Ljudstvo Svetega pisma

63

Novo v novem letniku

Sveto pismo ima dva glavna dela: Staro in Novo zavezo. Stara zajema čas od začetka sveta do Kristusa oziroma do nastopa Janeza Krstnika, Nova pa čas Kristusovega življenja, smrti in vstajenja, širjenja prve Cerkve in spisov, ki so nastali v prvih desetletjih krščanstva. Sicer je Sveto pismo od Boga navdihnjeno, vendar je nastajalo v človeškem okolju in so ga pisali ljudje, zato nam je pogosto nerazumljivo, če tega časa in okolja ne poznamo. Posebno to velja za Staro zavezo, saj so nam sumerska, akadska, babilonska in semitske kulture, ki so na njegov nastanek in oblikovanje vplivale, popolnoma tuje. S svojimi deli je skušal te pomanjkljivosti v našem znanju odpraviti s svojimi deli francoski pisec Henri Daniel-Rops (1901-1965). Koliko so cenili njegova dela nam pove dejstvo, da je leta 1955 postal član francoske Akademije, kar je najvišja čast, ki jo more kak izobraženec v Franciji doseči.

O svetopisemskem okolju je napisal več knjig, ki so sad dolgotrajnega študija. Za boljše razumevanje Svetega pisma je nujno spoznati ljudstvo, kjer je Knjiga vseh knjig nastala. To obravnava v zbirki, ki ji je dal naslov Histoire sainte (Sveta zgodovina). Njen prvi del nosi naslov Le peuple de la Bible (Ljudstvo Svetega pisma), kjer obravnava nastanek in zgodovino izvoljenega ljudstva stare zaveze od Abrahama do Kristusa. Pod tem naslovom jo bomo tudi objavljali v nadaljevanjih. Pri navedkih iz Svetega pisma in pri transkripciji imen se bomo držali slovenskega standardnega prevoda (Ljubljana 1996).

Prvi del

Očaki

Prvo poglavje: Abrahamovo poslanstvo

Abraham, Semit iz Ura v Šinárju na Božji klic skupaj s svojimi zapusti svoje rojstno mesto. Mezopotamija (Medrečje, dežela med rekama Evfratom in Tigrisom, danes v Iraku) okrog 2000 pred Kr.; davnost njenih civilizacij; megleni nasledniki Sumercev in Semitov; Hamurabijevo kraljestvo. Abrahamov rod na poti: Harán, prvi postanek v Kanaanu v Sihemu; bivanje v Egiptu in povratek v Kanaan. Bog čudežno da očaku potomstvo, sklene z njim zavezo, spremeni ime Abram v Abraham in ukaže obrezo. Uničenje Sódome in Gomóre. Zadnja preizkušnja: daritev Izaka. Abrahamova smrt. 

Pred kakimi štiri tisoč leti je v Uru v Šinárju, glavnem mestu pokrajine ob dolnjem Evfratu, mož po imenu Abram sprejel obisk Boga in je brez obotavljanja verjel obljubi: »Iz tebe bom naredil velik narod. Blagoslovil te bom in tvoje ime bo veliko« (1Mz 12,1).

To je svetopisemsko izhodišče vsega zgodovinskega razvoja, ki mu je bilo izraelsko ljudstvo hkrati predmet priča. To je mističen dogodek, nič manj skrivnosten v svojem bistvu, pa tudi nič manj dosegljiv v svojih posledicah, kot je bilo na primer poslanstvo Ivane Arške v Franciji. To, da naj mali pastirski beduinski rod, ki je potoval kot mnogo drugih po ravninah in stepah, postane nosilec tako pomembne usode, so daljni potomci očekov razumeli kot dejstvo, ki ga ni mogoče razložiti z ,logiko zgodovine: v tem se je morala izražati Božja volja sama.

Skozi dvatisoč let o tem skrivnostnem dogodku niso nikoli dvomili. Daljni potomci navdihnjenca so si klicali v spomin obljubo v časih najhujših pretresov in v svojih najtemnejših urah bodisi v tolažbo, bodisi v spreobrnjene. »Vaš oče Abraham se je razveselil, ko je videl moj dan,« je rekel Kristus. Na veri očakov so nastala tri velika verstva: judovstvo, krščanstvo in islam. Ta daljnosežni dogodek, odhod rodu iz Ura proti hribovju Harána, je veliki trenutek zgodovine. In če po Renanovem zgledu ne verjamemo več, da je Abram pravljični “Pater Orcham” iz Ovidovih “Metamorfoz”, še vedno ostane – v skladu s svetim imenom, ki ga je pozneje dobil – Abraham, »oče mnogih«.

