Iz 25,6-10
Odlomek o pojedini ob ustanovitvi novega kraljestva spada v tisti del Izaijeve knjige, ki je bil namenjen bogoslužju in ga imenujemo “Velika apokalipsa”. Nastala je po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva in je torej samo po imenu Izaijeva. V obliki pesmi govori o Jahvejevi zmagi nad sovražniki in razglaša njegovo kraljevanje. Po orientalski navadi je obredu ustoličenja vladarja sledil slavnostni obed, na katerega so bili povabljeni zavezniki in prijatelji. Udeležba pri tem obedu je vzpostavila med njimi neprelomljivo skupnost. Enako so praznovali tudi zmage. Bog presega vse velikaše tega sveta, zato pogrinja mizo z darovi, ki jih svet ne more dati, in to za vse narode, kar je novost v Stari zavezi. Judje se niti v Kristusovem času niso odrekli misli, da jim pripada v Božjem kraljestvu čisto posebno mesto, pa naj so ga zaslužili, ali pa ne, saj jih je celo Jezus opozarjal, naj se ne zanašajo na to, da so Abrahamovi potomci. Tu prerok presega ozkost Judov in njihovega nacionalizma.
Je pa v nedeljskem odlomku trditev, ki je za Staro zavezo presenetljiva: Gospod nad vojskami bo za vselej uničil smrt. Govoriti o uničenju smrti ko je na prenehanje in umiranje obsojeno vse, od narave do človeka, pomeni, da je besedilo eshatološko, da se nanaša na konec časa. Smrt tukaj ne pomeni samo prenehanje sedanjega življenja, ampak tudi posmrtnega. In vendar ima to starozavezno besedilo pogum trditi prav to. Bog ima namreč oblast nad življenjem in smrtjo, lahko omeji gospostvo smrti ali ga povsem odpravi. Nadaljevanje bivanja po zaključku zemeljskega življenja je torej življenje v polnem pomenu besedee. Bolezni in bolečine niso več žalostni napovedovalci smrti, ampak samo prehoda v drugačen način življenja, katerega. bistveni sestavni del je, da je večno, da torej ne pozna konca.
Ta pogumna obljuba je že postala resničnost v Kristusovi smrti in vstajenju, kot pravi Apostol (1Kor 15): Kristusova zmaga je uničila smrt.
