Nova Štifta na Dolenjskem

Romarski shodi

Splošno prepričanje dobrih duhovnikov in vernega ljudstva je bilo vedno, da si je Novo Štifto božja Mati sama izvolila za kraj, kjer bo Marija delila svoje milosti. Zato je Nova Štifta postala takoj od začetka zelo obiskana božja pot. V starih časih je bila binkoštna nedelja dan velikega romarskega shoda. Zgodovinar Valvasor pripoveduje, da je leta 1680 za binkošti prihitelo toliko romarjev, da se je vse trlo. Cerkev je bila tako natlačena, da se ni mogel nihče ganiti in tudi zunaj je bil hrib poln. Bilo je že ob enajstih ponoči, ko je nekdo na ves glas v cerkvi zakričal: „Gori, gori!” Morda je bil poslan v cerkev in plačan za to od kakega zagrizenega protestanta. Ta klic je napravil tako zmešnjavo, da je bilo 23 ljudi do smrti pomečkanih, več pa poškodovanih. Treh otrok niti spoznati niso mogli, tako so bili zmaličeni.

V letih 1741 in 1742 — takrat so ravno obhajali 100-letnico božje poti — je bilo toliko romarjev, da so morali imeti duhovniki tudi hišo, kjer so stanovali. Spočetka so Novo Štifto upravljali duhovniki iz Ribnice. Duhovniško hišo je pozidal šele baron Trilek. Ker se kot prvi stalni novoštiftski duhovnik omenja Janez Krstnik Čarman, ki je bil nastavljen kot kurat leta 1678, je torej takrat že morala hiša stati. Grof Gvido Kobencel kot patron cerkve leta 1753 posebej zopet omenja duhovniško hišo pri Novi Štifti, da jo prostovoljno prepusti novoštiftskemu duhovniku v uporabo. Zapisano je tudi, da je leta 1887, in sicer 2. avgusta, udarila strela v hišo in je oplazila kuratovo sestro in gospodinjo, da je morala šest tednov ležati. Njen brat je bil znani Karel Klinar. Pri tem je tudi omenjeno, da sta se brat in sestra včasih malo sporekla. To je človeško. Pa sta tudi malo mulo kuhala. Pa prinese kuharica skledo juhe na mizo in reče bratu duhovniku: „Ali si pust, Karel!” Brat pa odgovori: „Če sem jaz pust, si pa ti pepelnica, toda vedi, da ima vsak rajši pusta kot pepelnico.” In tako je bil prepir poravnan.

Novoštiftska duhovniška hiša je zelo velika in obširna stavba. Povedano je izrecno, da je bila zidana tudi za prenočevanje romarjev. Ko so pa leta 1915 prevzeli Novo Štifto frančiškani, so z lahkoto stavbo spremenili v samostan.

Leta 1748 je ribniški arhidiakon Janez Jakob Bajec natančno določil dolžnosti, ki jih ima kurat pri Novi Štifti. Iz te listine tudi lahko posnamemo, kakšne romarske shode so takrat imeli pri Novi Štifti. Zapisanih je šest velikih shodov na binkoštno nedeljo, na nedeljo sv. Trojice, na god karmelske Matere božje oziroma v nedeljo po tem prazniku, potem kvatrno nedeljo v jeseni ter na Veliki in Mali Šmaren. Ob vseh teh shodih so imeli po tri romarske pridige na predvečer o pokori, zjutraj o Mariji, pri pozni službi božji pa o prazniku.

Manjši shodi so se vršili na praznik sv. Jožefa — takrat je bila ena sv. maša v kapeli sv. Jožefa zunaj cerkve. To kapelo je dal pozidati ribniški arhidiakon Jožef L. Schoenleben, ki je bil velik častilec Marijin in sv. Jožefa. Kapelo omenja že zgodovinar Valvasor, ki je bil rojen ravno isto leto, ko so začeli zidati cerkev pri Novi Štifti. Avstrijski cesar Leopold je leta 1667 izbral sv. Jožefa za varuha vseh tistih dežel, ki so mejile na Turčijo. Med temi deželami je bila tudi Slovenija. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1675, je Schoenleben pridigal pri bosonogih avguštincih v Ljubljani in sicer o turških napadih. Bil je ognjevit in iznajdljiv govornik. Ta tesna zveza ribniškega arhidiakona z ljubljanskimi avguštinci nam tudi pojasni, zakaj je bila pri Novi Štifti ustanovljena avguštinska bratovščina pasu sv. Avguština ali Marije Tolažnice.

Na praznik sv. Jožefa, na praznik Marijinega oznanjenja in peto nedeljo po veliki noči so prišle k Novi Štifti ribniška, bloška in potoška (Loški potok) procesija. Potem je prišla zopet ribniška procesija. Stalne procesije so prihajale vsako leto iz Kočevja in Žužemberka. Vsak mesec enkrat je bila karmelska procesija za okoličane. Za praznik sv. Jurija so do zadnjega časa hodili s procesijo celo iz oddaljenega Senja.

