Nova Štifta pri Gornjem gradu

Novo cerkev zidajo

Takoj po požaru so začeli ljudje čistiti prostor. Pospravili so razvaline s pogorišča. Prihodnje leto 1851 so izkopali in pozidali temelje za novo cerkev. Stavbenik je bil sloveči zidarski mojster Matevž Medved, po domače. Pintar iz Cerkelj na Gorenjskem. Zanimivo je, da je Medved napravil veličastno kupolo za ljubljansko stolnico sv. Miklavža. Istočasno, ko so začeli z novo stavbo cerkve pri Novi Štifti, je bil mojster Medved zaposlen pri zidavi nove farne cerkve sv. Pavla na Vrhniki in je tam svoje delo prenehal ter prišel k Novi Štifti. Gornjegrajski dekan Franc Bruner je 2. maja 1852 blagoslovil vogelni kamen za novo stavbo in potem je šlo delo naglo naprej pod vodstvom spretnega in izkušenega mojstra. Vsi zidovi so narejeni iz trdnega kamna. Domačini so pridno pomagali in tudi iz sosednjih fara so priskočili na pomoč. Ves material za stavbo so zvozili zastonj in tudi mnoge pridne roke so prijele za delo pri zidavi Marijinega svetišča.

Zidovi so bili že precej visoko pozidani, ko se nekega dne zidarjem udere oder, na katerem je bilo mnogo težkega kamenja. Vsi so padli na tla, pa le trije moški so bili malenkostno poškodovani in ranjeni. Po nekaj dneh so zopet lahko prijeli za delo.

Velika sreča je bila, da je ravno v onem času imela Nova Štifta zelo modrega in spretnega dušnega pastirja župnika Gašperja Dornika, ki se je razumel tudi v stavbarski umetnosti in je znal dobiti o pravem času denarna sredstva, da delo ni zastajalo. Do avgusta 1853 je bila cerkev toliko dovršena, da je lahko bila 13. avgusta istega leta slovesno posvečena. Posvetil jo je škof Anton Martin Slomšek.

Nova cerkev je obrnjena proti zapadu in ima samo eno ladjo. Dolga je 32 m, široka je 14,5 m, visoka pa 15,5 m; torej veličastna stavba. Cerkev ima dve zakristiji v nadstropju. Prezbiterij ima trostranski sklep. Stranske kapele so plitve, da ne požirajo svetlobe, ki prihaja v cerkev skozi visoko postavljena okna. Cerkveni strop obstoji iz trojnih kupol, v prezbiteriju pristopi še četrta. Cerkev je zidana v renesančnem slogu ali bolje povedano: vse je v preporodnem duhu, na koncu gotske dobe in se tako bliža preprostim cerkvenim stavbam prve renesance. To velja zlasti glede posameznosti in glede okrasja. V okraju je ta cerkev najveličastnejša stavba. Seveda jo cerkev v Gornjem gradu presega po velikosti, a ne napravi tako enotnega in harmoničnega vtisa kot cerkev pri Novi Štifti.

Prvotni glavni oltar je imel lep lesen antipendij z dvanajstimi stebriči in trinajstimi loki, pod njimi pa reliefe Kristusa in dvanajstih apostolov. Leseni oltarni nastavek je kazal tri pozlačene baldahine in osmerostrano kupolo na vitkih stebričih. Kupola pokriva shrambo za Najsvetejše in prostor za izpostavljanje. Nad tem nadstavkom je med širokima oknoma oljnata slika novoštiftske milostne podobe, ki predstavlja Marijo Zvezdo. Devica sedi v modrem, belo podloženem plašču na oblakih pred osmerokrako zvezdo. V desnici drži Marija zemeljsko oblo, z levico pa pritiska k sebi ljubko Dete Jezusa. Dete stoji na Materinem kolenu in se z levico ljubeznivo oprijema njene roke, z desnico pa Jezušček romarje blagoslavlja. Nad Devico je množica angelskih glavic, pod njo pa vise v zraku trije angelčki in Mariji nesejo belo lilijo. Ob spodnjem robu slike je Metuljski vrh s plameni. Umetnino je napravil ljubljanski slikar Kuenl.

