Zahvalna nedelja

Mal 1,14-2,2.8-10

Malahija pomeni glasnik. Pravega prerokovega imena ne poznamo. Živel je v 5. stoletju pred Kristusom, ko se je ljudstvo dokončno vrnilo iz babilonskega izgnanstva in so že na novo zgradili porušeni tempelj. Povratniki so bili polni pričakovanja, kaj bo vse novega v duhovnem življenju templja, pa se ni nič spremenilo. V imenu ljudstva se tako prerok loteva duhovnikov, ki jih ima za odgovorne za moralni in politični propad. V našem odlomku prerok očita levitom, ki jih je bilo zaupano ne le darovanje v templju, ampak tudi čuvanje Postave, da pohujšujejo vernike z ohlapnimi razlagami, s katerimi jih navajajo na kršenje Postave. Pa tudi krivda duhovnikov ne opravičuje vernikov, saj končno poznajo svoje obveznosti. Tudi danes Malahijeva obtožba ne more biti opravičilo vernikom, češ da nimajo prilike udeleževati se svetih skrivnosti po svoji všečnosti in so zato odvezani vsake odgovornosti.

O tem sem doživljal značilne primere pri naših izseljencih. Zgodilo se je, da se je kaka vdova, ki je prišla k spovedi po enem letu, obtožila, da ni hodila ob nedeljah k maši. Na vprašanje po vzroku tega opuščanja je povedala, da se kot mlada ni hotela naučiti voziti, češ, me bo že mož vozil. Zdaj je mož umrl, ona pa nima nikogar, da bi jo pripeljal v slovensko cerkev. In to ji je zadoščalo, da ni hodila k nedeljski maši. Na vprašanje, zakaj ni hodila v angleško cerkev, ki jo ima v neposredni bližini pa se izgovarja, češ da je bila vedno vajena hoditi v slovensko cerkev, pa da ne zna dovolj angleško (mimogrede: to pa ni ovira, da ne bi cele ure klepetala s sosedami). Pa je takih primerov dovolj tudi doma. Vem za primere ljudi, ki so nehali hoditi v cerkev, ker je bila zaradi pomanjkanja duhovnikov in posledičnega združevanja župnij ukinjena maša ob uri, ki je bila njemu po volji. So primeri, ko nekdo noče iti k obhajilu, če ga ne deli duhovnik, ampak diakon ali redni delilec obhajila. Ko so škofje v času covida prepovedali obhajilo v usta, so se našli ljudje, ki trmoglavo raje niso šli k obhajilu, kakor da bi ga prejeli na roko.

Takih in podobnih primerov bi našli še in še. Zvračanje krivde na duhovnike in škofe je nezadovoljstvo, ki prerado išče izgovore za opravičevanje lastne zanikrnosti in svojeglavosti. Na današnjo zahvalno nedeljo se Bogu raje zahvalímo, da moremo sorazmerno lahko izpolnjevati svoje verske dolžnosti in prosímo, da bi v njih namesto dolžnosti raje gledali svoje pravice.