Nova Štifta na Dolenjskem

Kje je Nova Štifta? Če pravimo “pri Ribnici”, potem mora vsak Slovenec vedeti, kje je to. Ribnico in Ribničane pozna ves svet, kot pravi znana pesem: »Sem Ribničan Urban, po celem svetu znan.«

Kraj, kjer leži naša Nova Štifta, je zelo zanimiv. Ribniška kotlina spada k tako imenovanemu kraškemu svetu. Na vsem tem ozemlju imajo polno ponikalnic. Vse vode se izgubljajo pod zemljo. Tržišnica prihaja izpod Slemen in se izgublja v pečinah Tentere v neposredni bližini Žlebiča, kjer je železniška postaja za Novo Štifto. Bistrica izvira pod Stenami nad Žimaricami v sodraški fari in ponikuje pod zemljo na južni strani Goriče vasi pri Ribnici; Bistrica teče ravno pod Novo Štifto. Pri “Žagi” pod Brezami se odcepi leta 1896 izkopani kanal, ki odvaja vodo ob poplavah v skalni odprtini na železne grablje. Večina vode se izgubi že med potjo. Voda Ribnica teče izpod Podgore, kjer že kar pri izviru žene žago in izginja v jamah pri Dolenji vasi. Velikolaško planoto namaka razen nekaterih manjših potokov le Raščica, ki se imenuje v gornjem toku Kolpa, pa ne brez podlage. Teče izpod Lužarskih hribov in ponikuje v dveh požiralnikih pri Ponikvah. Po podzemskih poteh je v zvezi z Raščico v Kopanjski dolini pri Grosupljem, medtem ko so vode iz Ribniške in Kočevske kotline prav tako v podzemeljski zvezi najbrž s Krko in Kolpo.

Studencev je v Ribniški kotlini malo. Pri Novi Štifti ga imajo. Pravijo, da je bil nekdaj bister studenec ravno na onem kraju, kjer zdaj stoji Marijina cerkev, pa se je sam premaknil za lučaj stran in tam je še zdaj. Studenec nikdar ne presahne. V okolici Nove Štifte je mnogo podzemeljskih jam z močnimi vodotoki. Tudi ledene jame niso redke. Značilna človeška ribica se najde skoraj v vseh teh podzemeljskih vodah. Rudninskih bogastev kraj nima. Dobivajo pa mnogo gline, kar omogoča široko lončarsko in opekarsko obrt.

Kraj je bil naseljen že v davni preteklosti, saj je ob robu Ribniške doline bila speljana cesta že v rimskih časih. Razvoj ozemlja kot slovenske pokrajine pa je v tesni zvezi z zgodovino ribniškega gradu in ribniške župnije, pod katero je prvotno spadala tudi Nova Štifta.

Ribnica je igrala v zgodovini kraja veliko in častno vlogo. Grad so postavili najbrž znani Žovneški gospodje, svetni gospodarji Ribnice, ki so bili fevdniki oglejskih patriarhov. Z ženitvijo je prišel grad leta 1082 v roke Turjačanom. Leta 1263 so ga dobili v posest Ortenburžani, ki so ga naredili za središče vseh svojih posestev od Čušperka do Kolpe. Ko so Ortenburžani leta 14.18 izumrli, so jim po pogodbi iz leta 1377 sledili Celjani in po 1456 Habsburžani, ki so dajali grad v najem, 1618 pa so ga prodali rodbini Kizelj. Od leta 1810 je bil grad v posesti rodbine Rudež.

