Od misijonarja, ki se je zaradi zdravja moral vrniti v New York, sem prejel poleg prijateljskega pozdrava še te vrstice:
»V nekaj dneh te bo obiskal moj dober znanec, katoličan, mornar na ladji E. M. Je njegov prvi obisk v Tokiu. Priporočam se.«
In res me obišče, če se prav spominjam, čez štiri dni. Zaradi tajfuna je morala ladja čakati v Hong Kongu. Mladenič napravi name prijeten vtis. Nasmešek v očeh razodeva še nepoškodovano mladost. Nima pojma, kako in kje bi se lahko udeležil svete maše. Ali je možno prejeti sveto obhajilo kar tako, sredi dneva?
»Seveda,« mu odgovorim, »če nimate na vesti kaj grdega, kar je proti prijateljstvu s Kristusom.«
Odkima. In vendar ga oblije rahla rdečica:
»V Hong Kongu,« reče z malce tresočim glasom, »sem s tovariši z ladje šel v bar. Ko smo ga zapustili, me je pri stranskih vratih vabilo čedno kitajsko dekle, naj ji sledim. Kar vleklo me je k njej. Skozi neke vrste omotico se spomnim maminih besed: ‘Michael, življenje si prejel – varuj ga!’ Skoraj nerad sem šel iz bara.«
V zadregi me pogleda.
Zahvalite se Gospodu, da vam je dal moč, da ste skušnjavo premagali. To izkustvo je bogastvo za prihodnost.«
Po svetem obhajilu se spet vrneva v sprejemnico, ki jih je kar nekaj praznih danes, a polnih ob nedeljah in praznikih. Postrežem mu z oranžado. Iz majice potegne bel listič:
-Eden od somornarjem mi ga je dal. Njegova žena Japonka – živi v pristanišču Yokohama, kjer se naša ladja tokrat ne bo ustavila. V Tokiu smo tri dni in hotel jih je izrabiti za obisk svoje žene. Menda pričakuje otroka. Dal mi je ta naslov in me prosil, naj obiščem tega gospoda, Amerikanca, nekdanjega mornarja, poročenega z Vietnamko; oba trgujeta na debelo z japonskim čajem. Gospodu je ime Larry Dill; morda mi bo – kot ponavadi – izročil vrečico japonskega čaja zanj; naj bom tako dober in ga prinesem na ladjo. Da se mi že vnaprej zahvaljuje za prijaznost.«
Zunaj in znotraj je toplo, naj ga osveži še en kozarec oranžade.
»Gospod Michael,« mu rečem, »lepo je, da hočete prijatelju pomagati iz zadrege. To, kar vam zdaj svetujem, je izkušnja mojega življenja v tem desetmilijonskem mestu. Prinesite mi pokazat, kar vam bo dal gospod Dill. Ne dvomim, da bo v vrečki čaj. Morda bo pa še kaj drugega.«
Gospod Michael se nasmehne:
»Na ladji sva postala prijatelja, ker ga cenim kot poštenega človeka. On mi je pravzaprav svetoval, naj ne grem v kakšen bar. Mene je vlekla radovednost – prvič v tako skrivnostnem mestu, kot je Hong Kong.«
»Razumem vas. Moj nasvet velja le, če se vam zdi koristen, tudi še za en obisk pri nas.«
S stiskom roke odide. In naslednji dan dopoldne se vrne z ljubko zavito vrečko.
»Vse v redu?«
»Vse v redu,« odvrne smehljaje.
Z njegovim dovoljenjem telefoniram sobratu jezuitu, kemiku na naši univerzi, naj bo tako dober in nemudoma – če je prost – analizira vsebino določene vrečke in mi jo vrne, enako lepo zavito kot je zdaj.
Pater pride ponjo; kot Newyorčan je še posebno vesel domačina. Odide in čez kakih petindvajset minut pride nazaj s skrbno in lepo zavito vrečko. Obrnjen k Michaelu in meni reče:
»Vrečka vsebuje prvovrsten, izvrstno dišeč japonski čaj.«
Z rahlim priklonom odide v svoj laboratorij, kjer ga čakajo osnutki predavanj.
»Hvala za prijaznost,« reče Michael, tokrat ob kozarcu ananasa.
Pokimam; »V čaj so že večkrat skrili opij in podobna mamila in prosili nič hudega slutečega človeka, naj jim napravi uslugo in odnese lahko, drobno vrečko čaja k določenemu človeku ali na določen kraj, kar je njim samim trenutno nemogoče storiti.«
»Bral sem o tem,« odgovori Michael, in nadaljuje: »A ko te živ človek, prijatelj, prosi za uslugo, čutiš prijateljevo zadrego ali stisko in mu hočeš pomagati.«
»Ali hoče imeti ta vaš prijatelj mornar ta čaj zase?« vprašam.
On pa: »Kolikor vem, ga nosi v dar ostarelemu kapitanu v zgornjem New Yorku. Na njegovi ladji je bil začel svojo pomorsko kariero in menda mu je bil kapitan nekoč rešil življenje.«
»Še en kozarec ananasa?«
»Ne, hvala,« reče.
»Kdaj morate biti na ladji za odhod?«
»Ob sedmih zvečer. Jutri.«
»Tukaj imate naslov prodajalne v Hárumi, blizu vaše ladje. Spominki v tej prodajalni niso predragi, ljudje prijazno strežejo in kar dobro obvladajo angleščino. Vaši domači bodo veseli darov iz Japonske.«
Spremim ga do izhoda. Zunaj univerzitetnega ozemlja ga pozdravi tokijsko sonce z nekaj oblaki. Življenje pljuska čez asfalt.
Čez nekaj dni se spet srečam s patrom-kemikom.
»Še enkrat hvala za ljubeznivo pomoč,« mu rečem.
Nasmehne se:
»Vsega najbrž ne veš. Na dnu vrečke je ležal listek z angleško natipkanimi besedami ‘Najboljši japonski čaj v USA: predstavniki na debelo in z naslovi treh ljudi. Prvi in tretji človek sta očitno Japonca, človek med njima pa se zdi vietnamskega porekla.«
Pogledam mu v oči:
»Med korejsko vojsko si bil član obveščevalne službe. Se ti ne zdi pomembno, da je med dvema Japoncema človek z vietnamskim imenom?«
Pater se zamisli s pogledom v tla. Dvigne oči:
»Se ti zdi…?«
Stavka ne konča. Končam ga jaz:
»Imaš prijatelje na ameriški ambasadi. Odtod do tja je deset minut s podzemeljsko.«
(Imena si je bil skrivaj zapisal.)
Le to lahko še dodam: da je bil med dvema Japoncema človek z vietnamskim imenom, je bilo izrednega pomena. Menim, da je bil odkritja vesel tudi ostareli kapitan v zgornjem New Yorku. Zanimalo bi me, kako pije japonski čaj. Če je pripravljen po zahodnjaško, izgubi tisti privlačni okus, ki ga dela daljnovzhodno prijetnega.
