Iz Kaire v Bagdad

509

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Stovrate Tebe

1.

Poln drhteče vedoželjnosti sem se koj drugi dan po prihodu v Luksor napotil po zaprašeni cesti ven v Karnak, obiskat slavni Amonov tempelj. Peš seve in ne meneč se za nadležne oslarje in izvoščke.

Pokrajina se je kopala v žarkem jutranjem januarskem solncu. Z otožnim zadovoljstvom sem mislil na svojo severno domovino, ki ob koncu januarja zmrzuje v snegu in ledu in megli. Avto me je prehitel in zavil za nekaj časa lepi solnčni svet v sivo meglo prahu. Družba Angležev ali pa Američanov, sem pomislil, v toplem Luksorju prezimujejo in za zabavo hodijo tudi stare templje gledat –. Visoka sezona je, vsi hoteli so jih polni. Luksor hiti, da si v teh par mesecih sezone zasluži funtov in dolarjev za vse leto.

Ni ga lahko kraja na svetu, ki bi znal živeti tako zgledno od tujske obrti kakor Luksor. Velika vas je – po naše, tam doli mu pravijo mesto. Tri ogromne moderne hotele ima, ki zaposlujejo Luksor in vso okolico. Luksor si kuje zlato iz kamnov starih templjev in ga koplje iz grobnic faraonov –.

Kajti na kraju današnjega Luksorja in Karnaka ob desnem bregu Nila in ven na vzhod, kjer ležijo sedaj žitna polja in raste bombaž in sladkorni trs, in na levem bregu vse ven do sivega skalnatega gorovja, – tod se je pred tri –štiri tisoč leti širilo glavno mesto vsega Egipta, Rim Orienta, tekmec Babilona, stovrate Tebe. Tako so imenovali mesto Grki, Egipčani so mu rekli Weset ali pa enostavno Newt, “mesto”, iz česar je nastal svetopisemski No. Prerok Jeremija omenja mesto, Ezekiel pripoveduje o množicah njegovega prebivalstva, Nahum pravi o njem: »Stalo je pri rekah in imelo vode krog sebe, morje mu je bilo branišče, zidovi so štrleli iz morja. Etiopija in Egipt sta bila njegova neizčrpna moč, Punt in Libija sta mu pomagala.« Celo stari Homer pozna Tebe. Grški in rimski pisatelji imenujejo mesto “stovrato” radi njegove ogromne razsežnosti. Med leti 1500–900 pr. Kr., v dobi, ko je bil Egipt velevlast tedanjega sveta, so bile tudi Tebe svetovno mesto, na višku razvoja. Heliopolis je tedaj že propadal, Memfis ni bil več prestolno mesto. Najmogočnejši faraoni so vladali v Tebah, razni Tutmosesi, Amenofisi in Ramsesi. Moč Egipta je segala tistikrat čez Palestino in Sirijo tja do mej Babilona in Aššurja in globoko v današnji Sudân, neizmerno bogastvo se je stekalo v Tebe iz vseh krajev in dežel, mogočni templji so zrastli, veda in umetnost sta bili na vrhuncu, sveža narodna poezija je zacvetela, ki nam je ohranjena v pesmih in narodnih pripovedkah, – nikdar več ni dosegel stari Egipt take veličine ko v tebski dobi.

Toda kje je danes morje hiš in palač, kje so živahne množice, ki so vrvele po dolgih ulicah, vitki Egipčani, črni Nubijci, rjavi Etiopci, krivonosi, bradati Kanaanci, mršavi prebivalci puščave, vsi podaniki mogočnih Amenofisov in Ramsesov? In strnjene vrste njihovih bojevitih, zmagoslavnih vojščakov, oboroženih s ščiti, loki in sulicami, ki so korakali ven skozi stotera vrata Teb in hodili po zmage v Etiopijo, Palestino in Sirijo in Babilonijo? In bojni vozovi z zakrivljenimi srpi ob oseh, in konjenica, strah Izraela? In vsemogočni duhovni boga Amona v dolgih belih haljah? In kralji sami, ki so zapovedovali od morja do izvirkov Nila, od Nila do Evfrata – ?

Kralji ležijo zunaj “v hišah zapada”, v dolini Bibán el-mulûk v temnih grobnicah ali pa so izpostavljeni po muzejih na ogled vsemu radovednemu svetu, duhovni so izginili z velikim Amonom vred, ljudstva so vrgla raz sebe jarem faraonov, stovrate Tebe so razpadle, in fellâh, edini pristni potomec faraonskih Egipčanov, – on pa orje in žanje po ulicah in trgih svetovnega mesta.

Le eno je ostalo od sijajnih Teb.