Ribniška cerkvena občina je bila verjetno ustanovljena že v desetem stoletju. Po odločbi Karla Velikega je prišla Ribnica že leta 811 pod oglejsko jurisdikcijo in je postala središče misijonskega okrožja, ki se je razprostiralo od Ljubljanskega barja do Kolpe, od Metlike do Cerknice. Oglejski patriarh Pavlin II., ki se imenuje “apostol Slovencev” in je vladal od 787 do 802, je najbrž osebno prepotoval ribniško misijonsko ozemlje. Pozneje so oglejski patriarhi vzdrževali v Ribnici svojega namestnika, ki se je imenoval arhidiakon. Pod njegovo oblast je spadalo ozemlje današnje ribniške in kočevske dekanije ter deloma cerkniške, novomeške in metliške, tako da je bilo od ribniške “pražupnije” odvisnih 28 župnij. Ob času protestantizma so bile seveda tudi v Ribnici velike nerednosti, ker so vsi graščaki prestopili v krivo vero. Zanimivo je, da se je Primož Trubar leta 1567 ravno v Ribnici sešel z ujetim turškim duhovnikom in se je z njim posvetoval o prevodu sv. pisma v turški jezik.

Poleg tega, da so Ribničani znani kot iznajditelji “žlic”, ko »so od širokih ust mero vzeli in so žlice delati začeli,« so Ribničani znani kot brihtni ljudje predvsem zato, ker se je med njimi tako zgodaj razvilo šolstvo. Že okrog leta 1400 se omenja sedemrazredna latinska šola, ustanovljena od ribniških arhidiakonov za vzgojo ondotnega duhovskega naraščaja. V Ribnici je iskati torej najstarejšo gimnazijo na Kranjskem. Na Štajerskem so jo imeli že prej v Rušah ob Dravi. Ta šola v Ribnici je tako slovela, da so prihajali dijaki ne samo iz Kranjske, temveč tudi iz Dalmacije, iz Turškega in celo iz laških krajev. V ribniški gimnaziji je zapisan pesnik France Prešeren v “zlati knjigi” kot odličnjak. Torej je bila ta šola vzdrževana v Ribnici nad 400 let. Ljudsko šolo pa so imeli v Ribnici že leta 1397. Zdaj Ribnica seveda ni več tako slavna, četudi so Ribničani po svoji suhi robi znani daleč preko slovenskih meja.

Od Ribnice je božjepotna cerkev pri Novi Štifti oddaljena 6 km. Romarji si bodo seveda ogledali farno cerkev sv. Štefana v Ribnici. Na desnem bregu Bistrice stoji starodavni ribniški grad, ki hrani mnogo starinskih dragocenosti. Če ima romar dosti časa, naj si ogleda tudi grajsko kapelico sv. Janeza Krstnika. Stavba je iz 15. stoletja.

Med potjo od Ribnice do Nove Štifte pride romar najprej v Breže, ki čepijo na lepem prisojnem holmu nedaleč od državne ceste. V Micnekovem griču pri Brezah, na podnožju Male gore, je podzemeljska “Breška jama” s kapniki. Zelo zanimiva stvar in vredna ogleda. Pot od Brež do Jurjevice je posebno prikupna za romarja, ker so ob tej poti postaje in kapele križevega pota. Kapele so bile postavljene leta 1759. Jurjevica je zelo velika vas z lepo cerkvijo. Po imenu bi človek pričakoval, da je cerkev posvečena sv. Juriju, toda posvečena je sv. križu. Ko so od leta 1864 do 1868 prezidavali ribniško farno cerkev, so vsa štiri leta opravljali farna opravila v jurjevški cerkvi. Vas je oddaljena od Ribnice 3 km. Poleg cerkve sv. križa je kapela božjega groba kot zadnja postaja križevega pota.

