Grehi, madeži in zakramenti

68

I. Začetni greh

1) Veliki katekizem

iz leta 1901 (Anton Veternik, Razlaga velikega katekizma ali krščanskega nauka, Ljubljana 1901, str. 124-139) takole povzema nauk o prvih dveh človeških bitjih in njunem padcu:

»Ko je Bog ustvaril prva človeka, bila sta dobra in srečna … Imela sta posvečujočo milost božjo, bila sta sveta in pravična in tako nadnaravno Bogu podobna … Bila sta otroka Božja in imela sta pravico do nadnaravnega zveličanja v nebesih … Imela sta globoko spoznanje in voljo nagnjeno k dobremu … Živela sta v raju, prosta vsakršnega trpljenja in neumrljiva tudi po telesu … Od Boga podeljenih darov nista prejela samo zase, temveč tudi za svoje potomce, ki bi jih bili po njih podedovali …

Prva človeka nista ostala dobra in srečna, hudo sta se pregrešila in sta tako postala nesrečna na duši in na telesu… s tem, da sta, zapeljana od hudobnega duha, jedla od drevesa, ki jima je Bog prepovedal … tako sta izgubila posvečujočo milost božjo, in zato tudi nista bila več nadnaravno Bogu podobna… Nehala sta biti otroka božja, izgubila sta pravico do večnega zveličanja, in zaslužila sta večno pogubljenje … Njuno spoznanje je oslabelo, in njuna volja se je nagnila k hudemu … Izgnana sta bila iz raja, morala sta mnogo trpeti in nazadnje umreti …

Adamov greh ni škodoval samo prvima človekoma, s svojimi hudimi nasledki je prešel tudi na nas, ki smo Adamovega rodu … Grehu, kije prešel od prvih staršev tudi na nas, pravi se izvirni ali podedovani greh, ker ga nismo storili sami, temveč smo ga tako rekoč podedovali«.

To besedilo so sestavili katehisti, ne teologi, ki danes ne bi odobrili niti enega stavka. Tako na primer so katehisti mislili, da je drevo, katerega sad naj bi Bog ljudem prepovedal jesti, bilo jabolko, ali granatovec. Bog, ki nas vse neizmerno ljubi, bi torej zaradi nekaj užitih vitaminov prva človeka imel za najhujša zločinca, ki bi s tem obtežila vse svoje potomce strahotne krivde. Nič čudnega torej, da se v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve, ki ga je izdala slovenska škofovska konferenca v Ljubljani leta 2007, v odstavkih 66-78 o izvirnem grehu nahajajo že nekateri popravki in da v njem ni več govora o kakšnih jabolkah.

2) Moderna razlaga

Po tridentinskem koncilu, posebno pa v zadnjem stoletju, so vse znanosti silno napredovale, med njimi tudi biblične in teološke. Ko bi danes kdo hotel napisati strnjeno teološko razlago o istem predmetu, bi jo mogel takole formulirati:

Po sv. Pavlu (Kol 1,17-20) je Kristus podoba nevidnega Boga, in vse je bilo ustvarjeno v njem, po njem in zanj, tudi prva človeka, moški in ženska (iš in iša, 1Mz 1,27), katerih potomci naj bi po dolgi dobi razvoja svojih duševnih in duhovnih moči dosegli sposobnost sprejeti evangeljske kreposti. Zato jima je priporočil, naj si ona sama in potem tudi njihovi otroci najprej toliko izurijo svoj um in voljo, da bodo sposobni pridobivati si hrano iz »zelišč s semenom in sadnih dreves«, predvsem pa od vseh živali na zemlji (1Mz 1,28-30). V kamniti dobi se je med leti 35000 in 10000 pred Kristusom v človeku pričel prebujati tudi duh ali sposobnost dojemanja verskih resnic, kakor se to da razbrati iz umetniških slik v podzemeljskih jamah, ki nam pričajo, daje prazgodovinski človek veroval v neko nadzemsko silo, v neko višje bitje, ki združuje v sebi vso moč in je v tesni zvezi s človekovim omejenim bivanjem na svetu. Nebesni svod z vsemi svojimi različnimi pojavi je pa tudi povsem naravno vplival na to, da je primitivni človek tej nadzemski sili začel pripisovati transcendenco in veličastnost.