Kakor so sežeti stavki Prve Mojzesove knjige, v kateri je dogodek popisan, nam vendar zadoščajo, da opazimo v Abramovi odločitvi začetek verske drame. Terah, njegov oče, je bil malikovalec. »Služil je drugim bogovom,« je kasneje rekel Jozue (Jz 24,2). Brez dvoma mesečevemu bogu Nannar-Sinu, ki ga izkopane klesarije kažejo v obliki enega tistih bradatih princev, katerih kocine in lasje so izklesani v temnomodrem kamnu in imajo nenavaden kovinski lesk. To je bil bog svetle azijske noči in polmesec ob njem je čoln s koničastim kljunom na Evfratu, s katerim je potoval proti nebu. Abram se je odločil prelomiti s tem lunarnim kultom mezopotamskega mnogoboštva, ko je slišal zahtevo božanstva brez imena: »Zapusti svojo deželo, svoje ljudstvo in hišo svojega očeta« (1Mz 12,1). VJuditinem času je Asirec Holofern zahteval informacije o Izraelcih in mu je bilo rečeno, da je to ljudstvo zapustilo vero svojih očetov, ki so častili mnoge bogove in da je častilo edinega Boga v nebesih, ki jim je zapovedal zapustiti deželo Kaldej- cev in iti živet v Kanaan (Jdt 5,8-9). V dejanju tega moža, ki se je napotil proti severu, je že vsebovano nadnaravno poslanstvo ljudstva, po katerem se je monoteizem (vera v enega Boga) uveljavil v svetu.

Ne poda se na pot sam. Ta verski reformator je prepričal svoje. Spremlja ga njegova žena Saraja, prepričal pa je tudi svojega priletnega očeta Teraha, da je na klic neznanega božanstva šel na pot proti neznani deželi. Kot bi hotel pretrgati vse vezi, ki so ga vezale na preteklost, je stari vzel s seboj svojega vnuka Lota, otroka sina, ki je pred kratkim umrl. Kako se je uresničevala ta sprememba vere? Ne vemo. Orient je vedno zelo zaupal tistim, ki so trdili, da jih je Bog poslal. Izrael je verjel mnogim prerokom in pri nekem drugem semitskem ljudstvu je Mohamed na angelovo naročilo: »Pridigaj svojim bližnjim! Oznanjaj edinega Boga!« uspel, da so mu prisluhnili, čeprav po mnogih naporih. Lahko bi se tudi vprašali, če ni treba v odhodu vsega rodu videti še nekaj drugega: puritansko reakcijo teh nestalno naseljenih Terahovcev v Uru spričo bogastva in propadlosti mest; domotožje po svobodnem življenju v šotorih, katerega spomini so bili še blizu; morebiti pa tudi posledica enega tistih hudih potresov, ki jih je Mezopotamija tako veliko izkusila.

Ta navdihnjena selitev je nekoč, na meglenih obzorjih zgodovine zgledala kot čuden in težko razumljiv dogodek, mi jo pa danes vidimo v točno določenem okolju in se lepo vključuje v dogodke izpred več kot petnajst stoletij. Je pač ena izmed tistih selitev ljudstev, ki jim je bila pokrajina med dvema rekama mnogokrat priča. Kolikor bolj natančna lopata arheologov odkriva pod ilovnatimi “telli” (umetnimi griči) plast za plastjo sledove pretresljivih civilizacij, toliko bolje lahko postavimo ta dogodek v tek stoletij in družbenih ureditev. Je res, da je poklicanje Abrama nekaj mističnega, je pa tudi zgodovinsko dejstvo, ki ga ni mogoče razumeti drugače kot v okviru tiste Mezopotamije, katere večtisočletna izročila so po zaslugi Svetega pisma ostala v spominu vse bele rase.

Mezopotamija, topilnica ljudstev

Ko je Abram okrog dva tisoč let pred Kristusom zapustil Ur, je minilo že najmanj petnajst stoletij, kar je bila v Mezopotomiji rojena zgodovina. Mezopotamija je bila eden od dveh svetilnikov, za katera se zdi, da sta edina, ki posijeta v somrak začetkov zahodnega sveta. Drugi je bil Egipt, oba pa sta rodovitna ravnina, kjer voda poživlja rastlinje in kjer potrpežljivi napori generacij ustvarjajo prve temelje družbe. Zdi se, da izven teh dveh izjemnih območij ni bilo nič drugega kot zmedeno prerivanje in brezvladje. Edina izjema je Kreta, kjer se je na majhnem otoku razvila ena najbolj pretanjenih civilizacij.

Čeprav so dobro znani osnovni pogoji, ki so povezovali ljudi v skupine v teh ravninah ob velikih rekah, kjer je poljedelstvo nujno postalo osnovna dejavnost – isto je bil na Kitajskem ob Jang-ce in v Indiji ob Gangesu – pa zgodovine dežele ob Nilu in Mezopotamije ni krojila podobna usoda. Egipt je dolga dolina, ki jo obrobljajo strmi skalnati robovi in ki jo reka napolni vsako pomlad s čudovito rednimi poplavami. Posledica te rodovitne in obnovljene pokrajine je stalnost, ki se zdi, da odseva v njeni zgodovini. Poleg tega je Egipt v stiku z Azijo in na robu Afrike prehodno ozemlje samo, kolikor to sam dovoli. Nikdar ni bil prehodno ozemlje za tuje vdore. Čisto drugače je pa bilo v deželah ob Evfratu in Tigrisu.