Ne daleč stran od Jurjevice je vas Dane. Gručasta vas leži v kotlini na podnožju Velike gore. Tu je že skoraj 600 m nadmorske višine, medtem ko leži Ribnica 491 m visoko. Na vasi je lepa kapelica Žalostne Matere božje. Za vasjo pa so vodni požiralniki, ki jih ljudje imenujejo “Rupe”. Nadaljnja vas je Kot. Ime ima po svoji legi. Vas je deloma sklenjena, deloma raztresena ob občinski cesti na valovitem odrastku Velike gore. Nad vasjo je sloveča ledena jama, imenovana “Podružnica”. Na Brinju ob vstopu v vas je kužno znamenje, lična kapelica sv. Antona Padovanskega. Ravno pod Novo Štifto pa je vas Ravni dol, majhna, raztresena naselbina ob vznožju Travne gore. Vasica je stisnjena v ozkem žlebu na obeh straneh gorskega potoka ob občinski cesti. V vseh teh vaseh si romar lahko ogleda tudi krošnjarsko in rešetarsko obrt, ki je razširjena po vsej Ribniški dolini. Od Ravnega dola se samo še vzpneš na grič in si pri Novi Štifti.

Od Žlebiča oziroma Sodražice pa vodi pot skozi vas Slatnik. Nato pelje skozi vas Sušje. Na sredi vasi romar lahko pozdravi Marijo lurško. Kapela je lepo delo v gotskem slogu in je bila pozidana leta 1907. Se malo preko polj in travnikov in po mostiču preko Bistrice, pa se že sreča romar v Ravnem dolu s potniki, ki so prišli iz Ribnice.

Nova Štifta leži na prisojnem, prijaznem holmu ob podnožju ali že na pobočju Travne gore, v nadmorski višini 622 m. Dohod iz Ravnega dola je samo peš, toda iz Sušja je speljana k Novi Štifti dobra cesta za vsa vozila. Pred drugo svetovno vojno so dobro cesto delali celo v Travno goro. Prekrasna cerkev je zidana v obliki kupole. Posebna krasota je glavni oltar Marijinega vnebovzetja. Pred cerkvijo je krožni hodnik, da so romarji tudi ob velikih shodih lahko pod streho. Ob cerkvi so pozidane svete stopnice. Svete „štenge” jih ljudje imenujejo. Izredno prijazen je obširni trg med cerkvijo in samostanom, kjer so do nedavnega kraljevale tri orjaške stoletne lipe.

Začetek Nove Štifte

Dva vira imajo za začetek Nove Štifte: prvi je ustno izročilo, drugi je zgodovinski vir. Preden je stala sedanja cerkev, so grič imenovali Brinov grič. Na tem griču, tako se je ohranilo izročilo, se je Marija prikazala pobožnemu kmetu Matiju Furlanu iz vasi Sušje. Možu je nebeška Mati dala naročilo, naj njej na čast na griču pozidajo cerkev. Pokazala mu je tudi natančno kraj, kjer naj cerkev postavijo. Verni mož je nesel Marijino naročilo nemudoma v ribniški grad, v čigar lasti je bil takrat Brinov grič. Toda Matija je slabo naletel. Zaprli so ga v grajsko ječo, da bi se tam spametoval. Toda Marija se je sama potegnila za svojega varovanca: grajski oskrbnik Riglar, ki je Furlana potisnil v ječo, je v hipu oslepel. V gradu so postali pozorni. Videli so v tem dogodku božji prst, izpustili so Furlana in dovolili zidanje cerkve. Celo izdaten delež za zidavo je prispevala ribniška graščina. Ko so zidavo pričeli, je oskrbnik Riglar ozdravel, kar je navdušenje še povečalo in tudi Riglar je v zahvalo za ozdravljenje zvesto pomagal pri zidavi svetišča. Truplo Matija Furlana so pokopali sredi Marijine cerkve pod kupolo, kjer je pod velikim lestencem še danes njegov grob. Tako ustno izročilo.

Kaj pa je zapisano o začetku Nove Štifte v zgodovini? Zgodovinar Janez Gregor Dolničar trdi v svoji kroniki, ki jo hranijo v ljubljanski semeniški knjižnici, da je na Brinovem griču pri Ribnici, kjer je danes Nova Štifta, stala že leta 1483 majhna Marijina cerkev. Tam blizu pa je samotaril puščavnik, ki se je strogo pokoril in je pred Marijinim oltarjem vsak dan ure in ure preklečal in premolil. Ko so ljudje tega svetega moža opazovali, so srčno vzljubili Marijino podobo na Brinovem griču in so začeli romati k njej. To so prve sledi v zgodovini Nove Štifte.