Ko je leta 1753 Sodražica postala samostojna fara — spočetka vikariat — je bila Nova Štifta izločena iz ribniške fare in je pripadla kot podružnica Sodražici. Takrat je vzel Novo Štifto v oskrbo sodraški vikar Janez Krstnik Kalin. Bil je izvrsten duhovnik in je za povzdigo Nove Štifte mnogo storil. Umrl je leta 1772; na sodraškem pokopališču še danes stoji njegov nagrobni spomenik.

V času mrzlega jožefinizma in janzenizma je bila božja pot pri Novi Štifti skoraj popolnoma zatrta in opuščena. Cerkev je bila celo na seznamu, da se mora podreti. Komaj so jo rešili. Po prestani vihri je božja pot zopet oživela, a se ni več povzpela do prejšnje višine. Vpeljali so štiri glavne letne shode: na velikonočni ponedeljek — temu shodu so rekli „Emavs” —, potem na nedeljo sv. Trojice, na Veliki in Mali Šmaren. Ker je bila tudi karmelska bratovščina zatrta, je naravno tudi shod karmelskega praznika odpadel. Vpeljali so ta shod šele leta 1864., ko je bila bratovščina zopet poživljena. Takrat je pa prenehal shod na velikonočni ponedeljek, toda Ribničani še vedno ta dan prihajajo k Novi Štifti v „Emavs“ pirhe sekat.

Že nad 100 let prihaja k Novi Štifti zaobljubljena procesija iz Loža. Leta 1837 so namreč vojaki zanesli kolero v vas Kozarišče pri Ložu. Vsa okolica se je silno prestrašila in takrat so se zaobljubili Ložani, da bodo vsako leto romali v procesiji k Mariji pri Novi Štifti, ako jih obvaruje in reši te velike nevarnosti. Marija jih je uslišala, verniki pa držijo svojo obljubo. V nedeljo pred Velikim Šmarnom še zdaj vsako leto pride procesija, ki jo že od daleč pozdravlja ubrano zvonjenje novoštiftskih zvonov.

Frančiškani varuhi cerkve

Nova Štifta pri Ribnici je bila posebno pri srcu ljubljanskemu škofu dr. Antonu Bonaventuri Jegliču, ki si je izbral za svoje geslo: “Po Mariji k Jezusu!” Zelo rad je zahajal k Novi Štifti. Spoznal pa je, da se božja pot ne more prav razviti in ne vzdržati, če nima stalnih duhovnikov. Kot so Brezje zacvetele po prihodu redovnikov, tako bo tudi Nova Štifta, je poudarjal škof Jeglič. Zato je že leta 1901 Novo Štifto ponudil frančiškanom. In res je bilo od redovne strani že leta 1902 vse pripravljeno, ko so frančiškani dobili iz Rima dovoljenje, da se smejo naseliti pri Novi Štifti. Nastopile so pa razne ovire in tudi zaslužnega in postaranega kurata Klinarja je bilo težko odsloviti.

30. avgusta 1914 pa je prelat dr. Jožef Lesar, ribniški rojak, v škofovem imenu umestil frančiškane pri Novi Štifti. P. Konstantin Luser je bil postavljen za predstojnika, v pomoč mu je bil p. Ladislav Jeglič, škofov sorodnik, in brat Humil Savelj. Patra sta vodila božjo pot, brat pa gospodarstvo. Duhovnika sta imela obilo dela. Romarji so prihajali ob shodih in mnogi tudi ob navadnih nedeljah in praznikih. Po nekaj mesecih sta patra vpeljala skupščino tretjega reda in Nova Štifta je postala matica tretjega reda za ribniško in kočevsko dekanijo. Obnovila sta tudi procesije bratovščine. Brat Humil pa je kmetoval, sadjaril, mizaril in skrbel za snago v cerkvi.

Najbolj globoke brazde v novoštiftsko njivo je zarezal p. Ambrož Remec, ki je očetovsko skrbel za romarje in okoličane skoraj 25 let. Z njegovim prizadevanjem se je ustanovilo prosvetno društvo za okoliško mladino. Vodil je pevski zbor in godbo na pihala. Novoštiftska muzika je bila po vsej ribniški dolini znana. Nastopali so tudi pri verskih slovesnostih. P. Ambrož je preskrbel svetišču nove zvonove. Pod njegovim predstojništvom je bila cerkev poslikana. Po redovnih pravilih je moral za triletje predstojništvo odložiti in je tako odšel leta 1925 v Nazarje v Savinjski dolini.