V 7. tisočletju pred Kristusom se je na Bližnjem vzhodu dopolnilo ustvarjanje človeka s tem, daje tudi njegov duh toliko dozorel, da je lahko v neki višji Moči nad nami zaznal osebnega Boga. S tem se je uresničila zamisel Božjega Sina sostvarnika človeka v večnosti. Tudi človekovo okolje se je izpopolnilo s prehodom človeka k poljedelstvu in živinoreji, in zadnji redaktor 1. Mojzesove knjige je postavil v to dobo Adama in Evo (2 pogl.) ki sta živela v »vrtu proti vzhodu v edenu« (2, 8). Besedo eden Grki prevajajo z razkošjem, latinski prevodi z rajem, neko primitivno pleme v Avstraliji pa kot življenje brez vseh prepovedi in greha. V takem okolju si je Adamova žena zaželela obilno potomstvo in v ta namen si je preskrbela en talisman z izrezljano kačo; kača je namreč bila vedno simbol življenja: pozneje so jo nosili na svoji tiari faraoni, in celo Mojzes jo je izobesil na bronasti drog kot edino zdravilo proti zastrupljenju (4 Mz 21,6-9) ter še danes je simbol ozdravljanja pred lekarnami. Po sveti knjigi Perzijcev Bundahiš (=Opis) ustvarjanja, pa je porodila dvojčka telesno pohabljena, ki ju je Adam zavrgel in zahteval, da ju žena ubije; ona pa ju ni hotela vreči med smeti, ampak ju je spekla in ju skupaj z možem použila (»sad drevesa življenja«). Iz njunega nespametnega dejanja se je pri kanaanski plemenih razvilo prepričanje o izredno dobrodejnih posledicah ubijanja prvorojencev (Mdr 12, 3-5). Tako se je tudi Abraham odločil, da ubije svojega prvorojenca in ga daruje Bogu (1 Mz 22), in vsi Hebrejci so potem bili prepričani, daje to Božja volja in da je treba prvorojence od Boga “odkupiti” s primemo daritvijo (2Mz 13,1-13; Lk 2, 23). Ob tej priliki je človek še to spoznal, da je brezosebna nadzemska veličastna Moč v resnici človeku prisotni osebni Bog, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Pred tem dogodkom Eva in Adam nista še imela pojmov o dobrem in zlu, o smislu duševne smrti, po njem pa je, kakor trdi sv. Pavel (Rim 5, 12), dobesedno »prišel na svet greh in po grehu smrt na vse ljudi, ki grešijo«.

Adamov greh je torej obstajal v tem, da se je po svoji glavi odločil, da je treba oba spačka pobiti, ne da bi se prej obrnil k Bogu, gospodu vsakega človekovega življenja, da bi zvedel, kaj naj z njima stori. Eva je pri tem drugače postopala: čeprav je ubogala Adama, je pozneje vrgla talisman s kačo v odpad in po rojstvu Kajna je vzkliknila: »Dobila sem moško dete po Gospodu« (1Mz 4,1); prav tako je po porodu Seta rekla: »Bog mi je dal dmgega potomca namesto Abela« (1Mz 4,25). Oba sta se svoje neumne pregrehe srčno pokesala (Mdr 10,1); oba sta Bogu že opravljala daritve in sta svoje otroke versko vzgajala. Kajn se je po umoru svojega brata Abela pokesal in se zaupno obrnil k Bogu za pomoč (1Mz 4,12-15).

Adam pa si ni mogel kaj, da ne bi svoje samovolje in bojevitosti, že podedovane od svojih prednikov, z vzgojo prenesel na svoje otroke. To nagnjenje k nasilnosti imenujemo izvirno, ker je od začetka razvoja v vseh prisotno. Po pričevanju Svetega pisma je eden od Kajnovih potomcev, Lameh, zatrjeval, da bo ubil vsakega dečka, ki bi mu “prizadel prasko” (1Mz 4,23). Slavni Mojzes, ki ga častimo kot svetnika, je svojim rojakom strogo zabičeval, da morajo neizprosno pobiti svojega lastnega brata, svojega sina, svojo lastno ženo, ali svojega prijatelja, ki bi jih hoteli zavajati k malikovanju (5Mz 13,7-10); morajo tudi popolnoma iztrebiti prebivalce svojih mest, v katerih častijo malike, to je ne samo moške, ampak tudi ženske, vse otroke in celo vse njihove domače živali (v. 13-18). Veliki svetniški prerok Elija je zapovedal poklati 450 Baalovih svečenikov (1Kr 18,40) in prerok Zaharija je staršem zapovedal, da morajo sami pobiti svoje otroke, ki bi jih zasačili pri malikovanju (Zah 13,3). V 16. in 17. stoletju krščeni Španci in Portugalci niso hoteli slediti Jezusovim smernicam, ampak so pod pretvezo navedenih starozaveznih zapovedi o pobijanju malikovalcev tudi oni neusmiljeno mučili in klali prvotne indijanske naseljence v Ameriki. V prejšnjem 20. stoletju sta višek nasilja dosegla krščena kristjana Hitler in Stalin, ki sta oba ne samo dala pobiti ampak tudi znanstveno mučiti v zloglasnih taboriščih nedolžne ljudi, 6 milijonov Hitler, 20 milijonov Stalin. In kaj naj rečemo o naši dobi, ko nam statistike poročajo, daje vsako leto spolnih posilstev žena okoli 80 milijonov, splavov pa 46 milijonov, kijih tudi neštete krščene matere povzročajo? Kaj o tolikih v cerkvi poročenih parih, v katerih od nasilja možje dobesedno podivjajo in se znašajo nad svojimi ženami in otroki?