Na zemljevidu so med Perzijskim zalivom in Sredozemskim morjem ravnine, ki jih v obliki nepravilnega pravokotnika obdajajo višine. Na vzhodu se dviguje gorovje Zagros, zadnji obronek iranskega višavja; na severu oblikujejo Anti-Taurus in pogorja Armenije spoštovanja vredno oviro; kdor hoče k Sredozemlju mora pa prekoračiti gorovje Libanon ali Palestinsko višavje.

V srcu te pokrajine, ki je večja kot vsa Evropa brez Rusije, je žareča puščava, ena najbolj brezupnih na našem planetu. Različno izgleda, vendar se nepretrgana vleče proti jugu do rdečega peska Dahne in še dalje do skalovij Hadramauta. Okrog te žerjavnice pa je narava prihranila človeku pas rodovitnega ozemlja. To je “rodovitni polmesec”: rečne usedline, stepski pašniki severne Sirije, dolini Orontesa in Jordana.

Mezopotamija je vzhodni in največji del teh prednostnih območij. Kot pove njeno ime (dali so ji ga Grki), je to območje dveh rek, med dvema rekama, Medrečje. Če je Egipt po Herodotovih besedah “Nilov dar”, je Mezopotamija, če tako hočemo, dar Tigrisa in Evfrata, toda dar, ki ga je mogoče vzeti nazaj in je bil pogosto sporen.

Čeprav sta obe reki rojeni v armenskih pogorjih, sta zelo različni. Tigris ima visoke bregove in hiter tek. Naraščati začne marca in 15. junija doseže višek. Kjer se razlije preko bregov, le prerad naredi močvirja. Evfrat ima manj vode in jo na robu puščave stalno izgublja. Njegova poplava je kasnejša, počasnejša in se bolj redno širi preko nizkih bregov. Ta koristna poplava razloži, zakaj so skoraj vsa mesta zrasla nedaleč od bregov. Pa tudi Evfrat sam se ne more primerjati z Nilom. Velik del tal je izven dosega poplave. Da so ustvarili tiste “večne vode”, o katerih govori Abramov sodobnik Hamurabi, je bilo treba vložiti neskončen napor v gradnjo kanalov in zapornic. To je bil namakalni sistem, ki so ga ljudje mojstrsko izkoriščali štiri tisoč let. Ko so ga zanemarili, je dežela zašla v bedo, v kakršni je bila v začetku 20. stoletja.

Reki se takrat nista stekali kot se zdaj v današnji nižini Šot-el-Arab – tam je bilo morje. V štiri tisoč letih so rečne naplavine zrinile obalo daleč naprej in delta je postala skupna. V Abramovem času je bil Ur na obalnem območju, danes pa je od morja oddaljen več kot 200 kilometrov.

V primerjavi s puščavo, kjer podnevi mori vročina in ponoči mraz (prim. 1Mz 31,40), zgleda Mezopotamija kot vrt. Je brez dvoma dežela, kjer sta doma ječmen in pšenica. Je dežela, od katere lahko človek zahteva tri žetve, da je le dosti vode. Kraljevsko izgleda nasad datljevih palm, ki skrbi za sladkarije, med, vino in sto vrst vlaken; sezam daje olje lešnikovega okusa; smokve so tako sladke, da so jih darovali bogovom; na trti zori opojno vino in iz tamarisk se cedi sladek sok. Lahko je razumeti, da je ta srečna dežela privlačevala svoje sosede.

To je namreč drama Mezopotamije in z njo vsega “rodovitnega polmeseca”. Ta mastna ozemlja so neprestana skušnjava za puščavske pastirje, ki jim nenehno grozi žeja. In kot da ta notranja nevarnost ne bi bila dovolj, so tu še skomine vseh tistih hribovcev iz Elama, Irana, iz gornjega toka Tigrisa, Zagrosa in Anti-Taurusa. Zanje je ta ravnina od časa do časa prehodni kraj in žitnica, ki se da izropati. V tej topilnici se niso nehale mešati rase in civilizacije, ki so se v svojih selitvah usmerjale proti ravnini iz puščave ali pa spuščale iz okoliških pogorij. Egipt so enkrat ali dvakrat vznemirili vpadi, pa se je nemudoma vrnil nazaj v svoj nespremenljivi tok; Mezopotamiji pa so svoj pečat pustili vsi njeni osvojitelji.

image_pdfimage_print