Job 7,1-4.6-7
Job je starozavezna modrostna knjiga. Ne vemo, kdo jo je napisal, pa tudi čas nastanka nam ni znan, razni znaki pa kažejo, da je bila napisana po vrnitvi Izraelcev iz babilonskega izgnanstva, izročila, ki jih obravnava pa so veliko starejša. Knjiga odraža življenjsko okolje, v kakršnem so živeli svetopisemski očaki.
Jobova knjiga je polemičen spis, ki ga je narekovalo življenje človeka, ki se je zavedal svoje pogojenosti. Najprej je tukaj kriza človeka Joba. Izhaja iz prepričanja, da je s tistim, ki je dober, tudi Bog dober, s tistim, ki je zloben, pa je trd. Tako se Job znajde v položaju, ko mora v temelju spremeniti odnose, ki jih je do zdaj imel z Bogom. Kot je bil prepričan in preprosto razlagajo tudi njegovi obiskovalci, je moral nekaj zagrešiti, da ga je zadela Božja roka. V tak položaj pride prej ali slej vsak človek. Poleg tega pa je Jobova knjiga tudi poročilo o krizi Izraela. Knjiga je nastala po babilonskem izgnanstvu, ko še vedno razglašajo staro versko vsebino in resnice, vendar manjkajo razlagalci in oznanjevalci kalibra kakega Jeremija ali Ezekiela. Zato se zatekajo bodisi v prepričanje, da so oni izvoljenci odrešenja in da Bog s svojim posegom tudi v bodočnosti nima več kaj dodati, bodisi naredijo križ čez sedanjost in njene probleme ter sanjajo o bodočnosti. Tudi modrostni spisi se omejujejo na poučevanje, prav kakor Jobovi obiskovalci. Zato v spisih te dobe odseva strah, da jih bo Bog zapustil – zato so težke noči človekov delež. Vsak človek lahko zaide v takšno stanje, če pozabi, da sedanjost brez bodočnosti nima smisla, da je pa tudi vsa bodočnost odvisna od sedanjosti. Tisti, ki sedanjost zlorabljajo, kar doživljamo vsak dan, so že pokopali svojo bodočnost, pa naj še toliko govore o njej in obljubljajo tisto, kar bi morali storiti že danes. V zgodovino bodo šli kot nesposobni bahači in lažnivci.
