dalje. Prikazala se je palača na dveh hektarjih (5 akrov), njeni templji, večnadstropen stolp in neštevilne muzejske drobnarije. Če še niso našli Agadeja, glavnega mesta velikega Sargona, pa lahko v odkritem Uru raziskujejo okolje, v katerem je bil rojen Abram. Od leta 1922 se nadaljujejo resna izkopavanja in danes stoji pred našimi očmi petnajst stoletij. Iz peska je vstal tempeljski stolp, ki razkazuje svoje ogromno zidovje in ga obdaja cela šahovnica hiš. V Londonu, Filadelfiji in Bagdadu je mogoče občudovati pravljične zaklade Ura: cizelirana kraljevska bodala, bakrene čelade vojakov, zlato čašo, ki jo je tiščalo k ustom truplo žene, ko so jo našli – umetnino čudovite lepote.

Abramova selitev, ki so jo naši predniki imeli za nekakšen začetek zgodovine, se nam danes zdi kot novejši dogodek mezopotamske zgodovine. Jasno je, da mnogo izročil, ki so jih prinesli s seboj Terahovci, izvira iz Sumerja in da so dejstva in navade, na katere se bo pozneje skliceval Abram, tiste, ki se jih je držal v Uru v času svoje mladosti.

Mesto je zanj mesto iz opeke, takšno, kakršno so nam odkrili arheologi. Edina surovina dežele je ilovica, ki so jo bodisi žgali, bodisi sušili na soncu. Uvoženi kamen je namenjen izključno za kipe bogov in za plošče kraljevih zakonov. Hiše so ob vijugastih uličicah in imajo slepe zidove: skladno z navado, ki jo je Vzhod ohranil, se zasebno življenje omejuje na notranja dvorišča. Belo ometane terasaste hiše s smokvinim nasadom v kotu dvorišča v modernem Iraku so ohranile enak videz, kakor so ga imele hiše pred štiri tisoč leti. Abram to bivališče zapusti, da bi sledil Bogu, spomin nanj je pa le ohranil: v preddverju ni sprejel tujca, ne da bi mu ob robu nalašč za to urejenega korita umil roke in noge Ko bo sprejel tri neznance pri Mamrejevih hrastih, jim bo rekel: »Naj prinesejo malo vode, da si umijete noge« (1 Mz 18,4).

Ko je zapustil Ur, je zapustil udobje in razkošje mesta, lepo pohištvo z vložki, svilene zavese, vezena oblačila, nakit in dišave. Odrekel se je tudi podrobni birokraciji, ki so jo imeli sumerske patési, ki so polnili knjižnice z glinastimi ploščicami, odrekel se je državnemu sistemu davkov in dajatev, katerih trdoto je hebrejske brezvladje tako sovražilo. Zapustil je vero v mnoge bogove ali moči narave, kot so bili Enlil-zrak, Anu-nebo: Enki-voda, ki daje rodovitnost, malike, ki so zahtevali med, vino in datljeve sladkarije. Morebiti se je hotel celo izmuzniti nekaterim navadam, za katere se zdi, da jih je vera nalagala.

Zakaj v tej tako zelo civilizirani družbi nas preseneti grozotno dejstvo: žrtvovali so ljudi. V slavo bogov in kraljev so bile včasih potrebne žrtve. V grobiščih v Uru so pri izkopavanjih naleteli na strahotne prizore: okrog kraljevskih trupel, pokritih z biseri, zlatom, višnjevcem in ahati je bilo poravnanih petindvajset, petdeset, štiriinsedemdeset žrtvovanih služabnikov. Tam so možje in žene, častniki, služabniki tja do oslovskega gonjača z njegovo živaljo vred. Vsi so lepo poravnani kot za parado. Nobenega sledu nasilja ni videti: te žrtve so morale umreti zastrupljene. Renan je rekel, da je Abramova slava v tem, da je pri daritvi človeka zamenjal z ovnom in odkritja v Uru dajejo misliti, da to vsaj do neke mere drži.