Na vsaki strani okna v prezbiteriju nad oltarnim nastavkom stoje štirje baročni kipi, ki so jih rešili ob požaru iz prvotne cerkve. Po slogu spadajo v začetek 18. stoletja. Kipi predstavljajo sv. apostola Andreja, sv. Elizabeto z malim sinom sv. Janezom Krstnikom; potem je kip sv. Salome s sv. Janezom Evangelistom, zadnji kip pa predstavlja sv. škofa Martina.

Milostna podoba in vsi štirje kipi so še zdaj na oltarju, kot so bili ob dovršitvi nove cerkve. Glavni oltar z nastavkom in tabernakljem pa je nov. Pred prvo svetovno vojno ga je dal napraviti župnik Gothard Ferme. Delo je izvršil v veliko zadovoljnost slovenski umetnik J. Vurnik. Vse je narejeno iz marmorja.

Cerkev ima zdaj samo štiri stranske oltarje. Nastavki so romanski, mnogobarvno poslikani ter tu in tam pozlačeni. Vsak ima veliko naslovno sliko na platnu. Obdaja jo stavbinski okvir s podstavkom dveh stebrov in pilastrov, z lokastim topim, nizkim čelom. Pred pilastri stoje kipi. Na evangeljski strani stoji oltar sv. matere Ane. Slika kaže, kako sv. Ana uči malo hčerkico Marijo brati. Slika je delo slikarja Kuenla. Kipa na vsaki strani slike predstavljata sv. Katarino in sv. Barbaro. Naslednji oltar je posvečen sv. Uršuli, katere sliko nosi. Na oltarju sta še kipa sv. Cecilije in sv. Neže. Pred podstavkom pa je podoba Srca Marijinega.

Na listni strani je stranski oltar sv. Jožefa s kipoma sv. Janeza Krstnika ter sv. Janeza Evangelista. Pred podstavkom oltarne slike je še manjša slika presv. Srca Jezusovega. Drugi oltar na listni strani pa ima za svojega patrona sv. Ožbolta s kipoma sv. Alojzija in sv. Janeza Nepomuka.

Krasna prižnica ima zelo posrečene in izvirne podobe. Na strehi prižnice je simbolična slika, ki predstavlja sv. vero: ženski kip s kelihom in križem v rokah. Na ograji prižnice je pet tako imenovanih medaljonov s sledečimi slikami: spokornica Magdalena umiva s solzami Jezusu noge; izgubljeni sin se vrača v očetovo hišo; Jezus daje apostolom naročilo, naj oznanjajo evangelij vsem narodom; Jezus dobri pastir; Jezus pri Jakobovem studencu.

Posebno zanimiva in privlačna je cerkvena stenska slikarija. Cerkev se znotraj vsa blešči v najbolj živih in prijetnih barvah. Na slikah v prezbiteriju vlada enotna evharistična misel, slike v ladji pa proslavljajo Mater božjo. V prezbiteriju vidimo na treh sklepnih stenah tri predpodobe najsvetejše daritve: Noe daruje zahvalno žrtev po potopu; Bog se mu prikaže na mavrici. Ta slika je na evangeljski strani pod oknom. Pod milostno podobo med okni je slika: Izraelci v puščavi s pogledom na bronasto kačo. Na listni strani pa: Abraham žrtvuje sina Izaka. Na vrhu so trije angeli, katerih stranska prisostvujeta daritvi s kadilnicama. Srednji angel pa kaže v odprti knjigi na črki alfa in omega, začetek in konec, kar spričuje božanstvo darovanega Jagnjeta. Nad lino oratorija sta v medaljonih cerkvena učenika in velika Marijina častilca sv. Ambrož in sv. Avguštin. Na svodu velike kupole pa je Bog Oče, ki sprejema z odprtimi rokami ljubo daritev, zaradi nje odpušča krivice človeštva in svet blagoslavlja.

V ladji so slike samo na svodu, po stenah pa je razpleteno bogato in pomenljivo okrasje. Na slavoloku in na prvih dveh kupolah je okrog Marijinega kronanja pet prizorov o postanku božje poti pri Novi Štifti. Tretja kupola pa poveličuje Marijine praznike: oznanjenje, vnebovzetje in brezmadežno spočetje. Vmes pa je po kupoli v originalno zamišljenem redu raztresenih 22 medaljonov z angeli, ki drže v rokah bele trakove z naslovi lavretanskih litanij.

