V naših velikih japonskih mestih razlike med ljudmi segajo do krematorijev. S ljudje, ki so do zadnjega bogati. In so ljudje, ki se hočejo izkazati bogate, čeprav si pri tem nakopljejo dolgove. Pravijo, da je tovrstno mišljenje še bolj razširjeno v sosednji Kitajski. Zaradi teh bogatašev se krematoriji svetlikajo kakor hoteli; včasih so stene marmornate; luči tudi niso čisto navadne svetilke, ampak so umetniško izdelane. Šum je zreduciran na najmanjšo količino. Veliki krematoriji razpolagajo s celo vrsto vodoravno si sledečih dvoran; na njih skrajnih koncih se nahajajo električne peči. A nobenemu pogrebnemu zavodu se še ni posrečilo, da bi te peči napravil neslišne.
Poleg krematorija se dvigajo – navadno v dveh ali treh nadstropjih – pogrebne restavracije. Morda bi jih pravilneje imenovali popogrebne restavracije. Bogastvo krematorija se zrcali tudi tukaj. Žalujoči imajo na razpolago odličen menu. Zdi se mi – to je moj čisto osebni vtis da imajo največ teka tisti, ki so matematično-psihološko najbolj oddaljeni od umrlega. Nekateri si jedi dajo lepo zaviti, da jih odnesejo domov. Včasih to podrobno razložijo z besedami: »Za našega Pučija.« “Puči” ni maskiran namig na gospoda Putina, čeprav bi morali najbrž z laserjem iskati sledove ljubezni med Japonci in Rusi. “Puči” je japonska oblika francoske besede “petit”, s čimer označujejo – Japonci
in še bolj Japonke – svojega majhnega psička doma. Javna tajnost je, da se sramujejo – Japonci, ne psički – priznati, da jim jed doma bolj tekne kot kjerkoli drugje, kjer te toliko oči opazuje do vilic, žlice in noža, odnosno do paličic.
Ali sem vas napravil otožne? Toda prav ob brutalni resničnosti krematorijskih peči nas lahko tolaži resničnost Jezusovega vstajenja, ki je odprlo in premaknilo nebesa prav do krematorija.
To, doslej povedano, je uvod v deževno popoldne v tokijskem predmestju. Kaplje niso težke, a toliko jih je in tako hitro padajo, da si čez pol ure peš hoje moker brez dežnika. Danes ga nimam, ker sem zjutraj preveč verjel vremenski napovedi, da bo kvečjemu oblačno. Saj sočustvujem z vremenoslovci, ki morajo uganiti vreme za cel ogromen tokijski prostor, ki ima ob sebi še muhasto morje. Kljub temu plemenitemu čustvu postajam vse bolj moker. Ta del predmestja dobro poznam. Držim se stranskih ulic, ki so precej ozke in ne nudijo dežju velike površine. A vseeno postajam vse bolj moker. Naenkrat postane dež težak, se pravi, kapljice postanejo kaplje. Ozrem se po ulici. V vrsti enonadstropnih hiš opazim hišo, iz katere moli v višini veže neke vrste streha. Tam bom počakal. Tovrstni nalivi ne trajajo dolgo. S hitrimi koraki se bližam. V deževni megli opazim okroglo električno luč pri tleh.
Hm! Zdaj sem pod streho – in pred vhodom v enega izmed krajevnih, nebogatih krematorijev. Da bi ne vzbujal pozornosti stoječ zunaj z obrazom proč od krematorija, vstopim v rahlo osvetljeno sobano. To bo najbrž zadnji pogreb danes, si mislim. Le nekaj ljudi stoji okrog s črno plahto pokrite krste. Ta leži na podstavku, pod katerim tečeta dva tira, ki vodita naravnost v električno peč. Ta še ni odprta, menda jo morajo najprej očistiti.
Nekdo me pocuka za moker rokav. Obrnem se rahlo na desno. Ne vidim dobro. Iz teme se oglasi šepet, ki ga prepoznam.