V prvih desetletjih 17. stoletja pa so začele krožiti vesti o čudovitih svetlobnih prikaznih na Brinovem griču. Neki plameni so bili videti na griču več večerov. Tu je velika sorodnost z Novo Štifto pri Gornjem gradu na Metuljskem hribu, kjer so nekaj desetletij prej začeli iz zemlje švigati goreči plameni in so dali povod za zidanje veličastne štajerske Nove Štifte. O skrivnostnih plamenih pri ribniški Novi Štifti so ljudje še pozneje premnogokrat govorili. Tako pričevanje je dal tudi p. Ambrož Remec, ki je bil dolga leta oskrbnik Marijinega svetišča pri Novi Štifti. Zapisal je in potrdil, da je te skrivnostne plamene na lastne oči videl še sredi marca leta 1939.

Ko je prišla govorica o prvih prikaznih teh plamenov v ribniško graščino, je graščak grof Jurij Jakob Kizelj sklenil, da bo na griču pozidal Marijino cerkev in da bo pri cerkvi nastavil duhovnika, ki bo opravljal službo božjo in skrbel za cerkev. Grof pa svojega sklepa ni mogel izvršiti, ker je leta 1638 kmalu po teh prvih prikaznih umrl. Grofov sin Jurij Jernej Kizelj je kot dediščino prejel tudi naročilo, naj pozida na Brinovem griču lepo novo cerkev.

Grof se je s posebnim pismom obrnil na patriarha Marka Andronika za dovoljenje. Ribniška dolina je namreč v cerkvenem oziru spadala pod Oglej. Patriarhov odgovor nosi datum 31. marca 1640. Patriarh daje dovoljenje, da se sme cerkev postaviti, toda grof mora z javno listino v opomin prihodnjih ribniških grajskih gospodarjev nakazati in vknjižiti zemljišče ali gotove dohodke, s katerimi se bo cerkev zidala in zdrževala. Isti pogoji morajo biti dani za duhovnika, ki bo cerkev oskrboval. Patriarhovo pismo vsebuje tudi pooblastilo za ribniškega arhidiakona in župnika Frančiška Vakana, da v patriarhovem imenu blagoslovi temeljni kamen za novo cerkev. Dejansko so začeli z zidanjem že prihodnje leto 1641.

Cerkev zidajo

Meseca novembra 1641 je ribniški arhidiakon in župnik Frančišek Vakano blagoslovil temeljni kamen za novo svetišče. Ker je že pritiskala zima, z zidanjem niso takoj pričeli. Ravno tisto jesen sta se pogajala o prodaji ribniške graščine grof Jurij Jernej Kizelj in podgrajski baron Trilek. Novi gospodar Trilek je bil dober katoličan in zidavi Marijine cerkve na Brinovem griču zelo naklonjen. Spomladi leta 1642 so krepko prijeli za delo pri stavbi. Kmalu za grofom Kizljem je odšel iz Ribnice župnik Vakano. Leta 1644 je postal generalni vikar v Ljubljani in dve leti pozneje je bil imenovan za pičenskega škofa v Istri. Star je bil takrat komaj 36 let. Njegov naslednik v Ribnici je bil baron Janez Jakob dell’Argento, ki pa po tedanji navadi ni dosti bival v Ribnici, temveč je imel tu svojega namestnika. Ker torej v Ribnici ni bilo za cerkvene stvari pravega gospodarja, se je baron Trilek bal za premoženje Marijine cerkve pri Novi Štifti. Zidavo cerkve je sam vzel v oskrbo in je 20. decembra 1650 poslal pismo oglejskemu patriarhu z nujno prošnjo, da bi patriarh sprejel novoštiftsko cerkev pod svoje neposredno pokroviteljstvo in varstvo.

