1Mz 9,8-15
O “svetopisemski prazgodovini” (prvih 11 poglavij Prve Mojzesove knjige) je treba vedeti, da njihov namen ni poročati o preteklih dogodkih, ampak razlagati človeka in njegov svet. Samo navidezno je govora o preteklosti, v resnici pa ta poglavja govore o sedanjosti. To velja tudi za zgodbo o vesoljen potopu, ki je sestavljena iz dveh tradicij, od katerih je ena polnih 500 let mlajša od druge. Ta zgodba ni izključna last Svetega pisma, ampak je znana tudi v tradicijah drugih kultur, celo ameriških Majev, najbolj znana pa je v epu o Gilgamešu iz sumersko-akadske literarne dediščine. Očitno gre tukaj za spomin na katastrofo, ki je imela vse kaj več kot le krajeven pomen v Mezopotamiji (kjer je arheolog Leonard Wooley odkril sledove take strahotne poplave). Sicer pa tudi raziskovanje oddaljene zemeljske preteklosti govori o katastrofah, ki so pretresale ta naš planet. Vsaka od teh zgodb, ki je lahko posledica nekakšnega atavističnega spomina, je skušala izraziti svoje lastno versko izkustvo in verovanje v Božjo pravičnost. Bistveno pa je, da Bog sklene zavezo z ljudmi po Noetu – simboličnem Adamu. Obljuba skupnosti med Bogom in človekom in da bodo v prihodnosti varni pred potopom, je izraz optimističnega pogleda na svet in človeka v njem, ki pa dočaka svojo polno uresničitev šele v eshatološkem obdobju Jezusa Kristusa.
Posebej je to pomembno za nas, kadar se znajdemo v položaju, ki mu ne vidimo izhoda, kot je na primer sedaj, ko smo padli v kremplje ljudi, katerih edina sposobnost je, da z lažjo polnijo svoje lastne žepe. Ne verjamem, da svetovna zgodovina beleži kaj podobnega. Da, diktatorjev je bilo dosti, toda tako nesposobnih in obenem pogoltnih pa še ne. Ravno zato je pomembno zavedati se, kar pravi naše starozavezno berilo, ki je izraz optimističnega pogleda na svet. Biti optimist pomeni zavedati se, da ima vajeti zgodovine v rokah Bog, naše pa je moliti, da bi do njegovega posega prišlo čimprej.
