5 Mz 18,15-20
Mojzesov poslovilni govor, iz katerega je vzeto nedeljsko berilo, nas vodi tja nekam okrog leta 1250 pr. Kr. v moabsko stepo vzhodno od Jordana, kjer se veliki voditelj poslavlja od svojega ljudstva, saj sam ne sme vstopiti v obljubljeno deželo. Njegove poslovilne besede oblkujejo vsebino 5. Mojzesove knjige, ki nosi mednarodno ime Devteronomij, Ponovljeni zakon. Njegovo vsebino bi lahko označili kot uvodne spomine in nagovore, zbirko zakonov, od katerih so nekateri zelo stari, vse skupaj pa je opremljeno s sankcijami, prekletstvi in blagoslovi.
Seveda je besedilo nastalo veliko pozneje, nekje v 7. stoletju pred Kr., ko je bilo mogoče iz zgodovinske razdalje presoditi, kako se je Izrael obnašal kot izvoljeno ljudstvo, opozorila pa so izražena v obliki Mojzesovega govora, da bi jim dali večjo veljavo. Božja obljuba, da bo obujal preroke, jasno kaže na skrivnost skritega Boga, ki je človeku nedosegljiv in svojih namenov večinoma ne razkriva, ampak zahteva zaupanje. Ta skrivnost je sicer izziv za človeka, je pa tudi varstvo in korak na poti predvsem zaradi tistega globoko zakoreninjenega hrepenenja po tem, kar presega vidno. Skrivnost ni nekaj sramotnega, ampak nekaj nujnega. Taka skrivnost je tudi v besedi oznanjevanja. Tako razumemo, zakaj se dogaja, kakor je pozneje rekel Jezus: »Oči imajo, pa ne vidijo, ušesa imajo, pa ne slišijo.«
Skrivnosti, ki jih Bog ni razodel, pa niso samo v verskih zadevah, ampak v vseh področjih človekovega življenja. Posebej nam je prikrita bodočnost. Človek se velikokrat sprašuje, kako se bo končal ta ali oni položaj v življenju, vendar mu je to prikrito. To velja tudi za oblike življenja, ki nimajo nobene zveze z vero. Kor živ zgled nam je vprašanje, kdaj in kako se bo končala norišnica, v katero nas je privedla sedanja vlada, ki je polna laži in goljufij. Ne vemo: to je skrivnost, ki jo je Bog ohranil zase. Edino, kar moremo in moramo storiti, je molitev, da bi se to končalo čimprej, saj ja molitev edino zakonito orožje, ki ga imamo v rokah kristjani.