Obenem se je baron Trilek obrnil s pismom tudi na bivšega ribniškega arhidiakona, pičenskega škofa Frančiška M. Vakana, in ga prosil, naj tudi on zadevo pri patriarhu toplo priporoči. Zanimivo je, da je škof Vakano naročil bogoslovnemu profesorju oglejskega semenišča v Vidmu Jakobu Gosetu, naj baronovo pismo prevede v latinščino. Zato se splošno trdi, da je baron pisal patriarhu slovensko. To se da tudi sklepati iz Gosetovega odgovora baronu Trileku, ker je na koncu tega odgovora dostavil v slovenščini: »Taku storiti mui Gospod lubesnive!«

Patriarh Marko Androniko je baronovi prošnji ugodil in mu je že 15. januarja 1691 pismeno odgovoril. Odgovor je poslal baronu že omenjeni profesor Gose in sicer samo prepis uradno rešene prošnje. Profesor izrecno poudarja, da je v danih razmerah mnogo bolje, če ostane izvirna listina v Ogleju oziroma v Vidmu (Udine), češ da je kdo ne uniči! Profesor Gose je bil skoraj gotovo posebni izvedenec pri patriarhovi stolici za slovenske zadeve.

Leta 1667 je baron Andrej Trilek umrl. Po njegovi smrti je kazal za Novo Štifto isto vnemo njegov brat Janez Friderik Trilek. Ker so tudi prostovoljni prispevki ljudstva obilno prihajali, je bila stavba po tridesetih letih dovršena. V onih letih je dobil grič ime “Nova Štifta” – nova ustanova.

Cerkev je okrogla romarska stavba, zgrajena v obliki pravilnega osmerokotnika. Pokriva jo 26 m visoka kupola z laterno ali stolpičem na sredi kupole. Stolpič ima štiri okna, na vsako nebesno stran eno. Za veliko rotundo je še manjša kupola, pod katero je veliki oltar, ki je posvečen Mariji v nebesa vzeti. Ves oltar kaže eno samo misel: Marija gre v nebesa! Načrt glavnega oltarja in prižnice pripisujejo ribniškemu arhidiakonu dr. Schoenlebnu, ki je bil velik in vnet častilec novoštiftske Matere božje. On je bil tudi tisti, ki je novo cerkev 17. februarja 1671 slovesno blagoslovil. Na vrhu stolpiča pri glavni kupoli se blesti znak Marijinega imena. V jabolku pod tem znakom pa je dal arhidiakon Jožef Schoenleben položiti več svetniških ostankov, potem lesen španski križ iz Karavake in papirnato listino z opisom kratke zgodovine o zidanju cerkve. Slovesnosti blagoslova nove cerkve je prisostvovalo mnogo duhovnikov in nepregledna množica vernikov.

Veliki oltar je posebno umetniško in dragoceno izrezljan. Leta 1873 ga je nanovo pozlatil Jernej Jereb iz Metlike. Marijin tron je 4 m visok in 2 m širok. Tron je odprt samo ob slovesnih prilikah, ob romarskih shodih in za velike praznike. Sicer pa tron zakriva umetniška Metzingerjeva podoba Marijinega vnebovzetja.

Sprva je imela cerkev pet oltarjev, pozneje sedem, zdaj ima samo še tri: glavni oltar pod malo kupolo in dva oltarja pod veliko kupolo. Stranska oltarja sta posvečena na levi strani sv. Ani, na desni pa karmelski Materi božji. Oltarne slike starih stranskih oltarjev so še ohranjene. Posvečeni so bili: sv. Družini, sv. Juriju, sv. Antonu in sv. Magdaleni. Karmelski oltar je še posebej pomemben zaradi bratovščine sv. Škapulirja. Ta bratovščina je ena najstarejših v škofiji.