Hamurabi, Abramov sodobnik

Neko zgodovinsko dejstvo je lahko imelo na odločitev navdihnjenega moža bolj neposreden vpliv. Dvaindvajseto stoletje, torej tisto pred Abramovim rojstvom, so zaznamovali veliki dogodki, o katerih se nam počasi jasni. V zgodovini se pojavijo Arijci. Prišli so iz področja, ki ga ne moremo natančno določiti – vsekakor od nekod med Baltikom in Kaspijskim jezerom. Morda je bil to samo prvi korak njihovega ogromnega preseljevanja, v katero so jih silili skrivnostni vzroki (pomanjkanje živeža, spremembe podnebja ali celo samohotna želja po osvajanju). Množice ljudi, ki so govorili skoraj isti jezik, so se začele pomikati proti jugu. Okrog 2150 je to preseljevanje doseglo mejno območje Mezopotamije, Male Azije in Irana. Ta ljudstva najdemo pod imenom Hetiti, Kasiti in Mitanci. Druga veja se je usmerila proti Evropi in se pod imenom Ahajci ustalila sto let pozneje na grškem polotoku. V tem trenutku ta množična preseljevanja v daljnih pokrajinah še ne vznemirjajo starih civilizacij. V Nilovi dolini so tebanski faraoni Neko zgodovinsko dejstvo je lahko imelo na odločitev navdihnjenega moža bolj neposreden vpliv. Dvaindvajseto stoletje, torej tisto pred Abramovim rojstvom, so zaznamovali veliki dogodki, o katerih se nam počasi jasni. V zgodovini se pojavijo Arijci. Prišli so iz področja, ki ga ne moremo natančno določiti – vsekakor od nekod med Baltikom in Kaspijskim jezerom. Morda je bil to samo prvi korak njihovega ogromnega preseljevanja, v katero so jih silili skrivnostni vzroki (pomanjkanje živeža, spremembe podnebja ali celo samohotna želja po osvajanju). Množice ljudi, ki so govorili skoraj isti jezik, so se začele pomikati proti jugu. Okrog 2150 je to preseljevanje doseglo mejno območje Mezopotamije, Male Azije in Irana. Ta ljudstva najdemo pod imenom Hetiti, Kasiti in Mitanci. Druga veja se je usmerila proti Evropi in se pod imenom Ahajci ustalila sto let pozneje na grškem polotoku. V tem trenutku ta množična preseljevanja v daljnih pokrajinah še ne vznemirjajo starih civilizacij. V Nilovi dolini so tebanski faraoni premagali družbeno krizo, v katero je zašlo staro kraljestvo in omogočili čudovit razvoj Egipta pod senusritsko dinastijo. Na svojem varnem otoku kretski kralj Minos začne graditi prve palače v Phaestosu in Knososu in jé s prelepih keramičnih posod. Šele dve, tri stoletja pozneje bo ta trdna kraljestva zalila mogočna arijska plima. Toda Mezopotamija, ki je najbližja krajem, od koder so privreli ti barbari, bo prva začutila pretres.

To je nekakšen semitski odbojni val od zahoda proti vzhodu, odgovor na osvojitve Sargona, ki je dosegel Sredozemsko morje. Iz dežele Amur-ru, današnje Sirije, privro novi valovi: Amorejci. Morda so njihovi voditelji, od katerih je bil vsaj eden velik, videli v arijskem pritisku nevarnost in so skušali doseči enotnost v Mezopotamiji, da bi se ji uprli.

Poskus Hamurabija, najvažnejšega od teh amorejskih kraljev, je prav zanimiv. Njegovi predniki so celo stoletje pridno večali svojo moč na račun malih kraljev akadske in sumerske dežele. Ko pride okrog leta 2000 na prestol, nadaljuje to delo in ga pripelje kar daleč. Hoče zediniti vsa ta ljudstva in narediti iz njih eno dušo in eno telo. Izvede versko revolucijo, odstavi stare bogove in postavi najvišje božanstvo, Marduka. Njegovo mesto Babilon postane glavno mesto vse dežele ob Evfratu. In v štiridesetem letu svoje vlade da vklesati svoje “odloke pravičnosti”, zakonik, ki ga hranijo v pariškem Louvru in je povzetek starih sumerskih izročil, h katerim hoče prisiliti svoje ljudstvo.

Ta poskus ima v sebi nekaj napoleonskega. Ta Hamurabi osvojevalec in pravnik, je ena največjih osebnosti svojega časa. Mu je uspelo? V nekem smislu ne, saj ta prisiljena enotnost ni vzdržala napadov Arijcev, ki so sto let pozneje oplenili Babilon. Kljub temu pa bo od tedaj babilonski jezik diplomatski jezik, ki ga bodo rabili od Male Azije do Egipta, amorejski vpliv pa bo ostal globoko vtisnjen v zgodovino civilizacije. Seveda se pa ta izjemni poskus ne izteče brez hudih nasprotovanj. Dolg je spisek mest, ki jih je Hamurabi kaznoval z razrušenjem. Mari si ni več opomogel. Komaj je veliki osvojevalec umrl, že se je Ur poskusil upreti, vendar je despotov sin je njegove zidove zravnal z zemljo in izselil vse prebivalce.

Je bila Abramova odločitev, da bo zapustil deželo, v kateri je bil živel, v zvezi s to nasilno in neznosno zedinjevalno politiko? V politiki babilonskega kralja je Abram lahko našel odlične razloge, s katerimi je prepričal starega Teraha, da je bolje oditi. In kdo ve, če ni poskus verske edinosti okrog božanstva Marduka, pomagal odločitvi tistega, ki je v svojem srcu nosil gotovost o edinem Bogu.