Iz teh par vrstic bi se morda že dalo razbrati, kaj reči o prekletstvu, s katerim škofje na vesoljnem cerkvenem zboru v Trentu, 17. januarja 1546, pretijo vsem, ki bi proti nauku svetega Pavla trdili, da Adam ni prenesel svojega greha na ves človeški rod. Toda v resnici sveti Pavel tega ni učil v svojem pismu Rimljanom 5,12, saj je dobro poznal Božjo besedo v Jeremiji 31,29-30 o strogo osebni odgovornosti za greh: »Vsak bo umrl zaradi svoje krivde« in v Ezekielu 18,20: »Sin ne bo nosil očetove krivde«. Vatikan je indirektno preklical ta tridentinski kanon, ko je leta 1979 v uradni latinski izdaji Neovulgate Pavlov tekst pravilno citiral. Dobro bi bilo, da bi to tudi pastoralni delavci imeli pred očmi in ne govorili več, da je oblivanje otrok s krstno vodo nujno potrebno za odpuščanje izvirnega greha. Saj je recimo Henoh, ki je bil potomec Kajna in pogan, ki bi torej po mnenju tolikih naših teologov moral po smrti iti pred pekel, ker ni bil krščen, pa je vendar po Svetem pismu stare in nove zaveze (4Mz 5,24; Sir 44,18; Heb 11,5) bil vzet v nebo kakor Marija; ni pa bil vpisan v seznam svetnikov kakor Elija, ker so temu nasprotovali teologi iste struje.

Po svetem Avguštinu (+ 430) velja za vse razprave o Materi Božji to temeljno pravilo: »O sveti devici Mariji nočem obravnavati nobenega vprašanja o grehih zaradi časti dolžne Gospodu«. Vendar je tudi njega zavedel fantastičen prevod Psalma 51(50),7 kakor ga navajajo še v najnovejšem prevodu iz leta 2010: »Glej, s krivdo sem bil rojen, v grehu meje spočela moja mati«. Zato je trdil, da se vsi zakonci pri spolnem objemu omadežujejo z orgazmom in tako mnoge nasledke izvirnega greha prenašajo na svoje otroke. Zato so nekateri umetniki Marijina starša upodabljali kot zakonca visoke starosti, da bi Marijino spočetje bilo brez madeža. To napačno mnenje je trajalo vse do leta 1984, ko je papež Janez Pavel II v enem od svojih nagovorov razglasil spolni akt katoliških zakoncev, opravljen s pravim namenom, za liturgično dejanje. Najnovejši slovenski prevod pa v opombi prizna, da David namesto “v grehu” trdi “v vročini”, ali “v vročici”, to je “v orgazmu”, toda ne v “grehu”.

