Med dvema ljubeznima

iz mojega vdrugič zakrpanega misijonskega cekarja

191

Tudi ta zgodba je na enem izmed že malce orumenelih liskov. Jasno sem lahko prebral samo štiri črke KLET, ostalo ni bilo več čitljivo. V začetku je moralo biti še nekaj črk. Poskusil sem z besedo “kletar”. Enega sem dobro poznal. Nekoč vam bom pripovedoval, kako je na koncu druge svetovne vojske v lastni kleti ušel gestapovcem. Zgodba, vredna ponovitve na televiziji. Ne, listek ni bi o njem, ker sem za njegovo zgodbo zvedel šele pred nekaj leti. Prej namreč nisem smel obiskati Slovenije, ki je takrat uradno verovala v marksizem. Kletvica? Tudi ta ne pride v poštev, saj je v njej težko najti kako sled ljubezni.

Potem se spomnim – kletke.

Spet sem v lepo opremljeni sobi; malce obledela preproga spominja na Perzijo; udobni naslonjači so lahko evropskega ali ameriškega izvora z nalepko nekje na dnu “Made in Japan”. Nimam nič proti tej nalepki, ker so naslonjači udobni. Gospa, ki sedi pred menoj, je ena mojih dobrotnic. Po sobi sodeč je nekje v sredi japonske finančne lestvice, a ne sedi na njej, ker je lestvica kot produkt mišljenja nevidna. Kot ponavadi ji poročam o našem otroškem zavetišču. Kako od zadnjega tajfuna dež kaplja skozi streho (drugje itak ne more do nas); kako smo morali že dvakrat zakrpati glavni grelec za vodo, da se otroci lahko trikrat na teden kopajo; in bolj pozitivno: kako smo z gospejino podporo lahko za Novo leto nudili otrokom novoletni izlet, da bi – kot pravi japonski otroci – z veseljem doživeli začetek novega leta. Pri tej zadnji novici se gospejin japonski obraz razjasni.

»Ubogi moji malčki!« smehljaje zavzdihne, iz česar sklepam, da je nam je pripravljena še naprej pomagati.

Iz sosednjega prostora – kuhinje? jedilnice? – se prikrade krasen siamski maček.

»Tudi ta je moj malček!« vzklikne gospa, iztegne roko, a maček se ne da objeti. Značilno, si mislim, pasma mačk je svojevoljna. Maček se usede na vrh naslonjala – moral bi reči: skoči tja – in se nič več ne meni ne za gospo, ne zame kot za gospejinega gosta. Se vidi, da prihaja iz osrednje Azije…

Gospa ga poboža, kar maček milostno dovoli. Obrnjen je proti oddaljenemu oknu. Ob oknu visi kletka, ki jo šele zdaj opazim. In kolikor me oči ne varajo, je v njej živ ptiček. Gospa opazi moj pogled v smeri okna.

»Skoraj bi bila pozabila,« se opraviči. »V kletki je še en moj malček,« smehljaje razlaga. In veste, da imam oba, mačka in ptička, rada. Lahko bi rekla, da ju ljubim,« malce v zadregi doda.

»Siamske mačke so odlične zalezovalke…« rečem v tonu, ki ne vsebuje drugega kot vabilo za razjasnitev položaja maček – ptič.

Gospa me razume.

»Zdi se mi, da me moj ljubček-maček po svoje dojema. Japonski ptiček ga zanima – takšnega v svoji domovini še ni videl. Vsak dan ga opazuje, včasih gre h kletki in jo študira, saj je zanj nekaj novega. Po tem študiju dostojanstveno zavzame položaj na vrhu naslonjača.« Spet poboža svojega ljubčka.

Ne zdi se mi politično pravilno, da bi takoj nadaljeval o kači in miših okrog našega zavetišča. Namesto teh naših znancev uprem oči še enkrat v smeri kletke.

»Ali se vaš ptiček nič ne boji?«

»Moj ljubček v kletki je zelo pameten: ko vidi mačka v sobi, neha peti. Mačka ne mara po nepotrebnem razburjati. Sicer pa mačka najbolj zanima kletka, ne ptič,« prepričano doda. In spet poboža mačka.

»Tako postajate izkustveno resnična strokovnjakinja za živalsko psihologijo,« dodam jaz in čutim, da so moje besede zazvenele v strunah njenega srca. Po lesku v njenih očeh to čutim; ne bi rekel, da to čutim po nekem šestem čutu, ki da deluje v čutih nabiralca miloščin.

Naenkrat sva oba tiho, kar mi nikoli ne ugaja, ker lahko pretrga pajčevinasto nit, ki jo v ugodnih primerih pletejo besede.

»Prisrčno ste vabljeni, da nas obiščete. Praznik otrok (ne zaljubljencev, a te besede ne rabim) Tanabáta se bliža. Saj ga poznate: 7. julij. Otroke oblečemo v kar se da pisane kimono.

»O,« vzklikne gospa in se previdno dvigne iz naslonjača, »prav, da ste me spomnili na ta starodavni japonski praznik.«

In gre k pisalni mizi, nekaj piše in podpiše, in se vrne s čekom.

»Da bodo vaši in moji malčki še bolj veseli kot doslej.«

S poklonom do pasu – znamenjem globoke hvaležnosti – sprejmem ček. Pri poklonu skrbno pazim, da mi oči ne zdrknejo na ček, ampak da strmijo v copate (čevlje sem bil pustil v veži). Z dobrim angleškim pozdravom »Hi!« se hočem posloviti od mačka, a se zame sploh ne zmeni: menda ga zanima le kvadratura kletke…

Čez teden dni nas udari pomladni tajfun. Čez dan se izdivja, proti večeru pa ga pritegne k sebi pomladno razkošna Kitajska. Čistim okno, a me prekine telefon. Gospa, lastnica mačka in ptička, mi hlipaje govori. Večkrat jo moram prekiniti z dvakratnim glasnim »Res?« »Skoraj neverjetno!« »Kako?« Pri svojih sedemdesetih letih gospa slabo sliši. Ne bom ponavljal hlipanja.

Po dvajsetih minutah izluščim dejstva. Tajfun je razbil okno v tisti lepi sobi s kletko, ki je padla na tla – odprtih vratc. Gospa upa, da se je ptičku posrečil beg, čeprav v viharno prostost: komaj je našla dvoje peres in malce krvi izven kletke, kar po gospejinem mnenju kaže, da se je ptiček moral spoprijeti z vratci, in to v popolni temi.

»Gospa, veverico si kupite – čudovita živalca je!« svetujem.

Še danes se ne morem znebiti občutka, da sta tisti dve peresi in malce krvi indic, ki bi omogočal sklepanje na tudi v temi spretnega siamskega mačka. Nadaljnje sklepanje sem opustil. Če imaš opravka z ljubčki, je to tvegano podjetje. Dvakrat tvegano, če je med kletko in siamsko mačko miza za podpisovanje čekov.

image_pdfimage_print