Grehi, madeži in zakramenti

78

III. Dejavnost zakramentov

O zakramentih in o njihovi dejavnosti kar mrgoli študij in popisov, zato se bom tukaj omejil na enega od njih.

Še prej pa naj za uvod omenim, da je po svetem Pismu stare Zaveze za grešnike in hudobne po smrti odločen večni pogin, ker se brž po smrti spremenijo v pepel (glej Malahija 3,19.21: »Pride dan, razžarjen kakor peč, in vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnje: dan, ki pride, jih bo sežgal … [pravični] boste poteptali krivičnike, da bodo pepel pod stopali vaših nog«). V grškem prevodu svetega Pisma peč postane pekel, kjer satan razpihuje ogenj, v katerem krivične muči vso večnost. Modemi teolog se pri tej razlagi upravičeno sprašuje: mar obstaja tudi v večnosti dvojno kraljestvo, Kristusa in satana? mar vse Jezusovo trpljenje ni bilo dovolj, da bi satanu preprečil, da se vso večnost naslaja z nabadanjem krivičnih in jačanjem ognja?

O učinkovitosti zakramentov nove Zaveze obstajata dve razlagi: ena, ki se naslanja na njihovo podobnost s čaranjem in čarobnostjo, ki gleda samo na točno izgovorjavo predpisanih večinoma nerazumljivih besed; druga pa, ki za njihovo učinkovitost želi, da se o določenem obredu razglasi Božja volja.

Za čarobni vidik zakramentov bi lahko navedel zgled osebno poznanega duhovnika Italijana, ki je pri posvečevanju hostije izgubljal najmanj četrt ure, da je pri besedici evharističnega posvečenja HOC pred črkama OC uspel izgovoriti še črko H.

Moderna teologija pa nam pomaga, da zakramentalno posvečevanje povežemo z nebeškim poslanstvom, ki ga vernikom posredujejo cerkveni delivci božjih skrivnost s polaganjem rok.

  1. Po tej teologiji je prvi zakrament sv. krst. V starejših razlagah mu Slovenci dodajamo birmo, ki je spakedranka iz prvotne latinske oznake odobrenja ali potrjenja (confirmatio), v nemščini Firmung, v stari slovenščini pa povezava. Moderne znanosti nam potrjujejo, da je mati tista, ki v devetih mesecih nosečnosti s svojimi čustvi in mišljenjem lahko oblikuje bodočo osebnost zaplodka v dobrem ali tudi v slabem smislu, zato ni prav, da nekateri teologi podelitev krsta skušajo preložiti na poznejšo dobo razumevanja. Poslanstvo, ki ga škof mladim vernikom poverja s posebnim obredom, zagotavlja pomoč Svetega Duha pri izpovedovanju vere in posvečevanju ljudi.
  2. Drugi zakrament je poslanstvo duhovnih voditeljev (1Kor 12,28; Apd 1,8; 2Tim 1,6), župnikov, diakonov. – Med njimi so lahko izbrani tudi redovniki, ki pa ne morejo biti vse vprek zakramentalni poslaniki, ampak postanejo karizmatiki, kakor je to potrdil II. Vatikanski koncil. Zdi se mi, da bi med karizmatike lahko uvrstili tudi zdravnike brez meja.
  3. Tretji zakrament bi lahko poimenovali poslanstvo, ki ga s posebnim obredom prejmejo tisti duhovniki in laiki, ki se posvetijo širjenju vere v misijonih.
  4. Poroka ni zakrament zato, ker dva zaročenca pred cerkvenim notarjem izjavita, da bosta skupaj živela v zakonu, ampak ker prejmeta od voditelja cerkvenih skupnosti zakramentalno poslanstvo za gradnjo domače in farne skupnosti s posebno pomočjo Svetega Duha (II. Vat. Zbor, Konst. O Cerkvi, št. 11).
  5. Glede bolnikov je treba poudariti, da zakrament ni navezan na maziljenje (glej Mk 16,18), ampak na posebno poslanstvo pridruževanja bolnikovega trpljenja odrešilnemu Jezusovemu trpljenju (II. Vat., prav tam).
  6. Pri obhajanju svete evharistije postane na oltarju navzoč vstali Kristus, ne v moči duhovnikovih posvetilnih besed, ampak v moči Svetega Duha, in to predvsem zato, da nam zagotovi svojo pomoč pri izvrševanju naših zakramentalnih poslanstev in nas prenovi v ljubečo cerkveno skupnost.
  7. Sprava je namenjena tem, ki so žalili Boga in povzročili duhovno škodo drugim vernikom. Sveti Duh je tisti, ki obnovi izgubljena duhovna poslanstva.