»Gospod misijonar, Tereza Kóndo sem.«
Učil sem jo bil katekizem, postala je vneta katoličanka. N jena poročena sestra je v začetku pokazala veliko zanimanje – večje kot njena sestra –, potem pa je nekega dne ni bilo več h katekizmu.
Pod svojim mokrim rokavom stisnem Terezi Kóndo roko:
»Kdo je v krsti?« tiho vprašam.
»Mož moje sestre. Zmeraj je preveč pil. Srce mu je odpovedalo.«
V poltemi, ki nas obdaja, pohiti h krsti in se vrne s sestro. Priklonim se, da ji izrazim sožalje po japonsko. Najine oči se po poklonu srečajo. Njen obraz, še zmeraj poln lepih potez, je čisto prazen. Oči nimajo leska.
»Gospa,« ji rečem, a njenega imena se ne morem spomniti, kar pa ob vljudni japonski besedi za poročeno ženo ni problem, »če mi dovolite, bom ob krsti pomolil za vašega dragega moža.«
»Prosim!« me bolj kot njene ustnice zaprosijo njene oči..
Obrnem se k Terezi Kóndo:
»Nimam štole. Posodite mi svoj šal.«
Črn je in kakih deset centimetrov širok. Hitro slečem svojo mokro suknjo, ki bi lahko s svojo prozaično sivo barvo izbrisala učinek moje moderne črne štole. O pravem času se postavim h krsti, kjer je bil uslužbenec krematorija povprašal navzoče, ali bo kdo še kaj pomolil. Mislil je na bonca, ki je kljub revnemu krematoriju lahko drag, posebno če izhaja iz bolj slavnega templja.
Dvignem roko in rečem: »Jaz bom pomolil.«
Uslužbenec pokima in se za hip ozre v moj obraz. Ker ta ni japonski, sem ali protestantski pastor ali katoliški duhovnik. Spoštljivo odgrne plahto s krste, ki pa je že zaprta. Koliko nas je okoli krste? Kvečjemu šest ljudi.. Velika verjetnost je, da so umrlega dobro poznali.
Ker nimam molitvenika, sklenem roki in napravim velik križ čez sebe in čez krsto. Takole sem molil:
»O Jezus Kristus, ki si od mrtvih vstal in nam odprl nebesa! Ozri se milostno na to dušo, katere telo bomo izročili zemlji. Ko si bil na zemlji, si nekoč čudežno pomnožil vino. Ta duša je znala ceniti ta božji dar. Usmili se je in sprejmi jo v nebesa, kjer nas vse čakajo še boljše stvari. Amen.«
Še enkrat napravim križ čez krsto in se priklonim uslužbencu. In vsem okoli krste. In grem ven.
Tereza Kóndo mi vrne suknjo, jaz pa njej njen šal. Napol smehljaje mi reče:»Na beli srajci je bil šal krasna štola!« In v roko mi hoče stisniti dva bankovca.
Odkimam: »Dajte to svoji sestri, lepo prosim!«
Dež je skoraj nehal.
Dosti dni pozneje se srečam z gospo, ki je ta dan stala ob krsti. Na koncu pogovora o vremenu, povišani ceni riža in kričeči volilni propagandi mi reče:
»Gospod duhovnik,« – to je vljuden naziv tudi s strani nekristjanov – »ko bo kak moj sorodnik umrl in ne bo denarja za svečenika, ali vas smem prositi, da pridete molit v tisti krematorij?« Ne da bi čakala na odgovor, doda: »Tisti črni šal, ki ste ga imeli na sebi, se je čudovito svetlikal. Spomnil me je na šal moje sosede. Že dolgo hočem kupiti enakega, a ga ni več v prodaji. Lepo prosim, povejte mi, kje ste ga vi kupili. Vi ne-Japonci poznate trgovine, o katerih se nam Japoncem niti ne sanja. Lepo se priporočam.«
»Saj veste, koliko trgovin je v Tokiu že propadlo,« ji hočem zagtoviti, a ona se le nasmehne in izgine v množici.
Nekatere Japonke so prepričane, da njihov ponižni smehljaj vse premore. Tudi mojo črno štolo na beli srajci.