Orjaški Amonov tempelj v Karnaku, največji kar jih svet pozna, tempelj v Luksorju in pa grobovi onstran Nila, zunaj na zapadu mesta, v “dolini kraljev”.

Ista misel, ki se ti vsiljuje pod piramidami in na razvalinah Memfisa, ti pride tudi na kraju nekdanjih Teb –. Zemeljska bivališča, hiše živih, so izginila, templji bogov in “hiše zapada”, bivališča rajnih pa še danes kljubujejo času in razdirajoči roki –.

Iz razmišljanja me je zbudilo klicanje »Bagšiš, jâ hawâga! Bagšiš –!«

Po prašni cesti je prišla fellâhinja s fantkom ob krilu Vitke ko palme so te fellâhinje, prav kakor tiste, ki jih gledaš na reliefih. Tudi njihovi obrazi so čisto reliefom podobni. Pristni potomci faraonskih Egipčanov!

Pa na obrazu fe žene ni brati veselja in zadovoljstva. Izmučen je, truden. Trpijo ti ljudje, mnogo trpijo in garajo – za svoje gospodarje, veleposestnike. Različna socialna vprašanja se ti vrivajo, ko gledaš te zdelane, vdane obraze in poslušaš večno beračenje za bagšiš –.

Segel sem po folografičnem aparatu. Zadaj za fellâhinjo in otrokom je kipel v nebo šop visokih palm in pod njimi se je senčila preprosta fellâhova koča. Slikovit predmet, kakor nalašč sestavljen za amaterja!

»Sawwarnâ! Sawwarnâ!« – slikaj nas! – je vzkliknil fantek in koj sta stala oba pripravljena. Vajeni so ti ljudje, da jih tujci fotografirajo! Nisem bil jaz prvi, ki sem nanju nastavil aparat!

In ko sem bil gotov, je fantek stegnil roko: »Bagšiš!« Za take reči mora tujec seveda plačati.

Dal sem mu bagšiš in se med zadovoljnim »Hatr hêrak!« – hvala ti lepa – napotil dalje.

Na desni strani ceste, dva metra globoko, ležijo kamniti podstavki, sfinge so stale na njih, tu pa tam se še vidi šapa, kos trupa, po večini je vse izginilo. Tu se je začel tempeljski okraj. Dvored sfing je peljal k templju Hona, boga meseca, Amonovega sina. Njegova pilona gledata tamle izza palm. Globoko ležijo dandanes podstavki, nilske vode so svet zvišale.

In koj nato sta stala pred menoj v okvirju vitkih zvezdnatih palm visoka, z reliefi okrašena pilona Honovega templja. Piloni se imenujejo v egiptovskem stavbarstvu masivni štirivoglati stolpi, ki stojijo ob vhodu v tempelj. Višji so ko tempeljska stavba, proti vrhu se zožujejo in imajo ravno streho. Po dva pilona stražita vhod v tempelj, vhod sam pa je ozek in nizek.

Honov tempelj je majhen, ličen in dobro ohranjen. Egiptovski templji so drug drugemu podobni; vsi so zidani po istem načrtu, vsi imajo preddvor, sveto in najsvetejše. Ne bom posebej popisoval Honovega templja, dovolj je, če opišem Amonov tempelj, največji, kar so jih kdaj Egipčani postavili.

In tamle leži, kakih 300 m severno od Honovega, cel labirint zidovja in stebrovja, štrlečih obeliskov in mogočno razkoračenih pilonov, še v razvalinah orjak, da bi rekel: velikani so ga zidali in nosili ogromne kamne vkup, ne pa tisti vitki slabiči, ki jih vidimo na reliefih, ali pa kakor je bila tista fellâahinja z otrokom. Le nekako nerazmerno nizek se ti zdi da je. Tla templja ležijo namreč skoraj dva metra pod zunanjim svetom. Svojčas so mogočni nasipi krog tempeljskega okraja zadrževali nilske povodnji, pa so razpadli in Nil je v poslednjih tisoč letih nanosil za dva metra blata v tempelj in krog njega. Šele v najnovejšem času so razvaline odkopali in osnažili.

Vhod je od zapada, od Nila sem. Široka tlakovana cesta vodi med dolgim dvoredom ovnoglavih sfing, na koncu ceste pa se dviga mogočno pročelje templja, nad 40 m visoka pilona, stražarja Amonovega templja. Sfinge in pročelja, vse je tako dobro ohranjeno, v žarki svetlobi južnega sonca leži pred teboj resnično in živo, da je treba le še samo svečanega sprevoda duhovnov v belih haljah in pestre, tisočglave množice, ki se vali za njimi v mračne prostore, – pa si pomaknjen za tri tisoč let nazaj v dobo sijaja in slave mogočnih Teb.

