12. poglavje: Zmaga nad smrtjo
Kristusova navzočnost
»Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je sam Jezus približal in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: ‘Kakšni so pogovori, ki jih imata med seboj po poti, da sta žalostna?’ Eden, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: ‘Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi izvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?’ In rekel jima je: ‘Kaj?’ ‘Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in v besedi pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga izdali naši veliki duhovniki in poglavarji v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izraela. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ustrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko niso našle njegovega telesa, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, kateri pravijo, da živi. In šli so nekateri izmed naših h grobu in so našli tako, kakor so rekle žene, njega samega pa niso videli.’
On jima je rekel: ‘O nespametna in po srcu kesna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?’ In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih.
Približali so se trgu, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. In silila sta ga, govoreč: ‘Ostani z nama, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil.’ Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko je pa sedel z njima k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. In odprle so se jima oči in sta ga spoznala: on pa je zginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: ‘Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?’ In vstala sta še tisto uro in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. In pripovedovala sta, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala pri lomljenju kruha.«*
*Ali je šlo za običajen obed ali pa je bilo “lomljenje kruha” ponovitev evharističnega obreda zadnje večerje? Izročilo si v tem ni enotno in se niti v devetnajstih stoletjih ni zaključilo. Sv. Avguštin meni, »da se nihče ne sme obotavljati, da ne bi gledal v lomljenju kuha, kjer sta učenca spoznala Zveličarja, zakramenta, po katerem smo deležni njegovega spoznanja«. Ta razlaga je bila zelo v časti do 16. stoletja, danes jo mnogo učenih razlagalcev opušča ali jo le s pridržkom navaja.
S to sliko ganljive preprostosti bi se hoteli posloviti od Jezusa. Odlično ga podaja Rembrandtova mala slika v Louvru. Soba je v temi, iz Kristusa pa se zdi, da izžareva luč. Na mizi je sredi prta samo kruh, ki bo dobil sakralni pomen. Jezus moli; učencema se bo zdaj zdaj odprlo spoznanje: eden od njiju se je zgrozil, drugi adorira. Še malo in skrivnostni obiskovalec bo izginil, čeprav vse govori, da tudi potem ne bosta nič manj čutila njegovo nevidno navzočnost, da bo ostala v srcu njegovih zvestih toplina, ki ju je prevzemala, ko ju je poučeval.
Resnično, ali ni toplina v srcu znamenje Kristusove navzočnosti? Ona bo nagnila mučence, da bodo žrtvovali svoje telesno življenje za drugo, trajno. Ta toplina bo prav tako hranila tudi junaško vnemo velikih mistikov in njihovo tiho življenjsko dramo. Njo nosi v sebi naj preprostejši vernik, ko njegova duša, potem ko je prejela kruh življenja, čuti, da je močnejša, plemenitejša, bolj goreča. Jezusovi verniki bodo v teku stoletij z različnimi besedami izražali njegovo navzočnost: »Nevidni vihar ljubezni,« bo govoril Jean de Fécamp, »brezno, katerega globine ne morem izmeriti,« bo vzklikala sv. Terezija iz Lisieuxa. Vsi pa so prepričani o resničnosti te navzočnosti. »Ne več jaz, ampak Kristus živi v meni!« bo vzklikal sv. Pavel. Dva tisoč let že govori ogromno število mož in žena o tej navzočnosti kot o najbolj zanesljivi resničnosti. Jezus, ki je šel v nebesa, je še vedno tisto bitje iz mesa in krvi, ki so ga ljubili ljudje njegovega časa in ga še vedno z enako ljubeznijo ljubijo drugi ljudje. Ne moremo dvomiti o pričevanjih sv. Terezije Avilske, sv. Getrude in bl. Marije od Učlovečenja, prav tako kakor ne o pričevanjih sv. Bernarda in sv. Frančiška Asiškega. Kadar pravi sv. Bernard o Kristusu: »On je veliko bolj z menoj ko jaz sam« in Paul Claudel: »Nekdo, ki je v meni bolj jaz ko jaz«, govorita o tej veliki resničnosti. Morda nam kdo poreče: »Vi zapuščate dejstva in se izgubljate v metafiziko. Odgovorili bomo: »Če popolnoma uravnovešeni možje in žene, ‘z odličnim zdravim razumom,’ kakor pravi Bergson, trdijo da je Jezus zanje živo bitje, je tudi to dejstvo.« Nemški zgodovinar Wellhausen je zapisal: »Jezusova življenjska pot zbuja vtis, da se ni končala, ampak da je bila prekinjena, ko se je komaj začela.« Na človeški ravni, morda; toda ta “kariera” spada k tistim, ki je ne moreta prekiniti ne poraz ne smrt, ampak se nadaljuje v dušah njegovih vernikov.
Preden je Jezus izginil izpred oči svojih, jim je rekel besede, s katerimi končuje sv. Matej svoj evangelij: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« V nekako tridesetih mesecih svojega poslanstva na svetu je potrpežljivo oblikoval može, ki ga bodo preživeli. Izbral jih je, jih izučil in organiziral; dal jim je najboljše, kar je imel. Zdaj je bila njihova naloga pričevati o luči, ki so jo prejeli. In v tej nalogi niso odpovedali.
Odslej se zgodovina živega Boga nadaljuje v zgodovini “skrivnostnega telesa”, katerega Kristus prepaja s svojo navzočnostjo; in to je tista velika stvarnost, ki je zapisana v srce stoletij: Cerkev Jezusa Kristusa.
KONEC