Na oboku sta dva napisa v velikih črkah. V prvem cerkev sama govori: »V polovici XVI. veka sem bila postavljena. Dne 23. maja 1850 sem do tal pogorela. S pomočjo pobožnih romarjev sem bila zopet postavljena in 13. avgusta 1854 od milostljivega kneza in škofa Martina Slomška posvečena in leta 1865 s slikami okrašena.”

drugem napisu pa govori Marija: »Kar meni ste podarili, ste Sinu podarili. – Pred njega tronom bom za vas prosila in božji blagoslov na vas rosila.«

Stenske in stropne slike je napravil slikar Fantoni starejši.

Nova Štifta – slavna božja pot

Nova Štifta je božja pot ljubljanskih škofov in se je romanje prav zato mogočno razvilo,ker so ga podpirali ljubljanski škofje. Škofje so prihajali na božjo pot na praznik vnebovzetja Marijinega ali pa na praznik rojstva Marijinega. Ta dva dneva se je navadno zbiralo največ romarjev pri Novi Štifti.

Bilo je že omenjeno, da je na zahodni strani cerkve pri Novi Štifti kapela božjega groba. Začetek te kapele stavi zgodovina v leto 1610. Na tlaku v kapeli je kamnita plošča z imenom škofa Tomaža Hrena, ki je vladal ljubljansko škofijo od leta 1598 do 1630. Torej je on začetnik božjega groba pri Novi Štifti.

In še druga važna zadeva je v zvezi z Novo Štifto in škofom Tomažem Hrenom, namreč: Slovenska pesmarica. Znano je, kakšen velik uspeh je imel Primož Trubar s svojo slovensko pesmarico, v kateri je naše slovenske pesmi po svoje prikrojil. Poročilo o Trubarjevi pesmarici pove, da je “v njo sprejel stare slovenske popevke”. In škof Hren se je pečal z mislijo, kako bi odpravil te “popravljene” luteranske pesmi in bi jim dal prvotno besedilo. Škof se je sam lotil sestave nove katoliške pesmarice. Predvsem je mislil na zbirko Marijinih pesmi, ki bi jih tako nujno rabili na romanjih pri Novi Štifti nad Gornjim gradom. Ker je k Novi Štifti prihajalo predvsem za veliki in mali šmaren do 30.000 romarjev, bi se delo in trud resnično izplačala. Leta 1612 piše škof Hren ljubljanskemu jezuitu p. Janezu Čandiku dobesedno: »Vaša prečastitost bo kmalu dobila mojo slovensko pesmarico, ki bo imela pesmi za vse praznike v letu. Prirejena je v uporabo moje duhovščine v Gornjem gradu in pri Novi Štifti, kamor prihajajo ob gotovih Marijinih praznikih romarji od vseh strani, da bodo imeli kaj v roke vzeti in da bodo mogli prepevati v vzpodbudo ljudstva in v povišanje pobožnosti svojega srca.« Poročilo pravi, da je škof Tomaž Hren na romarskih shodih pri Novi Štifti navadno vso noč presedel v spovednici. Ko ni bilo več spovedancev, je škof obsedel v spovednici ter poslušal ganljive in prelepe romarske pesmi. Ni torej nič čudnega, če je mislil na posebno romarsko pesmarico. P. Janez Čandik, rojen v Višnji gori, je bil sloveč slovenski pridigar v Ljubljani pri Sv. Jakobu in pozneje v Celovcu.

Toda pesmarica ni izšla. Papeški vizitator Sikst Carcanus je spoznal veselje slovenskega ljudstva do petja in je škofa Hrena leta 1620 naravnost pozval, naj pesmarico čimprej izda. Glavni vzrok, da pesmarica ni izšla, je bil, da Ljubljana ni imela svoje tiskarne. Jezuitje so se zelo trudili, da bi tiskarno ustanovili, pa jim ni uspelo. Ljubljana je dobila prvo stalno tiskarno šele leta 1676.