Slovenski prelati so o sveti spovedi mnogo izvrstnih predlogov zbrali v razpravljanju o Brižinskih spomenikih, kar bi bilo dobro oživeti danes, zato prilagam še njihove predloge.

Na internetu se od leta 2008 nahajajo tako imenovani Brižinski spomeniki v znanstveno kritični elektronski izdaji, ki vsebujejo 3 obrazce za sveto spoved, ki so bili sestavljeni v času škofa Modesta (+ okrog 763), ki so jih duhovniki prepisovali in dopolnjevali in ki so kmalu po letu 1000 bili uvezani v pastoralni priročnik freisinškega škofa. Ta priročnik se danes nahaja v državni knjižnici v Münchnu (codex latinus monacensis 6426). Spisani so v čisti zgodnji slovenščini in so najstarejša slovenska in slovanska besedila, ki sojih uporabljali duhovniki na Koroškem, v krajih Sv. Peter v Breznem in sv. Mihael v Požamici ob reki Molna nad Spittalom.

I. in III. obrazec se nanašata na javno spoved s skupno odvezo, kakršna je bila v rabi po vsej Evropi med X in XVII stoletjem med redkimi mašami po pridigi (prim. Franc Ušeničnik, Slovenska očitna izpoved v liturgiji, Bogoslovni vestnik 6, 1926, 266-272). Ker današnji duhovniki sploh ničesar ne vedo in tudi nočejo ničesar slišati o javni spovedi in skupni odvezi, ki so jo prav pri nas dolga stoletja uporabljali naši predhodniki, bo dobro, da jo na kratko prikažem in komentiram.

V I. obrazcu se takoj v začetku verniki pozivajo, naj za duhovniki ponavljajo »teh malo besed: »Bog, Gospod milostljivi. Bog Oče, Tebi izpovem ves moj greh […] in Tebi, božji služabnik […], sprejmi mojo izpoved mojih grehov, kar sem storil zla do tega dne […] v krivi prisegi – ali v laži, – ali v tatvini – ali v zavisti- ali v skrunitvi – ali v nečistovanju – ali ker se mi je hotelo to, kar se mi ne bi smelo hoteti – ali v obrekovanju – ali v spanju ali ne spanju – ali ker nisem spoštoval nedelje – niti Svetega večera – niti mojega posta – in drugega mnogega, kar je proti mojemu Bogu in proti mojemu krstu […] Bog, Gospod milostljivi, Tebe milosti prosim za te neštete grehe in za druge mnoge, in večje in manjše, ki sem jih storil«. Sledi v latinščini skupna odveza v obliki prošnje: »Gospod, Tvojim služabnikom in služabnicam, ki se Ti izpovedujejo, odpusti grehe, da bodi oni, ki jih v notranjosti biča vest, potolaženi Tvoje sprave, po (Gospodu našem Jezusu Kristusu, ki s Teboj živi in kraljuje vekomaj)«.

V III. obrazcu se nakazuje, naj se po skupni spovedi obnovijo krstne zaobljube, to je odpoved »zlodeju in vsem njegovim delom« ter vera »v Boga vsemogočnega in v njegovega Sina in v Svetega Duha«, in da se izmoli kesanje.

