VI. Skopljanski škof
16. Srečanja, nevarnosti, dogodki
Pri kralju Aleksandru je bil škof Gnidovec trikrat. Že prvič je njegov nastop napravil na kralja velik vtis. Vprašal ga je, če ima v Skoplju stolnico in škofijski dvor. Za oboje bi bil kralj veliko prispeval, ker mu je šlo za uveljavljenje srbstva v novih krajih. Gnidovec pa je zaradi večine domačih vernikov tedaj hotel ostati v Prizrenu. Zato je kralja prosil podpore pri gradnji drugih cerkva. Toda kralju za te ni šlo in tako je prvi obisk ostal brez sadu.
Svojim sodelavcem je škof večkrat omenil, da je odbil ponudbo države, da mu zgradi novo rezidenco, češ da zase ne mara nič, dokler Jezus ne dobi v Skoplju nove cerkve.
Pozneje je kralja obiskal, da se potegne za preganjane. Domačini so bili v veliki revščini, niti orodja za obdelovanje niso imeli. Prosili so škofa: »Nimam vola, nimam pluga. Kupi mi vola, kupi mi plug.« In škof je dajal, kolikor je mogel. Mnogi so bili državno nezanesljivi in so podpirali uporniško gibanje “kačaštvo”. Orožniki so jih preganjali. Pri Kičevem so iztrebili celo vas. Država je v te kraje naseljevala Črnogorce. Domačini so se v stiskah obračali na škofa in ta je končno šel h kralju. Aleksander je obljubil:
»Pomagal bom. Telefoniral bom.« A ostalo je pri obljubi. Nekoč je škof rekel g. Tumpeju: »Kaj mislite o kralju?« Odvrnil je: »Ne drži besede in to je nesreča za ljudi.« To je bilo Gnidovcu preveč in je umolknil.
Nekkoč so prišli k škofu verniki iz župnije Zjum blizu Prizrena okrvavljeni in polni podplutb, ki so jim jih prizadejali orožniki. Škof jih je poslal k zdravniku po spričevalo, nato se je pritožil na višjo oblast. Uradna preiskava je dognala,, da je vse izmišljeno, da kraja z imenom Zjum sploh ni. Potrt je prinesel škof to “rešitev” pokazat g. Plantariču in mu narekoval novo pritožbo: »Kraj Zjum je katoliška župnija pri Prizrenu. Verniki katoličani so bili pretepeni. Ako škof ne dobi zadoščenja, se bo obrnil na njegovo veličanstvo kralja.« To je zaleglo.
Podobnih primerov je bilo nešteto. Krivice so škofa silno bolele. Storil je, kar je mogel, dasi so bili ti “novi kraji” kot ognjenik.
Večkrat je bil škof v smrtni nevarnosti. Celo ljaramani V vasi D(unav?) so sklenili, da ga ubijejo, ker jih je opominjal zaradi grešnega življenja.
V smrtni nevarnosti je bil tudi med ljaramani blizu Suhe reke pri Prizrenu. Želel jim je zgraditi cerkev. Prišel je mednje, a nihče si ga ni upal sprejeti v svojo hišo. Le s težavo je našel prenočišče. Ponoči so v hišo prihrumeli muslimani, zbudili na tleh ležečega škofa in mu začeli groziti. Škof je pobesnelim možem mirno razlagal: »Nikogar od vas nočem prevesti v katoliško vero. A moja dolžnost je, da poskrbim za nekdanje katoličane, ki so to še v srcih. Prišel sem, da jim postavim cerkev in jo tudi bom.« Muslimani so mu prizanesli.
Kako mu je drugič grozila smrt, je sam pripovedoval gospodu Plantariču: »Vozil sem se v avtobusu. Sicer so šoferji na jugu dostojni, ta pa je bil surov in morda malo pijan. Začel je preklinjati Boga. Mene je to užalostilo. Primem ga za ramo in pravim: ‘Lepo vas prosim, ne kolnite Boga, ki je naš stvarnik in bo naš sodnik.’ To je šoferja razjezilo. Potegnil je revolver in ga naperil vame. Le drugim potnikom se je posrečilo, da so preprečili nesrečo.”