Resnobno in nemo zrejo ovnoglave sfinge za teboj, ko stopaš proti vhodu. Kako neznaten in majhen se zdiš ob vznožju ogromne kamnite gore pilonov!

Vstopiš. Petnajst metrov sta pilona debela in onstran se ti odpre pogled po obširnem odprtem prostoru. Stebrovje ga obdaja na severni in južni strani. Na vzhodni pa stojita spet dva pilona velikana in Ramses II., v nadčloveški velikosti iz kamna izklesan, sedi pred njima na desni in levi. Od levega kipa so žal le samo noge še ostale. Tu je bil preddvor ljudstva, žgalni oltar je stal v njem, ljudstvo se je tu zbiralo k daritvam. V severnem kotu se dviga ogromen kup prsti, tu pa tam se še vidi zidovje iz sirove opeke. Fellâhi so si svojčas v preddvoru postavili kar celo vas!

Plaho stopaš mimo kamnitega velikana Ramsesa II. na desni, ki malomarno gleda tja predse, zavzet se ozreš po gigantskih nogah na levi, ki jim niti do kolen ne sežeš, še nekaj korakov skozi pilon – in mrak te objame.

V pragozdu stojiš, se ti zdi. Kamor pogledaš, predse, na desno, na levo, na vse strani se vrstijo stebri, – pa kaki stebri! Šest doraslih mož je treba, da ti enega objamejo! Cele ceste peljejo med stebri, pa se zdijo, da so ozke stezice. In nad teboj se izgubljajo ta orjaška debla v mračnih tminah stropa, pač več ko dvajset metrov visoko. To je dvorana stebrov, največje čudo starega veka, največje delo, ki so ga Egipčani izvršili.

Nem in zamaknjen stopaš po kamnitem pragozdu. Ne veš, čemu bi se najbolj čudil, ali mračnemu molku ogromne dvorane ali silnemu duhu stavbarja, ki si je zamislil tako zgradbo, ali bi ugibal, kake stroje so imeli pred tisoči let ljudje, da so dvignili tele ogromne, po tri metre debele in meter visoke “bobne”, iz katerih so stebri sestavljeni. Molčeči mrak živahno deluje na domišljijo, duhovne gledaš, gladko obrite, golo ostrižene, temnih bistrih oči, v belih haljah. Po mračnem hladu se sprehajajo in načrte kujejo, kako bi še dvignili moč Amonovo in svojo –. Skoraj te je strah, naglo stopiš dalje.

In vrstijo se dvorane za dvoranami, piloni za piloni, stebrovja, obeliski, postranski prostori, ozke temne celice, ki so služile v bogvedi kake tajne namene, reliefi, kipi-velikani brez glav, brez rok, ruševine vse križem. Končno se splaziš čez ogromno kamenje v zadnji del templja, v najsvetejše. Vrsta dvoran na desni in levi, na sredi pa kapelica. Tu je bila shranjena sveta barka Amonova in v njej kip Amonov. Ob slavnostnih dneh so barko s kipom, skrbno zagrnjenim, nosili duhovni v svečanem sprevodu krog templja in po mestu in sam kralj je svojemu očetu zažigal kadilo, kajti kralj je bil Amonov sin –.

Še majhen tempelj za najsvetejšim, pa si zunaj v svetlem soncu. Nad 600 korakov našteješ v podolžni osi templja, od prvega ovna zunaj v dvoredu pa do zadnje stene. Skoraj pol kilometra! Tako dolg je veliki Amonov tempelj. Širino bi cenil na 120 metrov.

Pa to ie samo tempelj Amonov. Ves tempeljski prostor, svojčas obdan z mogočnim zidom, poln malih templjev in kapel, raznih stavb, stanovanj za duhovne, z dvoredi sfing – štirje so bili, ohranjen je samo dvored ovnov – z dvema svetima jezeroma, z vrtovi in gaji palm, je bil 1.400 metrov dolg in 480 metrov širok.

In koliko bogastva je bilo nakopičenega v teh prostorih, zlata, srebra, dragocenih posod, kipov, draguljev! Na desettisoče je štel Amon sužnjev, ki so bili njegova last, na tisoče glav živine, in koliko posestev je imel po deželi!

Mogočen je bil Amon. Ni čuda, da se je zaman boril zoper njega verski revolucionar Eh-en-aton in zaman skušal mesto njega vpeljati v Ehut-atonu (Tell Amarni) češčenje solnčnega boga Atona. Šele krščanstvo je zlomilo Amonovo moč in strlo njegovo slavo.

image_pdfimage_print