Pred nekaj leti sem izdal obširno zbirko mojih teoloških esejev. Med njimi se nahaja tudi predlog za izboljšanje obreda skupne spovedi s skupno odvezo, ki sem ga predstavil v upanju, da »bodo Kranjcem vremena se zjasnila« tudi v tem pogledu. Glavne točke bi bile naslednje:

  1. Obred javne izpovedi s skupno odvezo naj bi vedno bil vgrajen v sveto mašo.
  2. Grehi naj se ne ponavljajo v isti obliki, to je verniki naj ne ponavljajo za duhovnikom, »nisem spoštoval nedelje«, ampak naj vzklikajo: »Gospod, usmili se me« po omembi posameznih pregreh.
  3. K individualnim grehom brižinskega obrazca naj se dodajo tako imenovane družabne pregrehe, ki prinašajo škodo posameznim družinam, farnim skupnostim in vsemu narodu. Danes vemo, da vpitje in preklinjanje očeta na nosečo mater slabo vpliva na zarodke; da članki proti Cerkvi ali v zagovarjanju spolnih zablod prinašajo nepopravljivo škodo mladim in starim itn., in daje treba pri spovedi obljubiti, da se bo vsa ta škoda popravila.
  4. V brižinskih obrazcih se ne omenja zadoščevanje. Znano je, da Stara zaveza prikazuje Boga kot človeškega očeta, ki vsak prestopek hudo kaznuje, in da je zanje treba primemo zadostiti. Manj znano je, da v Novi zavezi ljubeči “oče” noče ničesar slišati o kakšnem zadoščevanju izgubljenega grešnega sina (Lk 15); da Jezus v svoji nedoumljivi usmiljenosti prešuštnici reče samo: »Pojdi in ne greši več« (Jn 8, 11).
  5. Odveza se je podeljevala v latinščini, ki so jo imeli vse do prejšnjega stoletja za jezik magične moči. Ker nas danes kateheti učijo, da edino Bog odpušča grehe, duhovniki pa spravljajo grešnike s Cerkvijo, ki so ji z grehi prizadeli škodo, si duhovniki celih 1000 let niso lastili oblasti odpuščati v svojem imenu grehe, ampak so vedno prosili Boga Očeta in Boga Sina, naj odpustita grehe skesanim grešnikom. To teologi imenujejo prosilno odvezo. Leta 1973 pa je Sveti sedež spovednikom dal oblast, da odpuščajo grehe v svojem imenu tako, da izgovorijo besede, ki jim starejša struja teologov pripisuje magično moč, pod pogojem, da po nauku novejše struje teologov o bistvu zakramentov dodajo še polaganje rok. – Mimogrede naj opomnim liturgiste, da latinščina ne pozna vljudnostnih oblik in zato vse, tudi papeža tika. Ko pa se formula absolutionis prevaja v slovenščino, je nujno, vsaj pri odraslih osebah, tikanje prevesti v vikanje. Ni torej pravilno enoumno prevajati: Jaz te odvezujem vseh tvojih grehov, ampak je duhovnik dolžan spovedance vikati: Jaz Vas odvezujem vseh Vaših grehov.
  6. Brižinski 3. obrazec javni spovedi s skupno odvezo dodaja še ponovitev krstnih zaobljub, kar se mi zdi ne samo sprejemljivo, ampak tudi zelo umestno. Ob nedeljah obnovitev krstnih obljub lahko nadomešča običajno veroizpoved.
  7. Mislim, da bi bilo dobro, če bi ne samo zaradi dolga stoletja trajajočega obreda ampak tudi zaradi vse večjega pomanjkanja spovednikov pri nas slovenska škofovska konferenca dovolila uporabo javne spovedi s skupno odvezo ne samo v redkih slučajih izrednega navala romarjev v znanih svetiščih ali ob množičnih shodih mladih v Stični, ampak tudi v vseh župnijah pri spokornih mašah v kvatrnih dnevih 4 krat na leto.
image_pdfimage_print