Tlak pred glavnim oltarjem je iz šamotnih plošč, pod veliko kupolo pa je cerkev tlakana s štirioglatimi kamnitimi ploščami. Na prehodu obeh kupol je lepa obhajilna miza iz krasnega marmorja, delo ljubljanskega kamnoseka Jakoba Vatovca.

Križev pot so postavili v cerkev leta 1888. Marija Benčina iz Loškega potoka je poravnala stroške in sicer 1.100 goldinarjev. Postaje je blagoslovil frančiškan p. Evstahij Ozimek 26. avgusta 1888. Leta 1907 so preskrbeli križevemu potu nove okvirje, ki se prilegajo slogu oltarjev in prižnice. Okvirje je naredil Ivan Pengov iz Ljubljane. Leta 1905 je cerkev dobila sedanji spovednici. Izdelal ju je Janez Vurnik iz Radovljice za 687 kron. Isto leto so obesili v kupolo novi veliki lestenec, ki je zapuščina grofice Walderstein. Treba ga je bilo samo prenoviti in popraviti. Pred prezbiterijem na koncu obhajilne mize sta bili dve prazni vdolbini. Leta 1911 so postavili vanje podobi Srca lezusovega in Srca Marijinega. Naročilo je izvršil Anton Jebačin. Leto pozneje je svetišče dobilo nove medene svečnike in bogato pozlačene svetilke za stranske oltarje.

Cerkev sprva ni imela ne kora ne orgel. V onih časih so na deželi peli kar ljudsko. Šele po sto letih so pri Novi Štifti dobili prve orgle. Oskrbel jih je ribniški arhidiakon Janez Jakob Bajec leta 1761. Kam pa so orgle namestili, če ni bilo kora? V cerkvi je med obema kupolama nekak hodnik nad glavnim oltarjem in na ta hodnik so postavili orgle, seveda zelo visoko. Prostora je bilo komaj za organista. Te orgle so pozneje ob času Jožefa II. prodali. Kam, ni znano! Vemo le, kaj je rekel novoštiftski duhovnik Karel Klinar, ki je bil skladatelj in dober godbenik: »Ko sem leta 1874 stopil v cerkev, sem takoj opazil, kako izborno akustiko ima mogočna stavba; milo se mi je storilo, ko sem videl, da cerkev nima orgel. Predstavljal sem si, kako čarobno bi odmevali glasovi dobrih orgel gor v visoki kupoli. Takrat sem sklenil: Cerkev mora dobiti orgle!« Pa je bilo drugega nujnega dela toliko, da se je to moglo zgoditi šele po tridesetih letih Klinarjevega službovanja pri Novi Štifti. Že leta 1886 je Klinar začel zbirati denar za orgle. Leta 1893 mu je izročila 1.000 goldinarjev Jera Javornik, ki je bila rojena v Gornjih Lazih, živela pa je skoraj vse življenje v Trstu. Pozneje mu je poslala še 400 goldinarjev. To je bil temelj. Domačini, ki so živeli v Ameriki, so zbrali za orgle 450 goldinarjev. Prelat dr. Jožef Lesar je podaril 800 kron. Zdaj so orgle šele naročili pri Jožefu Mauracherju v Št. Florijanu na Gornjem Avstrijskem. Seveda je bilo treba pripraviti v cerkvi prostor zanje. Naredili so primeren kor nad glavnim vhodom v cerkvi, kakor je po naših krajih navada. Orgle imajo dva manuala. Omaro je izdelal Ignacij Gomilšek v Gradcu. Okrasil jo je Janez Vurnik. Slog omare je baročen, da se prilega ostali opravi cerkve. Instrument ima 14 spremenov in 888 piščali. Spremeni so izredno lepo uglašeni. Prostor na koru je zelo majhen in so morali za meh na vsaki strani kora napraviti še dve posebni kabini. Poleg igralnika je prostora za 15 do 20 pevcev. Nove orgle je preizkusil znani veščak p. Hugolin Sattner OFM. Na omari pri orglah je zanimiv zgodovinski napis: »Zgradil meseca oktobra Jožef Mauracher. Okrasil maja 1905 Janez Vurnik. Nabiral milodare in plačal Karel Klinar. – Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me orgle pojo.« Nove orgle je slovesno blagoslovil 27. novembra 1905 ribniški dekan Franc Dolinar. Prvo Marijino pesem je zaigral na novih orglah spretni organist Karel Klinar sam. Njemu in vsem navzočim so pri teh zvokih tekle obilne solze. Tako je zapisano v kroniki.

