Postni čas, čas premišljevanja, je čas ponovnega poskusa, da bi se izmotali iz skrivališča lastnega jaza, kamor se skrivamo v težkih trenutkih v strahu, da bi nas zmagali problemi, ki so večji od nas. Gledati brez trepeta na to, kar je okrog nas in potruditi se za svoj lastni pogum je odločitev, ki mora dozoreti v tem času duhovne rasti, predigri velike velikonočne budnice. Včasih nas ohromi strah pred padcem, ker se ne zavedamo, da gre za prefinjeno obliko nezaupanja, kar je znak našega egoizma. Težko ga je spoznati in še težje izkoreniniti. Postni čas nas spodbuja, da bi se razen s kruhom, ki prežene lakoto, pa ne nasiti, hranili tudi z “drugim kruhom”, ki daje moč in v zaupanju in pogumu pomaga odpreti vrata jaza.
Kakor na začetku, tako tudi danes v srcu zgodovine zveni ukazovalno vprašanje Boga: »Kje si, Adam?« To je vprašanje, ki ga ni mogoče preslišati, kot da je namenjeno drugim, ne pa vsakomur izmed nas. Ta »kje si« zahteva, da pridemo ven iz skrivališča, da delamo dabi tisto, kar imamo za svet drugih, postal tudi “naš svet”. Ni mogoče odgovarjati kakor Adam: »Skril sem se.« Izhod iz skrivališča je v tem, da znova najdemo v sebi svoj lastni poklic z namenom, da bi načrtovali svoje življenje kot neprestano pot k drugim.
Za tem splošnim vprašanjem Bog postavlja drugo, bolj natančno vprašanje: »Kje je tvoj brat?« Je pač razširjen Kajnov odgovor: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« Prav v tem posebnem času bogoslužnega leta odmeva odločni Božji poziv: »Pojdi iz svoje dežele.« To je ukaz Abramu, ki se ponavlja vsakemu od nas. Treba je stopiti na pot brez obotavljanja, da naša luč ne bi ostala pod mernikom, ampak bi svetila okrog nas. Ni lahko, vendar je treba raztrgati verige jaza, ki je zagledan sam vase, ki je ujetnik svojega poželenja po oblasti in žrtev svoje tesnobe. Treba se je zbuditi in vprašati: »Gospod, kaj hočeš, da naj storim?«
Na to naše vprašanje Bog odgovarja samo, če je res globoko in iskreno, izrečeno v molitvi in podprto s strahom, da bi stopili na krivo pot. Bog v resnici pušča nam, da najdemo pot, saj zaupa ustvarjalni moči naše vere. Ob tem cilju pa je treba zastati in premišljevati: postni čas je čas rasti. Neskončno je število možnih poti in Bog noče, da bi mu vsi služili na enak način. Skrivnost človeka je izražena v enakosti in različnosti, pa tudi v zbirki mnogih poti, ki so jih ljudje našli in prehodili, pogosto tudi eden proti drugemu, pa tudi ne vedno ustvarjalno in včasih celo razdiralno.
Spokorni glas posta nam ponavlja Jezusove besede: »Če mi kdo hoče služiti, naj hodi za menoj, in kjer bom jaz, tam bo tudi moj služabnik.« Če so načini osebno različni, je smisel poti označen za vse: “služiti”. Grški izraz ni “doulos”, kar pomeni “suženj”, ampak “diakonos”, kar vključuje dati samega sebe na razpolago tudi drugim – to je resnično krščanska oblika altruizma – in ne zahtevati od drugih, da nam služijo – kar je prefrigana, prav poganska oblika egoizma. To pa je potrjeno z omembo časti, ki je obljubljena: »Če mi kdo služi, ga bo počastil moj Oče.« Kako torej služiti? Kako izpolnjevati “diakonijo”?
Tragedije, ki jih povzroča zlo in vse, kar je negativnega v svetu – lakota, bolezni, begunstvo, brezposelnost… – vse to mora biti preoblikovano v dobro s pomočjo moralnega prizadevanja vsakogar. Naš Bog je namreč Bog življenja in ne smrti, Bog veselja in ne potrtosti. Svetost se izraža v prizadevanju za odrešitev sveta, v občestvu z Bogom usmiljenja in miru. Ker je vsak človek “Božja podoba”, je tudi “podoba Boga v času”. »Bog je neviden. Dovolj je pogledati človeka, da se spomnimo Boga,« je zapisal Abraham Joshua Heschel, ki dodaja: »Področje vere je ves svet, zgodovina v celoti, tako neskončno veliko, kot neskončno majhno, tako vse kar je slavno, kot vse, kar je vsakdanje.« Postni klic je močan, ker nas spodbuja, da bi se vprašali, če se mar ne nameravamo ponašati tako, da bi se nas Bog sramoval in se odločil izbirsati “podobo samega sebe” s sveta, ali pa hočemo raje biti taki, da bo ponosen na nas, da ga bo mogoče spoznati v naših dejanjih in besedah. Današnja zgodovina nas postavlja pred izbire, katerih posledice bodo dolgo trajale. To kar se zdi nepomembno, morda le ni in je podobno kamnu, ki ob padcu v vodo povzroča valove, ki sežejo do najbolj oddaljenega brega.
Čas je vedno kot nevihta na morju, ki jo je težko prebroditi. Vera nas podpira, ker nam zagotavlja, da smo na ladji, ki se sicer ziblje, vendar je valovi ne zalijejo. Res je, da je Kajnovo sovraštvo do Abela del naše zgodovine, res pa je tudi, da je skupaj s Kajnovim sovraštvom tudi použivajoča ljubezen Kristusa na križu, ki so bo hitro razodela na Taboru slave. Zakaj se ne bi prepustili tem plamenom, ki bodo požgali skorjo sovraštva, ki ga nosimo s seboj?
Pripovedujejo, da je nekega dne mlad Jud obiskal prvič rabina. Na vprašanje, kaj da je naredil v svojem življenju, je odgovoril, da se je že štirikrat pretolkel skozi stotine knjig Talmuda. Rabin pa ga je vprašal: »In kolikokrat se je Talmud pretolkel skozi tebe?«
Problem torej ni branje evangelija, ampak izpolnjevanje. Treba je obnoviti navado srednjeveških menihov, ki so prebrano “premlevali brez počitka”: pustili so, da jih je prevzela Beseda, da je na novo “meso postala” v zgodovini njihovega lastnega časa.