Avgusta 1938 je škof jezdil s svojim gradbenim podjetnikom Pilzelom. Ta je škofa vprašal: »Ali se nič ne bojite, da bi naju ubili? Vem, da kujejo tak načrt.« Škof je odvrnil: »Ali se bojite umreti za dragega Jezusa?« Noč je takrat prespal v revni kmečki hiši. Na tla so položili nekaj praproti, čeznjo pa pogrnili “čilim”. Gotovo je slabo spal. Zjutraj je bil kakor pijan od slabosti. Stenice so ga grozno zdelale.
Ko se je nekoč s težkim kovčkom vračal z misijonskega pota pri ljaramanih v Dunavu, je ponoči iznemogel od poti in gladu sedel na štor in – zaspal. Dva orožnika (eden je bil Slovenec) sta ga našla. Nista se ga drznila prebuditi, da pa se mu ne bi kaj pripetilo, sta obstala pri njem in ga stražila. Ko se je prebudil, mu je bilo nerodno in se je opravičeval. Orožnika sta dejala, da je bilo njuna dolžnost čuti ob njem, saj se tam potikajo kačaki. Škof je z nasmeškom odgovoril: »Tudi kačaki vedo, da skopski škof nima ne zlata ne denarja.« Za nadaljnje spremstvo se je orožnikoma zahvalil, ker ‘ni želel, da bi ljudje mislili, da vrši svoje poslanstvo s sodelovanjem orožnikov.
V resnici so imeli orožniki nalog, da stalno na skrivaj sledijo Gnidovčeva pota. To ni bilo toliko zaradi njegove varnosti kot zato, da bi oblasti obveščali o morebitnem škofovem političnem delovanju. Vedeli so, da Gnidovec priznava albansko in makedonsko narodnost, pa so se hoteli zavarovati, da ne bi teh ljudi moralno podpiral.
Iz Bitolja se je ohranilo več mičnih dogodkov. Ko je don Kržanić prvikrat pričakoval škofa, je hoteč napraviti veličasten sprejem. Poveljstvo je dalo na razpolago častno četo in godbo; pred cerkvijo so se morali zbrati vsi častniki z družinami. Tako se je ha trgu vse trlo; katoličanom so se pridružili tudi drugoverci. Pričakovali so, da se bo škof pripeljal s postaje s kočijo. Od vlaka so prišle kočije, a škofa ni bilo. Čakali so in čakali in se končno hoteli razočarani raziti. Tedaj je neki ministrant pogledal v cerkev in zaklical: »Pred oltarjem kleči rdeča kapica.« Ljudstvo je vdrlo v cerkev, s slovesnim sprejemom in godbo pa seveda ni bilo nič.
Pozneje so odkrili, kako se je škof slavnostim izognil. Kočijažu je naročil, naj ga po stranski ulici pripelje do nekdanjega semenišča. Od tam se je dalo priti v zakristijo, ne da bi kdo to opazil.
Po pobožnosti je škof vse povabil za določeno uro k spovedi. Takrat se je vojaški duhovnik škofu maščeval za to, da mu je pokvaril pripravljeni sprejem. Zbranim ljudem je naročil: »Da veliki grešniki ne boste mučili utrujenega gospoda škofa, pridite na spoved k meni sem pred oltar. Mali grešniki pa pojdite k škofu, ki spoveduje v spovednici v kotu.« Dosegel je, da k njemu ni prišel nihče in je vse navalilo k škofu.
Ob drugem škofovem obisku sta bila za pontifikalno mašo samo škof in vojaški duhovnik. Ko je po pokaditvi oltarja bilo treba škofu na glavo posaditi mitro in ga pokaditi, je vojaški duhovnik najprej škofu potisnil v roke kadilnico, da mu je lahko nataknil mitro„ potem mu je vzel kadilnico in ga pokadil; končno mu je spet izročil kadilnico ter mu snel mitro. Maša se je nadaljevala in škof se ni pritožil (saj je skopska škofija misijonska).V 6. oddelku tega poglavja je najti Tumpejevo pripovedovanje, kako sta se Gnidovec in divizijski general prijateljsko prerekala o spovedni obveznosti: škof je branil svobodo, general pa zakon in disciplino.
