Začetek tedna Karitas
Iz 63,16-17.19;64,2-7
Sveto pismo, kot ga poznamo danes, je zbirka knjig, ki so nastajale in bile preoblikovane skozi dolga stoletja, časovno pa pokrivajo ves čas človekovega bivanja na zemlji in razodetja, ki ga je človeški rod prejemal od Boga preko različnih piscev in urejevalcev besedila. Seveda to ni popis zgodovine v našem pomenu besede, pač pa prikaz tiste vsebinske rdeče niti, ki se vleče skozi vse njegove dele: stvarjenje človeka, greh nepokorščine Bogu ter obljuba odrešenja. Ta rdeča nit stopi v zgodovino nekako 2000 let pred Kristusom z Abrahamom in njegovim rodom, ki se počasi preoblikuje iz rodovne skupnosti v narod, ki se ga Izraelci začno zavedati z nastopom kraljestva okrog leta 1.000 pred Kr.
V preroški tretji del Izaijeve knjige (Tritoisaia, Iz pogl. 56-66) je vključen tudi prošnji psalm, ki spada po nastanku v prva leta babilonskega izgnanstva kmalu po letu 587 pred Kr., delo neznanega preroka. Iz tega psalma je tudi starozavezno berilo prve adventne nedelje v bogoslužnem letu B. Ob spominu na vse, kar je Bog storil za svoje ljudstvo (pisec misli predvsem na izhod iz Egipta in na naselitev v obljubljeni deželi), postane nezvestoba in zakrknjenost ljudi toliko bolj očitna. Vendar je prepričan, da je vdanost v Božjo voljo edina pot do rešitve, saj pravi: »Naproti prihajaš tistemu, ki z veseljem ravna pravično, tistim, ki se te spominjajo na tvojih potih. Glej, ti si se srdil in mi smo grešili, če bi se vedno držali tvojih poti, bi bili rešeni.« V luči Nove zaveze lahko iz tega besedila povzamemo, da je “prihod” Kristusa na svet delo Očeta, ki tako izraža svojo ljubezen, svoje usmiljenje, svojo pomoč in svoje odrešenje. Prošnja za Gospodov prihod je torej danes prav tako sodobna in potrebna, kot je bila v času izgnanstva, ko je ta molitev nastala.
Današnji človekje v marsičem podoben temu adventnemu sporočilu. Vernik današnjih dni ima podobne težave, kot jih je imel Izraelec v času babilonskega izgnanstva: dandanašnji svet povzroča težave tudi v osebnem življenju. Spomnimo se ateističnega nasilja po drugi svetovni vojski, ki se vleče prav do danes. Posledice so vidne tudi v gospodarskem in političnem življenju. Kar oglejmo si svojo narodno zgodovino zadnjih desetletij. Propad je prišel tako daleč, da današnja vlada z lažmi zanika celo osnovne človekove pravice. Vsakokrat, ko mislimo, da smo že na dnu, se nam odpirajo novi prepadi izkoriščanja, zlorab in hudobije
Ob vsem tem je za nas važen je poudarek, da je Bog naš Oče, kar je za staro zavezo nekaj povsem nepričakovanega, za nas pa tako vsakdanje, da velikokrat pozabljamo, kaj Božje očetovstvo in naše sinovstvo v resnici pomeni. Ta zavest in vse njene posledice pa se vrnejo, če se zavemo svoje krivde in tudi dolžnosti, ki jih imamo kot otroci do svojega Očeta.
