Janez Evangelist Krek

27. november 1865 – 8. oktober 1917

87

Slovenci imamo veliko duhovnikov, ki so pomembno zaznamovali preteklost, vendar se lahko le redkokateri med njimi po nadarjenosti, razgledanosti in širini svojega delovanja primerja z dr. Janezom Evangelistom Krekom.Dušno pastirstvo, politika, gospodarstvo, sociala, književnost, prosveta – to je le nekaj področij, na katerih je ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja zastavil svoje moči. V začetku oktobra bo minilo 90 let od njegove smrti in to je pravšnja priložnost, da bežno osvetlimo njegovo življenjsko pot, ki je zlasti mlajši generaciji premalo znana.

Janez Evangelist Krek se je rodil 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodražico, kjer je njegov oče Valentin služboval kot učitelj. V njem se je pretakala gorenjska in ribniška kri – oče je bil namreč doma v Selcih nad Škofjo Loko, mati Marija pa v Sodražici pri Ribnici. Ko je bil star tri leta, se je družina preselila v Komendo, kjer je oče dobil bolje plačano službeno mesto, vendar tudi kmalu umrl. Mati se je s kopico otrok preselila na možev dom, kjer se je skozi življenje prebijala s skromno pokojnino in z majhno trgovino. Slovela je kot velika dobrotnica beračev in siromakov, ki so radi potrkali na njena vrata.

Po kozjih stezah nad Selško dolino

Selško dolino je Krek tako vzljubil, da se je vanjo rad vračal tudi v zrelih letih. Po materini smrti leta 1903 je prosti čas večinoma preživljal v hribovski vasici Prtovč visoko na pobočjih 1667 metrov visokega Ratitovca. Kako je bil navdušen za to svojo selško dolino in selške hribe in kako rad je zahajal nanje: na Pertovč, v Dražgoše, v Sorico, na Ratitovec in Jelovico! je jeseni leta 1917 zapisal list Bogoljub, ki je Kreku posvetil daljši spominski članek. Hodil je najrajši po kakšnih kozjih stezah, po skalovju in grmovju, da so ga spremljevalci, ki jih je pogosto imel pri sebi, težko dohajali. Kako je ljubil življenje preprostega ljudstva in vse, kar je domačega, kako se mu je znal prilagoditi, kako rad je z možmi pomoževal, rad k njim k mizi prisedel, kako rad zapel kako domačo, posebno rad tisto o selških furmanih, ki vozijo doli po dolini …

Naklonjenost je bila očitno obojestranska, sicer spomin nanj v Selški dolini danes ne bi bil tako živ. V Selcih, kjer se po njem imenujeta kulturni dom in kulturno društvo, so mu že pet let po smrti odkrili spominsko ploščo ter nanjo zapisali besede iz njegove igre Turški križ: Spomin na té nikdar ne bo se zgubil, še pozni rod k hvaležnosti bo vabil, pri nas držimo, kar je kdo obljubil, naš dom nikoli te ne bo pozabil. Na Ratitovcu pa so po njem poimenovali planinsko kočo, ki so jo odprli leta 1925. Leta 1943 je bila sicer požgana, a so planinci enajst let pozneje postavili novo in ji leta 1992 vrnili prvotno ime – Krekova koča na Ratitovcu.

Krek je v prostem času rad zahajal na Ratitovec. Po njem se imenuje planinska koča, ki stoji tik pod vrhom te slikovite gore.

Imel je talent za dobro in slabo

Po štiriletni ljudski šoli, ki jo je končal v Škofji Loki, je Krek nadaljeval šolanje v Ljubljani. V nižji gimnaziji je bival v Alojzijevišču – zavodu za revne dijake, ki ga je sredi 19. stoletja ustanovil knezoškof Anton Alojzij Wolf – v višji pa v zasebnem stanovanju, saj so ga zaradi svojeglavosti in kajenja izključili iz zavoda. Ta leta so bila zanj trda in naporna, saj si je ob učenju služil še denar s prevajanjem in inštrukcijami. Vendar mu vse to ni vzelo zagnanosti, živahnosti in vedrine. Bil je pač poseben značaj. Ta fant bo nekaj posebnega: ali bo storil zelo mnogo dobrega, ali pa zelo mnogo slabega; za oboje ima talent, je – kot lahko preberemo v Krekovih Izbranih spisih iz leta 1923 – o njem dejal razgledani župnik Vincenc Mayr.

K sreči se je vse obrnilo v pravo smer. Po maturi je nepričakovano vstopil v bogoslovje, kjer se je umiril in obrusil ter se z zavzetim študijem pripravil na življenje. Leta 1888 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval 23. julija na Brezjah, saj se je vedno rad zatekal pod Marijino varsto. V bogoslovju si je želel, da bi ga življenjska pot po tem prelomnem dogodku peljala na kakšno podeželsko župnijo, a je namesto tega odšel naprej študirat na cesarski Dunaj. Škof Jakob Missia je sprevidel, da bi bilo škoda, če bi fant zakopal številne talente in bogato znanje, ki si ga je bil že pridobil.

Dr. Krek je bil nenavaden mož, kakršnega ne srečate za vsakim voglom, je o njem po smrti leta 1917 pisal Bogoljub. Bil je čudovito nadarjen. Brez dvoma najnadarjenejši Slovenec; pa tudi večji narodi imajo malo takih. Bil je govornik, pisatelj in pesnik. Imel je silno širok in globok pogled v življenje. Vedel vam je govoriti o vsem, in sicer si slišal od njega reči, ki jih nikjer drugje nisi mogel slišati. / …/ Seveda nadarjenost še ni nobena zasluga, ampak le dar božji. Krek pa svojega talenta ni zakopal. Učil se je z veliko lahkoto, pa se je tudi veliko naučil. Znal je vse slovanske jezike, razen tega nemško, italijansko, francosko in angleško. Madžarščine se je pa naučil že zdaj med vojsko, in rad je kako madžarsko povedal prav s pristnim madžarskim naglasom. Razen tega je bil podkovan v bogoslovju, modroslovju, socijologiji in drugih vedah kakor malokdo. – A tudi znanje samo še ne pomaga veliko; treba ga je tudi uporabljati.

