2. adventna nedelja – 10. december 2023

PRIPRAVIMO POT GOSPODU

94

Iz 40,1-5.9-11

Kot prejšnjo nedeljo je tudi na drugo adventno nedeljo starozavezni odlomek iz Knjige tolažbe in sicer iz njenega uvoda. Knjiga tolažbe je nastala v času babilonskega izgnanstva, vendar že proti njegovemu koncu, le malo pred letom 538 pred Kristusom. Njen pisec neznanega imena, ki ga imenujemo Devteroizaija, to je “drugi Izaija” je eden od prerokov v izgnanstvu, odlomek pa je prolog ali uvod, ki napoveduje vsebino in ima v Devteroizaiju enak pomen, kot ga ima prolog Janezovega evangelija (“v začetku je bila Beseda”) v celotnem evangeliju. To nam razloži slovesni ton, s katerim so na hitro in zgoščeno napovedane misli in bistveni motivi teologije neznanega preroka.

Tako imamo v besedilu nedeljskega berila štiri enote, če upoštevamo tudi tiste, ki so v berilu iz neznanih razlogov izpuščene.

Prva (40,1-2): »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana, ker je prejela iz Gospodove roke dvojno kazen za vse svoje grehe.« Te besede izgovarja Jahvé in se obrača na nebeški dvor,  posredno pa tudi na preroka.

Druga (40,3-5): Glas (nebeškega bitja)kliče: V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se vzdigne  in vsak hrib in grič naj se poniža, kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina. Razodelo se bo Gospodovo veličastvo in videlo ga bo hkrati vse meso, kajti Gospodova usta so govorila.«

Tretja (40,6-8): Glas (nebeškega bitja) pravi: »Kliči!« Pa rečem: »Kaj naj kličem?« (in dobi odgovor) »Vse meso je trava, vsa njegova dobrota kot cvetica na polju. Trava se posuši, cvetica ovene, ko Gospodov dih pihne vanjo; zares, ljudstvo je trava. Trava se posuši, cvetica ovene, beseda našega Boga pa obstane na veke.«

Četrta (40,9-11): Glas preroka, ki spodbuja svoje ljudstvo, poosebljeno  v Sionu (Jeruzalemu): Povzpni se na visoko goro, znanilka veselja, Sion, močno povzdigni svoj glas, znanilka veselja, Jeruzalem, povzdigni ga, ne boj se! Povej Judovim mestom: »Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod Bog prihaja z močjo, njegov laket vlada zanj. Glejte, njegovo plačilo je z njim, njegovo povračilo pred njim. Kakor pastir pase svojo čredo, jo zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe.«

Iz opisa položaja ljudstva, ki pričakuje osvoboditev, pa je mogoče najti bistvene poteze, ki so veljavne v vsakem času. Položaj vsakega človeka, kristjana pa še posebno, je izgnanstvo: živi daleč od svoje prave domovine, nima na zemlji svojega stalnega bivališča, posledice pa so utrujenost, negotovost, pomanjkanje razumevanja, potreba po tolažbi. Naša krščanska  skupnost je skoraj zadnjih sto let podobna izvoljenemu ljudstvu v babilonskem izgnanstvu, da ne govorimo od zadnjem letu, ko je ves narod postal žrtev pijavk,  ki so si prigoljufale oblast in jih ni treba imenovati, saj vsi vemo, za koga gre.

Starozavezno izvoljeno ljudstvo je doseglo rešitev, ko se je v izgnanstvu spokorilo in se spet zbralo okrog svojegs Boga. To kaže pot rešitve tudi nam: zbirati se k češčenju Boga pri evharistični daritvi ter veselo oznanilo, ki ga slišimo, posredovati tudi drugim.

image_pdfimage_print