Isto leto se je pa zgodila pri Novi Štifti velikanska nesreča. Bilo je v torek velikega tedna, ko so patri v cerkvi spovedovali; veliko vernikov je čakalo na sv. zakrament. Kar trešči večna luč na tla. V istem hipu so pa tudi že prihiteli okoličani ter klicali: „Bežite hitro iz cerkve, streha je v plamenu!” Požar je izbruhnil na strehi male kupole nad glavnim oltarjem. Ogenj se je naglo razširil na veliko kupolo, obe sta bili namreč kriti z lesenimi skodlami. Ljudje so v naglici začeli reševati cerkveno opravo; vse so nosili v gostilno k sosedu. Tja so prenesli v naglici tudi Najsvetejše. Plameni so že lizali zvonik in vnemati se je začelo tramovje, na katerem so viseli zvonovi. Takrat se je junaško povzpel v zvonik Janez Mihelčič iz Kota št. 22., potegnil k sebi cev gasilne brizgalne in začel tramovje in streho polivati; tako je rešil stolp in zvonove. V dveh urah pa je pogorela vsa streha na obeh kupolah in tudi stolpič na veliki kupoli se je prevrnil. Goreči tramovi so začeli padati v cerkev in so začeli ogrožati cerkveno opravo: klopi, dragocene oltarje in orgle. Kupola se je silno razgrela in bati se je bilo, da bodo uničene vse slike, ki so bile narejene na voščeno tempero. Kupolo so od zunaj polivali in tako so bile slike rešene ali vsaj ne preveč poškodovane. Do večera so dobri ljudje cerkev osnažili, da so lahko prinesli Najsvetejše nazaj. Vkljub hudi nesreči so bili ljudje in patri veseli, da ni bilo hujšega. Po večerni pobožnosti so s solzami v očeh zapeli zahvalno pesem.

Ogenj je bil nastal po neprevidnosti: Nekdo je šel zvečer preganjat postovke izpod strehe, prižgal si je svečo, vžigalico pa je vrgel stran in tako je začelo ostrešje tleti ter se je do jutra vnelo. Vsa Ribniška dolina je bila pod vtisom velike nesreče pri Novi Štifti. Začeli so takoj zbirati denar za popravo cerkve. V nekaj dneh so nabrali 30.000 dinarjev. V nekaj mesecih so cerkev pokrili s cinkovo pločevino. Ob nesreči je bil predstojnik p. Ananija Vračko, ki ga je nezgoda skoraj strla in je prosil za premestitev. Njegov naslednik je bil p. Bernard Jamar, ki je poplačal dolg, kateri je bil narejen zaradi požara; oskrbel je cerkvi tudi nov božji grob, ki ga postavljajo pri svetih stopnicah. Delo je izvršil z veliko natančnostjo in vsem v zadovoljnost p. Blaž Farčnik, akademski slikar, ki je poslikal kupolo in je po požaru slikarijo tudi strokovnjaško obnovil.

P. Ambrož Remec se je po treh letih zopet vrnil k Novi Štifti. Pod njegovim predstojništvom in vodstvom se je pri Novi Štifti 13. avgusta 1930 vršil velik shod katoliških mož in fantov. Ob tej priliki je imel slovesno mašo in pridigo novi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Zanimivo, da je bil to njegov prvi javni nastop na deželi v ljubljanski škofiji. Zato je bilo navdušenje vernikov še večje. Na predvečer je gorelo po okoliških hribih nad 50 kresov, shoda pa se je udeležilo 28 duhovnikov. Popoldne je škof Rožman vodil karmelsko procesijo.

Enajst let pozneje se je vršila zopet pod predstojništvom p. Ambroža velika slovesnost 300-letnice novoštiftske božje poti. Jubilej so obhajali na praznik rojstva Marijinega v septembru. Prirejena je bila jubilejna tridnevnica, ki jo je vodil pisec te zgodovine. Ljudstva je bilo ogromno. Pred praznikom zvečer je bila ganljiva procesija z baklami. Množice ni bilo mogoče spraviti v cerkev, zato so prinesli sv. Rešnje Telo pred samostan, kjer je bil pripravljen oltar in tam je bila večerna pridiga s ponovitvijo krstnih obljub in z zadostilno pobožnostjo na čast Materi božji in presv. Zakramentu. Ko so Najsvetejše nesli nazaj v cerkev, se je vsa množica obračala proti monštranci in vse je prepevalo: „Kristus,  kraljuj! Kristus, zmaguj! V hostiji sveti nam gospoduj!” Zadnji dan je prišel k Novi Štifti zopet škof dr. Rožman, ki je opravil pozno službo božjo in popoldne pri sklepu po slovesni posvetitvi nebeški Materi Mariji je škof Rožman množici podelil papežev blagoslov.

Slovesno razpoloženje je precej motila in ovirala italijanska okupacija. Niso sicer direktno nasprotovali slovesnostim, toda italijanskih vojakov je na hribu kar mrgolelo, kar je seveda vzbujalo veliko negotovost in strah.

Med vojsko sta padli na Novo Štifto dve bombi: prva je eksplodirala na kupoli velikega oltarja in je obok zrušila, — hvala Bogu — Marijin oltar ni bil nič poškodovan. Druga bomba je padla na sredo samostanske knjižnice in jo je zelo poškodovala ter raztrgala. Po drugi svetovni vojni imajo pri Novi Štifti samo enega duhovnika frančiškana. Dela ima preveč, ker naši ljudje dobro vedo, da še nihče ni bil zapuščen, ki je pribežal pod Marijino varstvo.