II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Dvanajsti dogodek

Iz evangelija po Janezu 19,26-27: »Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: Žena, glej tvoj sin. Potem je rekel učencu: ‘Glej, tvoja mati!’ In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi«. Ta učenec ni bil starejši Janez, Zebedejev sin, ki so ga klicali Strela (Mr 3,17), ker je od Jezusa zahteval, da s strelo udari nekatere trdosrčne Samarijane (glej Lk 9,54), saj je njegova mati še živela (glej Mt 20,20), ampak nek mlad učenec, ki mu je tudi bilo ime Janez, ki ga je Jezus imel zelo rad. Ta mladenič ostaja brez imena v evangeliju, zato je lažje v njem videti predstavnika vseh posvojenih Božjih sinov in Kristusovih sodedičev. Kristus ga predaja svoji materi kot “ženi”, da ona v njem dopolni pravo razumevanje odreševanja. Obenem mu Jezus izroča tudi osebno preskrbo svoje matere in začetke njenega češčenja.

Marija je od Jezusa prejela v duhovno oskrbo njegovega ljubljenega učenca, najprej zato, da bi ga pripravila na prihod Svetega Duha, saj po sv. Pavlu (v Rim 8,14) »vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi«; potem zato, da bi po Pavlovih besedah Gal 4,7 kot sin postal »tudi dedič po Bogu«, ne več dedič v starozaveznem pomenu lastnika neke posesti, ampak dedič Božjega vladarstva (1Kor 6,10-11), »dedič odrešenja« (Heb 1,14), »večnega življenja« (Tit 3,7), poveličanja s Kristusom (Rim 8,17). Ta novozavezna dediščina tudi ni vezana na kakšno narodnost: »Ni ne Juda ne Grka … kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3, 8). Če je torej Jezus svoji materi izročil tega dragega učenca, da ga pripravi na prihod Svetega Duha in s tem na globlje razumevanje njegovega posinovljenja in Kristusove dediščine, bo brez dvoma tudi nam pomagala, če se ji kot posinovljeni Božji otroci povsem izročimo v duhovno oskrbo.

Marija, tvoja navzočnost je potrebna v vsaki družini. Naj bo naša družina prostor, kjer se boš počutila kakor doma, toplo sprejeta in ljubljena, in nas varno pripeljala k poveličanju in večnem življenju s tvojim Sinom.

Trinajsti dogodek

Marija prisostvuje snemanju Jezusa s križa in pokopu

Iz evangelija po Janezu 19,38-42: »Potem je Jožefiz Arimateje, Jezusov učenec … prišel in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodem … in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati… Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja«. V glavnem še vedno ostaja že omenjena razlika med tistimi, ki so stali “poleg” križa, in onimi, ki so križanju Jezusa prisostvovali od daleč, kakor npr. žene, ki so spremljale Jezusa in apostole pri oznanjevanju evangelija. Pri Jezusovem snemanju s križa in pokopu, za kar sta poskrbela dva njegova tajna učenca, oba člana državnega zbora, sta ostala “poleg” Devica Marija in neimenovani učenec, ki ga je Jezus zelo rad imel in ga izročil kot sina svoji materi. Malo bolj vstran sta se nahajali Marija Magdalena in Maria Klopajeva, da bi videle, kam so Jezusovo truplo pokopali (Mr 15,47). Vsi drugi, ki so pri križanju stali bolj od daleč, so pred pokopom odšli domov in zato so nekatere žene, ki niso vedele, da sta Jezusovo truplo v sami votlini že povila z dišavami Jožef in Nikodem, prinesle v nedeljo zjutraj dišave za njegov pokop (Mr 16,l).

Marija si je gotovo želela, da sprejme v svoje naročje Jezusovo truplo, ki sta ga Jožef iz Arimateje in Nikodem snela s križa, toda zaradi mnogih ran tega ni mogla storiti. Ko ga je potem Nikodem balzamiral in zavil v povoje, ji ni ostalo drugega kot da pred njim izjoka svojo bolečino. Ko nas sedaj zadenejo telesne ali duševne bolečine, je prav, da se k njej zatekamo in izjokamo pred njo svoje trpljenje. Nihče ne bo vstal izpred nje, ne da bi bil potolažen in ne da bi čutil v sebi nove moči za križ, ki mu ga je naložil Gospod.

Mati žalostna, neizrekljiva je tvoja bridkost, ko gledaš razmesarjeno telo svojega Sina. Se bolj pa teži tvojo dušo ubijajoči molk nebeškega Očeta. Daj, da bomo začeli razumevati pomembnost greha, Boga in Jezusa Kristusa in s tem tudi vso tvojo bolečino.