Božja pot Marije Zvezde pri Novi Štifti je bila znana daleč preko slovenskih mej. Pred protestantovskim navalom je Novo Štifto branil škof Hren. Pa tudi burja, ki je pripihala na katoliško Cerkev v stari Avstriji ob času cesarja Jožefa II., ni božje poti pri Novi Štifti mogla zatreti. Krasna nova cerkev je pritegnila nove množice romarjev. Štajerci so ostali Mariji Zvezdi zvesti in proti koncu 19. stoletja zgodovinar našteva dolgo vrsto krajev in fara z Gorenjskega, odkoder so ljudje romali k Novi Štifti: Prihajali so iz Cerkelj, iz Vodic, iz Kamnika, iz Tunjic, iz Tuhinjske doline, iz Moravč, Krašnje, Češnjic, Blagovice, iz Zagorja ob Savi, iz Čemšenika, od Št. Gotarda pri Trojanah, iz Špitaliča in Motnika.

Glavni romarski shodi so pri Novi Štifti na binkoštni ponedeljek, potem na veliki in mali šmaren ter na rožnovensko nedeljo. Nekateri kraji pa imajo posebne dneve določene za zaobljubljene procesije. V starih časih je skrbela za božjo pot gornjegrajska duhovščina, ker je bila Nova Štifta podružnica Gornjega grada. Od leta 1774 pa ima Nova Štifta svojega lastnega duhovnika, ker je tistega leta postala samostojna fara.

Gašper Dornik je bil župnik pri Novi Štifti ob času cerkvenega požara. Takrat je oskrboval faro in romarje že peto leto. Bil je izredno delaven in podjeten mož. Pozidal je novo Marijino svetišče, leta 1862 je prezidal Marijino podružno cerkev v Štajngrobu; leta 1872 pa je dal do tal podreti podružnico sv. Miklavža, ki je bila že v slabem stanju, in je pozidal popolnoma novo, krasno cerkev. Župnik Dornik je bil doma iz Gorij pri Bledu. Ostal je pri Novi Štifti blizu 40 let. Umrl je v Stari Loki 29. oktobra 1884..

Leta 1890 je prišel za dušnega pastirja k Novi Štifti župnik Puntner. Rojen je bil 3. novembra 1835 pri Sv. Barbari pri Vurberku. Spočetka je bil frančiškan z imenom p. Evstahij in je kot redovnik opravljal razne važne službe skozi 31 let. Bil je župnik in predstojnik pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah.; bil je prvi gvardijan v Mariboru in je opravljal druge odgovorne redovne službe. Ne vemo, iz katerega vzroka je red zapustil. Zaprosil je lavantinskega škofa, da ga sprejme med svojo duhovščino. Prošnja mu je bila uslišana. Izročena mu je bila fara in božja pot pri Novi Štifti. Župnik Puntner je dal napraviti leta 1891 v cerkvi nove hrastove klopi, ki jih je izdelal mizarski mojster Plamberger iz Gornjega grada. Deloval je z veliko gorečnostjo skoraj šestnajst let – do 1906. Božjo pot je izredno povzdignil. Bil je dober govornik ter izredno požrtvovalen in iskan spovednik. Največji grešniki so veselo in z mirnim srcem vstajali od njegove spovednice. Zadnjih sedem let je Puntner preživel v zasluženem pokoju pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah, kjer je umrl kot zlatomašnik 7. marca 1913. Pri Novi Štifti in v okolici so se blagega duhovnika hvaležno spominjali.