Kot je že bilo omenjeno, je bil novoštiftski oskrbnik Karel Klinar spreten glasbenik in komponist. Uglasbil je več pesmi. Njegova najbolj znana je “Slepčeva tožba: Le enkrat bi videl, kak sonce gor gre!” Tragično pri tem pa je to, da je ta vneti duhovnik na stara leta sam postal slepec. Umrl je 87 let star in ribniški cerkveni pevski zbor mu je pri pogrebu zapel “Slepčevo tožbo”. Toliko joka, pravijo, ni bilo kmalu na ribniškem farnem pokopališču kot ob glasovih te pretresljive pogrebne pesmi.

Nikjer ni zapisano, da bi bila novoštiftska cerkev kdaj poslikana. Mogočna kupola je bila samo pobeljena. Leta 1914 so vzeli slovenski frančiškani v oskrbo božjo pot in cerkev pri Novi Štifti. Leta 1919 je bil izvoljen za frančiškanskega provinciala p. Avguštin Čampa, ki je bil doma iz Slatnika pri Ribnici. Odločil se je, da bo dalposlikati veličastno kupolo v ljubljenem Marijinem svetišču. Ravno takrat se je vrnil iz Italije frančiškan p. Blaž Farčnik, ki je končal slikarsko akademijo v Firencah. Med prvo svetovno vojno je bil ujetnik v Italiji in je na Sardiniji poslikal svojo prvo cerkev. V domovini pa je bila kupola pri Novi Štifti njegovo večje slikarsko delo. Za načrt je vzel skrivnosti serafinskega ali frančiškanskega rožnega venca: sedem veselj Marijinih. To je edina cerkev v Sloveniji, ki ima slikarijo te vrste. Sedem veselj Marijinih obsega sledeče skrivnosti: oznanjenje Marijino; obiskovanje Elizabete; rojstvo Jezusovo; trije kralji molijo božje Dete; Marija najde Jezusa v templju; Jezus se po vstajenju svoji Materi prikaže in Jezus vzame svojo Mater v nebesa in jo krona za Kraljico nebes in zemlje. Višek in središče slikarije je Marijino poveličanje v nebesih. Kupola je polna samih angelov – kdo jih naj vse prešteje! –, ki vso kupolo prepletajo s cvetličnimi venci. Kot bi bilo v kupoli veličastno rajanje angelskih trum od veselja, ker Mati Marija prejema krono od svojega božjega Sina. Marijina cerkev je s temi slikami ogromno pridobila in se po pravici lahko imenuje biser slovenskih Marijinih cerkva. Delo je trajalo dve leti od spomladi do jeseni, pozimi ni bilo mogoče delati v mrzli cerkvi. P. Blaž je imel posebno tehniko za cerkveno slikarijo: slikal je na voščeni podlagi. Tehnični ali slikarski izraz za ta način slikanja je “vakstempera”. Tudi cerkev sv. Frančiška v Šiški je tako poslikal. V notranjosti cerkve se ta način slikanja izvrstno obnese.

Opomba urednika: Leta je v kupoli izbruhnil požar, ki je raztopil voščeno podlago in tako uničil freske. Ker je slikar p. Blaž Farčnik umrl že 29. decembra1945, fresk ni bilo mogoče obnoviti, zato so kupolo enostavno prebelili.

image_pdfimage_print