Kakor vsako leto doslej, sem tudi to leto potoval beračit za naše otroško zavetišče. Beračenju pravimo “zbiranje vzvišenih darov” – po japonsko “gokifu”, kjer pomeni besedica “go” vzvišen – pa čeprav ti podarijo le malenkost. Včasih je pri tem dobesedno navzoča vzvišenost: darovalec ti izroči dar s ploščadi, ki je dvignjena nad vežo, v kateri stojiš. A vsak dar je dragocen, posebno kadar prihaja iz rok nebogataša.
Beračenje začnem pri mestu Fukuóka. Je na začetku otoka Kjušu in ima nekaj več kot en milijon prebivalcev. To mesto je slavno: ne zaradi tolikega števila prebivalcev, ker je mest z več kot milijon prebivalci kar precej na Japonskem. Slavno je zaradi besede “kami-kaze”, po naše “božanski veter” ali “vetrovi”: dvakrat so v 13- stoletju Mongoli preko Kitajske napadli to pristaniško mesto, a jim je med obleganjem mesta tajfun obakrat razbil ladje, tako da so se komaj rešili, namreč Mongoli. Japonci so še zdaj prepričani, da jih je takrat rešil od bogov poslani “silovit veter”, kar beseda “tajfun” pomeni.
V mestu me sprejme blagohotna jesen z rumeno- rjavo-rdečimi rastlinami, prijetno toploto in z nasmeški mojih starih in starejših dobrotnikov. Poznamo se že nekaj let. In vendar moram priznati, da se najprej najavim pri tistih, ki jih ne tarejo družinski problemi. Nazadnje obiščem veliko hišo, ki jo vrt dela še večjo. Upam, da je gospa-lastnica še zmeraj tako zdrava, kot je bila lani. Zdrava in pripravljena pomagati.
Pozvonim. Nekje v notranjosti se oglasi pes. Enkrat, dvakrat zalaja; ali iz pasje navade ali iz otožnosti, ne vem. Vse je tiho. Znova pozvonim. Iz dalje se vratom približajo koraki, kot da bi jih kdo vlekel pod seboj ali za seboj. Neznana, zelo stara gospa odpre vrata; za njo stoji črno-bel kuža, ki me s svojim repom pozdravlja; morda me pozna od lani… Ko se drug drugemu prikloniva, mi gospa z drobnim, a prijaznim glasom zaupa, da je gospa-lastnica težko bolna, a da se bo mojega obiska v bolnišnici razveselila. Dvakrat jo moram prositi za naslov bolnišnice, ki jo je seveda dobro poznala in označila z lokalnim nazivom, ki pa je bil zame uganka. Najbrž sem se ji zdel naglušen, ker je vdrugič ponovila ima bolnišnice kar se da glasno. Znova se drug drugemu pokloniva in čez dvajset minut stopim v bolnišnico.
Moram si nadeti posebne čevlje, belo obleko in belo kapo, ki je bila tako velika, da mi je zlezla skoraj do oči. Spremljajoča bolniška strežnica je komaj skrila smeh, ko sem jo zasačil, da strmi v moj beli plašč, ki je bil pravzaprav namenjen ljudem z velikim trebuhom. Le beli čevlji so se ujemali, čeprav sem pri snemanju in natikanju odkril veliko luknjo na desni nogavici.
Vstopim v veliko bolniško sobo belo-rožnate barve kot se spodobi za bogato gospo. Okrog bolniške postelje sedijo – odnosno vstanejo – trije gospejini sorodniki, o katerih sem bil že pred leti slišal od same gospe, da se sovražijo med seboj, ker se imajo za tekmece, edino upravičene tekmece za gospejino nemajhno premoženje.
Najprej stisnem roko čisto bledi, shujšani bolnici. Skuša se mi nasmehniti, komaj slišno zašepeta:
»Dobrodošli! Kako sem vesela…«
Potem se priklonim sorodnikom okrog postelje. Vsakemu posebej se priklonim, oni pa mi ponudijo roko. Trikrat se po poklonu zagledam v njihove oči; sive, če se prav spominjam, brez iskrice dobrohotnosti. Trikrat se za hip zagledam vanje in v mislih trikrat odštejem 50.000 jenov. In si mislim: iz tega mesta bom letos odšel brez običajnih 150.000 jenov.
Ker mi je bolniška strežnica rekla, naj bom v sobi kvečjemu pet minut, še enkrat stisnem bolnici roko in ji obljubim molitev sv. maše. Najine oči se srečajo in zdi se mi, da me njene prosijo, naj ne zamerim situaciji. In v mojih očeh ni sence razočaranja, tako da me njene roke, suhe, blede, drobne, kar nočejo izpustiti. Po treh poklonih sorodnikom okrog bolniške postelje – beli klobuk mi je zmeraj znova lezel z glave proti očem – sem kmalu spet v svoji bolj prilegajoči se obleki, z luknjo v desni nogavici, ki me vljudno spremlja vso pot na jug v pristanišče Nagasaki.