Puntnerjev naslednik Gothard Ferme, ki je prišel k Novi Štifti leta 1906, je bil rojen 4. maja 1873 v Št. Gotardu pri Trojanah. Njegov stric Anton Ferme je bil duhovnik lavantinske škofije in je bil dalj časa župnik pri Sv. Štefanu v dekaniji Šmarje pri jelšah. V njegovi fari je bila naprodaj majhna graščina in dogovoril se je z domačimi, da so to graščino pri Sv. Štefanu kupili. Naš Gothard je bil takrat še fantiček. Nova domačija je stala na meji štefanske in zibiške fare in so dali fanta v Zibiko v šolo. Bil je sošolec matere pisca te zgodovine. Kot stric Anton je tudi nečak Gothard postal duhovnik; novo mašo je pel leta 1898. Leta 1958 je obhajal svoj biserni mašniški jubilej. Kot gornjegrajskemu kaplanu se mu je Nova Štifta tako priljubila, da je zaprosil za faro, katere ni več zapustil. Imel je v dolgih letih mnogo veselja na fari in na božji poti. Cerkev je držal v najlepšem redu in še v lepšem redu duše, ki so mu bile zaupane. Župnik Ferme je takoj ob nastopu svoje službe začel misliti na nov glavni oltar. Delo je bilo končano leta 1910. Vse kamnoseško delo je bilo izvršeno v Radovljici. Novi oltar je posvetil lavantinski škof dr. Mihael Napotnik 21. maja 1911. Župnik Ferme je moral iti skozi bridke težave, saj je pri Novi Štifti doživel obe svetovni vojni. Med drugo svetovno vojno je bil od Nemcev celo zaprt in preseljen na Hrvaško, odkoder se je vrnil kmalu v Trebnje na Dolenjskem, kamor ga je povabil njegov bivši sosed dekan Tomažič, ki je bil prej župnik na Selih pri Kamniku in je večkrat hodil pomagat na božjo pot k Novi Štifti. Po končani vojni se je vrnil k Novi Štifti. Je bil eden najbolj izobraženih lavantinskih duhovnikov. Ves svoj prosti čas je uporabil za študij.

Prva svetovna vojna je pobrala Novi Štifti štiri zvonove, ki so jih kmalu po končani vihri nadomestili z novimi. Te tretje zvonove so pobrali Nemci med drugo svetovno vojno. Zdaj imajo pri Novi Štifti tri železne zvonove, ki so jih v Marijino cerkev prenesli od podružnice sv. Miklavža. Med drugo svetovno vojno je bil pri Novi Štifti spopad med partizani in Nemci. Takrat je bila cerkev od bomb precej poškodovana. V teh bojih je bilo požgano tudi obširno župnišče. Leta 1947 je dal župnik Ferme, ki se ie vrnil v svojo župnijo, napraviti novo streho župnišču in v pritličju je bilo prirejeno stanovanje za duhovnika. Leta 1930 so bila nanovo izdelana cerkvena okna.

Kapela Božjega groba

Pri mnogih božjepotnih cerkvah v naši slovenski domovini so postavljene kapele božjega groba. Tako kapelo imamo tudi pri Novi Štifti. Ta zanimiva kapela stoji na zapadni strani cerkve in je 7 m dolga ter 4 m široka. Pokrita je s skodlami. Pred vhodom ima kamnite stopnice. Sprednji del kapele je zunaj gladek, zadnji del pa obkroža deset polkrožnih arkad z enajstimi šesterooglatimi stebri iz peščenca. Stebri imajo preproste podstavke in kapitele. Venčni zidec obstoji iz tako imenovanih paličic in iz žleba. Tej zunanji razdelitvi v dva dela odgovarja tudi notranjost. V prednjem delu stavbe je veža natančno kvadratne oblike in meri 2,70 x 2,70 m. Kvadratu je dodan polkrog. Veža je obokana z banjo in s polkupolo. Sredi veže leži štirioglat in 20 cm visok kamen. Skozi 95 cm visoko in 80 cm široko odprtino se pride iz veže v grobno stanico. Ta je pravokotna v meri 2,25 x 2,65 m in ima obok. Ob desni steni je lesen oltar, ki po predpisu ne spada v ta prostor, če hoče biti kapela popoln posnetek božjega groba v Jeruzalemu.

V 17. stoletju so se posnetki božjega groba v naši deželi zelo množili. Na ozemlju nekdanje Kranjske jih naštejemo kar deset, na slovenskem Štajerskem pa štiri in med te spada tudi božji grob pri Novi Štifti. Postanki teh božjih grobov se gibljejo med leti 1653 do 1682.

Ko se je zgodovinska natančnost tega spomenika pozabila, so postavili v grobno stanico pri Novi Štifti preprost oltar, ki pravzaprav ne spada tja, toda ker se ob postnih petkih opravlja še zdaj pri božjem grobu sv. maša, je pač oltar potreben.