Frančišek Lampe

23. februarja 1859 – 24. septembra 1900

25

»Ko sem bil še mlad, sem si vedno želel, da bi iznašel tak znanstveni sestav, da bi strmel nad njim ves svet. Sedaj pa vidim, da je najlepše na svetu bližnjemu izkazovati dobroto.« Tako je nekoč svojim najbližjim zaupal dr. Frančišek Lampe, ustanovitelj revije Dom in svet, utemeljitelj slovenskega filozofskega izrazoslovja, razlagalec zgodb Svetega pisma, voditelj dijaškega sirotišča Marijanišče.

»Želim si dolgega življenja«

V nekem svojem pismu maja 1883 je Frančišek Lampe zapisal: »Želim si srčno dolgega življenja, da bi mogal uspešno delovati.« Želja se mu ni izpolnila, vendar je v svojem kratkem življenju dopolnil veliko let.

Rodil se je 23. februarja 1859 v Zadlogu pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu in v Idriji, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi je »izredno vesel in za vse dobro vnet po resnem, temeljitem premišljevanju vstopil v ljubljansko bogoslovje ter se takoj z dušo in telesom posvetil dolžnostim, ki jih je terjal od njega duhovski poklic,« piše njegov vrstnik in prijatelj Andrej Kalan.

V duhovnika je bil posvečen leta 1881, ob koncu tretjega letnika. Bogoslovne in modroslovne študije je nadaljeval v Gradcu in jih končal z dvojnim doktoratom. Postal je podvodja ljubljanskega bogoslovnega semenišča, bogoslovcem je predaval filozofijo. Leta 1885 je sprejel vodstvo deškega sirotišča v Marijanišču v Ljubljani in to službo opravljal vse do smrti – natanko petnajst let. »Rad jih imam kot sam sebe,« je pravil o teh zapuščenih dečkih. Osebno je vodil gospodarstvo, zidal, popravljal, širil. Posvetil se je tudi čebelarstvu in postal prvi predsednik Slovenskega čebelarskega društva (1897). »Od vseh živalic, kar jih je Bog ustvaril, ljubim najbolj čebele. Simbol so mi marljivosti in vztrajnosti.« Čebele je v svoji silni delavnosti še prekašal in to ga je pokopalo. »Precenjeval je svoje šibke življenjske moči,« sodi Andrej Kalan v svojem spominskem zapisu ob njegovi smrti 24. septembra 1900.

»Za petero pridnih je delal«

»Ni delal za dva, za petero pridnih je delal!« piše Franc Saleški Finžgar v svojih spominih.»Vsak večer pri delu skoraj do polnoči, vsako jutro takoj po četrti uri spet pri molitvi in delu. Bil je profesor bogoslovja, vodja Marijanišča, pisatelj prvih modroslovnih knjig v slovenščini, imenitnih Zgodb svetega pisma in ustanovitelj, založnik Doma in sveta, ljubljenca, ki ga je iz povojev v trinajstih letih vzgojil v odlično revijo za leposlovje in znanstvo.«

Že v semenišču je Lampe snoval velike načrte za svoje delovanje, zlasti za pisateljevanje. Leta 1881 je zasnoval prijateljsko zvezo, ki jo je imenoval Cirilsko društvo: nje člani naj bi se vadili v pisateljevanju. Ob pomoči nekaterih članov Cirilskega družtva se je pred božičem leta 1887 rodil list Dom in svet: prva številka je izšla 20. januarja 1888. Lampe mu je bil urednik, upravnik in odpravnik. Iskal je zvez, dopisoval si je s pisatelji, pesniki, slikarji, fotografi, tudi sam je hodil okrog in fotografiral za list. Za Dom in svet je tudi veliko pisal.

Njegove spise bi lahko razvrstili v modroslovne (filozofske), življenjepise, potopise, spise poučne vsebine, programske razprave in izjave. Namen svojega ljubljenega lista je podal takole: »Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti.« Za razliko od Mahničevega Rimskega katolika je bil Lampetov Dom in svet mnogo bolj umirjen, širok in strpen. Pač v skladu z značajem enega in drugega!

»Ključ do najvišje modrosti«

Frančišek Lampe je bil doktor filozofije in teologije in uveljavil se je na obeh področjih. Kot profesor filozofije v ljubljanskem bogoslovju je napisal Uvod v modroslovje. Knjiga je izšla pri Slovenski matici leta 1887 in v njej je podal na kratko vse, kar je potrebno tistim, »ki se šele začenjajo učiti modroslovja«. Tri leta kasneje je izšlo zajetno Dušeslovje (538 strani), ki je po svojem izrazoslovju temeljno delo za slovensko filozofijo. Zahtevno filozofijo je na poljuden način približal bralcem Doma in sveta v svojih “pomenik”, ki so izšli v knjigi Cvetje s polja modroslovskega (1897).

Širšemu sloju Slovencev je Frančišek Lampe postal znan po svojih Zgodbah svetega psima, ki jih je po snopičih (128 strani) začela leta 1894 izdajati Mohorjeva družba (do leta 1900 je izšlo 7 snopičev, po Lampetovi smrti je delo nadaljeval in končal Krek). Ko ga je Mohorjeva zaprosila za to veliko delo, je potoval v Egipt in Palestino. Znamenitosti svetih krajev je najprej opisal v delu Jeruzalemski romar, ki je izšlo v dveh delih pri Mohorjevi (1892 in 1893). Potem se je lotil del: svetopisemsko besedilo je vzel iz Wolfovega Svetega pisma in ga ponekod malce popravil. Besedilo je preprosto, a tehtno razložil, bogatile so ga tudi lepe risbe. Pisal je »iz srca in preprosto«. Pisateljici Pavlini Pajkovi, ki je Zgodbe pohvalila, je odpisal: »O, ko bi mogel izraziti z besedo vse, kar nam naznanja Sveto pismo! Vse Sveto pismo je samo nekak ‘dokument’ božje ljubezni do nas… Tu imate tudi ključ do najvišje modrosti.«

image_pdfimage_print