To je mesto s približno pol milijona prebivalcev. Po drugi atomski bombi se je kmalu opomoglo, tako da zdaj ni več dosti sledi atomskega opustošenja. V vrvenju mesta čutiš dinamiko življenja, ki hoče naprej, kar so da daleč od medvojne tragedije. Obiščem dobrotnike in sem vesel, da nobeden ni v bolnišnici. In tudi doma jim ne strežejo sorodniki sivih, mrzlih oči. Spomnim se, da so v Rimu nedavno prišteli k blaženim patra Maksimilijana Kolbeja, ki je daroval svoje življenje v nacističnem taborišču, da reši življenje družinskemu očetu mnogih otrok. Blaženi pater je tri leta deloval med ubogimi v Nagasakiju, pravi sin asiškega ubožca. Živel je ob cerkvici bolj na robu mesta. Mislim si: polovico dneva imam še na razpolago do odhoda; to “njegovo” cerkvico bom skušal najti in prav bo, da pomolim za njegovo svetniško slavo. In molitev ne bo zaman, saj je naš Gospod sam dejal, da bomo našli, če bomo iskali, in dobili, če bomo prosili, in da nam bodo odprli vrata (zdi se mi, da tudi tista v nebesih), če bomo trkali nanja.
Ker že veste, da nisem genij iskanja, mi ni treba opisati, kako sem končno našel lepo cerkev (ne vem, kdo si je drznil imenovati jo cerkvico) in v njej stransko kapelo, posvečeno novemu blaženemu in opremljeno z lepim relikviarijem. Že pri vratih se mi prikloni Japonec z besedami:
»Sem frančiškanski brat in vi ste najbrž duhovnik.«
Še danes ne vem, kako je to uganil. S poklonom si izmenjava prijaznost.
»Pridite z menoj,« me povabi, »in če imate kak važen problem, bova našega blaženega brata prosila za pomoč.«
Malce sram me je, a moram priznati, da sem le za hip pomislil na smrtno bolno dobrotnico, v naslednjih dveh “hipih” pa sem videl pred seboj sveženj bankovcev in vedel sem, da gre za tistih 150.000 jenov v očeh in srcu sorodnikov.
In blaženi Maksimilijan je deloval v pomoč nagasaškim revežem. Torej dobro razume izgubo 150.000 jenov v moji beraški torbi. Zdaj me vpraša frančiškanski brat, ali lahko na glas zmoli zame prošnjo k novemu blaženemu, ki ji je dodana prošnja za skorajšnjo dosego svetniške časti. Pokimam. Med molitvijo prosim v srcu točno za 150.000 jenov in hitro dodam, da je lahko še več ali pa manj; te tri besede (v srcu molim slovensko) »ali pa manj« ne izrečem z navdušenjem.
Med srebanjem čaja, ki mi ga brat ponudi – seveda ne v kapeli, ampak v cerkveni veži – mi zaupa, da je blaženi Maksimilijan skrbel zanj – nekdanjega najdenčka – kot da bi bil njegov lastni brat. In da se novega blaženega mnogi, mnogi v Nagasakiju in drugod še zmeraj hvaležno spominjajo; in da nekateri še hranijo kakšno številko nabožnega lističa, ki ga je blaženi ustanovil, da socialno pomoč izpopolni s preprosto razlago te ali one verske resnice, posebno o naši Nebeški Materi Brezmadežni Mariji.
In zdaj sem spet na cesti, ki vodi nazaj v središče mesta, kjer imam v majhnem, preprostem hotelu sobico do jutri zjutraj. Kot zmeraj na koncu beraškega potovanju tudi tokrat še enkrat pregledam kraje in dobrotnike in darove. Štejem in štejem. In še enkrat štejem in štejem. In še enkrat štejem in štejem. Skušam si dokazati, da se motim. Da ni toliko jenov v rokah, kot jih dejansko držim v rokah. A pomote ni. Vsega skupaj – obenem z darovi iz mesta Fukuóka – je toliko, kot sem lani nabral, ko je bila tista gospa s tremi sorodniki (sivih oči) še na videz zdrava. Kot da nisem utrpel izgube 150.000 jenov s strani tistih šestih sivih oči.
Tisti mi jih niso dali. Torej mi je to lepo vsoto preskrbel blaženi Maksimilijan Marija Kolbe, kot se s polnim imenom piše. Poskusim kljuko na vratih – dobro so zaprta. Ker je hotel nizek, lahko vanj gledajo s sosednjih visokih hiš. Zavese so v redu. In potem pokleknem in se – čisto po japonsko – dotaknem s čelom preproge – in nekaj madežev cigaretnih ogorkov –- in se blaženemu (danes je že sveti Maksimilijan) iz srca zahvalim. In seveda po njem našemu Gospodu.
Če kdo dvomi o pomoči blaženega nebeškega prijatelja, naj vpraša katerega koli tistih treh sorodnikov s sivimi očmi, ali so bili vtaknili v mojo belo varovalno bolniško haljo kakšen dar. Stavim, da bodo enodušno odgovorili, da so seveda imeli tovrstno vzvišeno voljo, a da moja bela halja ni imela žepov. Edino odprtino je nudila moja desna nogavica, a luknja je bila za velik, velikodušen dar premajhna.