Sv. Cezarij, škof v Arlesu (+542), je v svoji 229. pridigi, ki jo tudi beremo še dandanašnji v naših brevirjih 9. novembra, trdil, da smo vsi pred krstom bili hudičev tempelj, da smo pa s krstom postali Kristusovo svetišče, ker je takrat »Kristus izgnal hudiča iz naših src« (tako v latinskem izvirniku, ne pa v slovenskem prevodu). Ker je pa isto učil že sv. Avguštin, so liturgisti v krstni obred brž uvedli tudi obredno izganjanje hudiča iz novorojenčkov. Ko bi se škof Cezarij pri branju sv. Pisma malo ustavil, bi pri molitvi Psalma 21,11 lahko bral: »Od materinega telesa si ti moj Bog«: gotovo pred krstom; glej tudi v Psalmu 71,6: »Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh«. Posebno bi mu pomagal sv. Pavel, ki v pismu Galačanom 1,15 trdi: »Bog meje poznal že v materinem telesu in me poklical«; in Luka 1,13 ve, daje Zaharijev sin Janez bil že »v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom«. Niso torej vsi novorojenčki hudičevi sinovi. Modemi znanstveniki nas opozarjajo, da vse moralne, etične in estetične norme prihajajo v posameznika od zunaj, in da je posebno mati tista, ki v devetih mesecih nosečnosti s svojimi čustvi in mišljenjem lahko oblikuje bodočo osebnost zaplodka v dobrem ali tudi v slabem smislu. Gotovo pa je sv. Ana vse napravila, da so se vse umske in duhovne osnove njene hčerke Marije že v njenem telesu tako lepo razvile, daje tudi ona že takrat lahko dojemala prisotnost Svetega Duha.

II. Dedni madeži

Nauk o začetni brezmadežnosti Device Marije je razglasil za versko resnico papež Pij IX dne 8. decembra 1854 takole: »Določamo … da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirne krivde«. V izbiri besed: “madež” in “krivda” se jasno razvidi poseg Svetega Duha; dovoljujejo nam namreč razlagati, da Marija od prvega trenutka svojega življenja ni imela nobenega madeža nagnjenja do magije, do vedeževanja, posebno pa ne do nasilnosti v svojem značaju, ki bi ji ga lahko vtisnila sveta Joahim in predvsem sveta Ana, in ki jo vsi podedujemo iz dobe preadamitov in od Adama. Ker so pa teologi imeli v glavi neko drugo razlago, so v raznih prevodih drzno popravljali papeža in prav v definiciji namesto besede “krivde«” pisarili: “greha”.

Kmalu po tej definiciji je bila posodobljena stara molitev »Tota pulchra es Maria«, katere verzi so se ponavljali, in ki smo jo vsi radi prepevali. V 2. verzu je odlično rečeno: »in izvirnega madeža ni na tebi«. V raznih prevodih pa si teologi niso mogli kaj, da ne bi za razlago ubogim vernikom po besedi “madeža” dodali še “greha”.

Za zaključek pa še nekaj, kaj pravi o tem sama Blažena Marija. Kakor je po strogo znanstveni metodi zbiranja in razlage vseh virov in dokumentov o prikazovanjih Marije pastirici sv. Bernardki v Lurdu objavil znani profesor teologije René Laurentin, je marca 1858 Marija rekla Bernardki, da je »Immaculada Counchetsiou« – Brezmadežno Spočetje. Ker so se krajevni duhovniki dobro spominjali, da je 4 leta poprej Pij IX razglasil, da je Marija brez madeža “spočeta”, niso nikoli mogli razumeti, kaj je hotela Marija reči, ko je o sebi rekla, da je brezmadežno “spočetje”. Treba je imeti pred očmi, da v francoščini (in italijanščini) beseda conception pomeni tudi koncept, zamisel, zasnova, pojmovanje, ideja. Morda pa je Marija hotela povedati, da si jo je Bog Oče zamislil kot ideal brezmadežnosti, saj je celo življenje, od spočetja do vnebovzetja bila brez katerega koli duševnega in duhovnega madeža.

V poglavju, ki se ga danes učijo v šolah, o naših značajskih lastnostih se temeljni pojmi o človekovih madežih in grehih ne mešajo več med seboj, ampak se obravnavajo kot “izvirni”, to je podedovani osebni madeži, kakor n. pr. trma, lenoba, površnost, ošabnost, pohlepnost, ter grešna nagnjenja, n. pr. k alkoholnim pijačam ali tudi mamilom. V Genetiki, ki jo je sestavil univ. profesor Radovan Komel, je napisan nastanek življenja prek kemijskih osnov genskega zapisa, izražanja genov, pa vse do medicine; posebno poglavje je posvečeno dedovanju lastnosti v etiki in v genetiki. Ker pa sta Marijina starša bila svetnika, je jasno, da nista nobenih dednih madežev značaja in tudi nobenega grešnega nagnjenja prenesla na zaplodek otroka, tako da je Marija res bila “brez madeža” spočeta in brez grešnih nagnjenj vzgojena.

image_pdfimage_print