Krekova zemeljska pot se je nepričakovano končala 8. oktobra 1917 v Šentjanžu na Dolenjskem. V okolici tega kraja je urejena Krekova pohodniška pot, ki so jo predstavili v lanski 49. številki Družine.

Duhovnik je postavljen ljudem v korist

Krek se leta 1892 ni vrnil z Dunaja le z doktoratom, ampak tudi z velikimi načrti za delovanje med kmeti in delavci, ki so se mu porodili v stikih z dunajskimi krščansko-socialnimi krogi. Potreba po takšnem delovanju je bila velika, saj se je zlasti podeželje v tistem času znašlo v gospodarski krizi. Kmetje so po eni strani zaradi usihanja nekaterih obrti in nizkih cen pridelkov težko prihajali do denarja, ki pa so ga po drugi strani čedalje več potrebovali za vsakdanje življenje. Rešilna bilka je bilo zadružništvo s posojilnicami, za katere sta se zavzemala že brata Josip in Mihael Vošnjak. Zadružništvo se je pri nas razmahnilo v zadnjem desetletju 19. stoletja in to predvsem po zaslugi politika Ivana Šušteršiča ter Janeza Evangelista Kreka. Leta 1901 je v okviru Gospodarske zveze delovalo že 157 zadrug z 39.000 člani, v naslednjih letih pa se je njihovo število še močno povečalo.

Krek, ki je bil od leta 1892 profesor na ljubljanskem bogoslovju, se je zavzemal tudi za delavce. Na njegovo pobudo je bilo leta 1894 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko katoliško delavsko društvo, ki so mu v naslednjih letih sledila podobna društva tudi v drugih slovenskih krajih. Pred prvo svetovno vojno je bilo takšnih društev že 462, vanje pa je bilo včlanjenih več kot 40.000 delavcev.

Veliko časa je namenil politiki. V letih od 1897 do 1900 in po letu 1907 je bil državni poslanec, od leta 1901 do smrti pa tudi član kranjskega deželnega zbora. Slovel je kot odličen govornik, bil je pošten, dosleden in načelen. Posebej velik ugled in hvaležnost Slovencev si je pridobil kot pobudnik majniške deklaracije, v kateri so poslanci Jugoslovanskega kluba v državnem zboru na Dunaju 30. maja 1917 zahtevali samostojno državo pod žezlom avstrijskega cesarja.

Čeprav sta bila v središču Krekovega zanimanja gospodarstvo in politika, je bil dejaven tudi kot duhovnik. Znano je njegovo nekajtedensko misijonarjenje med slovenskimi in češkimi rudarji v Vestfaliji, kamor je odšel spomladi 1899. Rad je tudi pridigal, po smrti dr. Frančiška Lampeta leta 1900 pa je za njim prevzel pisanje Zgodb svetega pisma, ki so veliko prispevale k širjenju božje besede med Slovenci.

Krek je vseskozi rad in veliko bral, zato ne preseneča, da ga je zaneslo tudi v literarne vode. Napisal je okrog sto pesmi, na stotine člankov ter več črtic, povesti in iger. Katoliško izobraževalno društvo v Selcih je leta 1910 izdalo njegovi igri Turški križ in Tri sestre. Istega leta je napisal igro Sveta Lucija, ki so jo letošnjo pomlad v Dražgošah na prostem uprizorili tamkajšnji ljubiteljski igralci. Pomembni sta tudi njegovi strokovni knjigi Črne bukve kmečkega stanu, ki jo je pod psevdonimom izdal leta 1895, in Socijalizem, ki je izšla nekaj let pozneje.

Sredi dela najlepša smrt

Krek je bil krepkega zdravja in prenesel je mnogo – le fajfo je preveč ljubil, je zapisal Bogoljub. Toda pretirana delavnost, številne težave in skrbi ter potovanja, na katerih je Slovence, Hrvate in Srbe navduševal za skupno državo, so mu naposled izpile življenjske moči. Dne 8. oktobra 1917, ko je bil pri župniku Bajcu v Šentjanžu na Dolenjskem, ga je zadela kap. Pet dni pozneje so ga – starega še ne 52 let – pokopali v Ljubljani. Na grob so mu napisali besede: Sredi dela najlepša smrt.

Krek je pokopan na ljubljanskih Žalah. Njegov grob krasi spomenik, ki ga je izdelal kipar Lojze Dolinar.

Ker je delal za cel narod, zato mu je tudi cel narod dolžan hvaležnost. Pogreb njegov je bil velikanski in spomenik na njegovem grobu bo lep. A več vrednosti kot vse to ima zanj dušna pomoč. Molilo se je zanjga že tudi veliko. In če bo Bog sodil ljudi po dobrih delih – in res jih bo po njih sodil, saj je sam rekel: lačen sem bil in ste mi dali jesti, nag sem bil in ste me oblekli … in če bo sodil po prestanem trpljenju, potem smo trdno prepričani, da mu je bila sodba mila, je ob koncu orisa njegove življenjske poti zapisal Bogoljub. Temu skoraj ni kaj dodati. Morda le to, da bi nam tudi danes prišel prav kakšen človek Krekovega kova.

Avtor: Andrej Praznik

image_pdfimage_print