2. november
Rimski martirologij ali koledar, v katerem so zaznamovali sprva obletnice svetih mučencev, kasneje pa tudi drugih od Cerkve razglašenih svetnikov, naznanja spomin vseh vernih rajnih s temi jedrnatimi besedami: »Danes je slovesni spomin vseh umrlih vernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov.«
Pri nas se je za današnji spominski dan vseh rajnih udomačilo ime ‘verne duše’ in verni ljudje prosimo za svoje pokojne. Ker ne moremo izključiti možnosti, da vsi rajni ob času smrti še niso dozoreli za nebesa, so bili kristjani že v najstarejših časih mnenja, da mora biti nekje kraj, kjer ti rajni s trpljenjem določen čas zadoščujejo za madeže na vesti, ki ob času smrti še niso bili očiščeni. Ker si pa ljudje, tudi teologi, posmrtnega življenja niso znali predstavljati drugače kot običajnega življenja v času in prostoru, se je rodilo prej omenjeno prepričanje o kraju začasnega trpljenja, ki so ga poimenovali vice.
Naloga teologije pa ni samo ohranjanje raznih tradicionalnih razlag posameznih verskih resnic, ampak iskanje novih spoznanj glede njih. Tako je med drugim odkrila dejstvo, da je posmrtno življenje bistveno drugačno od zemeljskega, ki ga poznamo. Časa in kraja, v katerih poteka zemeljsko življenje, po smrti ni več. Tega si seveda ne moremo predstavljati, ker pač nimamo o tem nobenih izkušenj, vemo pa, da je tako. Posmrtnih resničnosti, kot so vice, pa tudi nebesa in pekel, ne moremo iskati v nekem “kraju” in tudi ne v nekem “času” . Za razlago tudi ne zadošča misel, da so vice neko določeno stanje, saj se to stanje po določenem času spremeni, kar pa spet predpostavlja čas, ki ga “onstran” ni. To so ugotovitve, ki jih ne znamo razložiti in so zato predmet vere.
Pač pa dejstvo, da prostora in časa “onstran” ni, dajejo popolnoma drugačen smisel molitvam in dobrim delom, ki jih darujemo za rajne. Vse to je namreč v trenutku smrti pred Bogom že opravljeno in pri sodbi upoštevano. Zato je čisto pravilno, da nas Cerkev spobuja k skrbi za rajne, tudi če je njihova smrt za nas že v preteklosti. S tem pa seveda tudi bogoslužni spomin “vseh vernih rajnih” 2. novembra dobi nov, veliko globlji smisel, enako pa tudi ves mesec november, ki je posvečen posebni skrbi za rajne.
