»Ali ne pričakujete skorajšnjega konca sveta?«

153

Dobro poznate naš japonski brzec “Shínkansen”: menda drvi z brzino kakih 300 km na uro, morda več. Za tovrsten brzec so zgradili progo, ki jo – recimo – “odlikuje” cela vrsta predorov na račun razkošne pokrajine ob morju, ki bi zahtevala svoje ovinke. Kadar moram potovati z vlakom in nisem vezan na določen dan ne na njegove z obiski napolnjene ure, izberem za pot zmerno hiter vlak z zmerno izrabljenimi ovinki. Čudovito lepe pokrajine nočem prezreti. Stvarnikov dar je, tu in tam skrbno ohranjen. In tako sedim danes v takšnem vlaku. Zgodaj dopoldne je, nekako med 9.30 in 11.30, ko je razmeroma malo ljudi na poti. Vsaj danes je moj oddelek skoraj prazen. Občudujem lepe hiše; naj so zgrajene po stari ali pa moderni arhitekturi, lepe so, če jo je gradil arhitekt s čutom za lepoto; ta ni isto kot obvladanje arhitekture. Griči, hribi, polja vrtovi, morje, otoki, idealna obala za plavanje… vse to se vrsti pred očmi, za hip obstane in se umakne novim vtisom.

Naenkrat me nagovori mlad človek:

»Ali smem prisesti?«

»Dobrodošli!« mu odgovorim.

»Prijetno vreme imamo,« reče s pogledom na mimo hitečo pokrajino.

Pokimam: »Upam, da nas ne bo obiskalo dosti tajfunov.«

Tudi on pokima: «Na tajfune se človek navadi. Toda ali ste slišali o najnovejšem zločinu?« Pazljivo me gleda, čakaje na odgovor.

»Ali mislite na srednješolko, ki je s kuhinjskim nožem ubila spečega očeta?«

»Da, nanjo mislim,« pritrdi z zgrbančenim čelom. In takoj doda:

»To je najnovejši primer, a ni edini. Skoraj vsak mesec se zgodi kaj takega.In tudi to najbrž veste, da se led oceanov topi – prehitro.In tudito najbrž veste, da kljub zdravilom zmeraj več Afričanov umira za aidsom.«

Pozorno ga pogledam. Zgrbančeno čelo in zaskrbljen obraz razodevata mladega človeka, ki mu ni vseeno, tudi na japonskih otokih ne, ali se bodo eskimski igluji obdržali… Morda pa je mladi človek dobro izšolan – jehovec?

»Ali se vam ne zdi,« nadaljuje moj sopotnik, »da se bližamo koncu sveta?«

Ne da bi mu izdal svoje domneve rečem: »Vaše vprašanje me spominja neke ameriške družbe, ki je doslej vsaj trikrat slovesno napovedala konec sve­ta, češ da ji to narekuje krščanski nauk, ki ga oznanja.« Moj sopotnik z nobeno mišico na obrazu ne izda, ali te stvari pozna. Malce se zazre skozi okno, nakar nadaljuje:

»Zmeraj manj ljudi veruje, zmeraj več ljudi je nevernih in zmeraj več takih, ki se s svojo nevero čutijo res­nično napredne. Menim, da poznate dežele, ki se zaman borijo za neodvisnost; ali dežele, ki je zmeraj bolj obvladuje teror; ali drugi imperij…«

Narahlo pokimam, da mu odgovorim, da mi te stvari niso neznane.

On pa: »Toliko zla še ni bilo na svetu. Če ste kristjan, poznate Janezovo Razodetje; in prav to napoveduje razmah zla na koncu sveta. Bližamo se koncu sveta!« S prepričanim glasom se zazre v moj obraz.

Za spoznanje se nasmehnem: »Dragi gospod, najprej vam čestitam, da tako dobro poznate Sveto pismo. Je edinstvena Božja beseda. Gotovo se spominjate besed našega Gospoda Kristusa, ko svari učence in vse, ki mu bodo sledili, da je konec sveta velika skrivnost pri Bogu, da je še Božji Sin ne sme razodeti.«

Moj sopotnik ugovarja: »Kristus te skrivnosti ni smel razodeti. Dosti stvari je prepustil človeku, da se ga s svojim razumom potrudi in marsikaj ugotovi, kar je tudi v božjo čast, ker je razum božji dar.«

Toda tokrat ugovarjam jaz: »Kristus govori o skrivnosti, ki jo je On, Bog, pozna in skrbno hrani. Če bi jo katerikoli človek lahko kdaj uganil ali zalsutil, bi ne bila več skrivnost, ki jo le večni – pomislite, večni – Bog pozna in varuje.«

Moj sopotnik pogleda na uro in naznani: »Na naslednji postaji moram izstopiti. Vidim, da ne pričakujete skorajšnjega konca sveta.« In z lahnim nasmeškom doda: »Upam, da vam ne bo žal. Tu je moja vizitka, če me boste kdaj potrebovali.«

Vstanem in oba se prikloniva. Ko ga ni več, pogledam vizitko z zlatimi črkami in podrobnimi informacijami – o Glavnem stanu jehovcev.

Iz vrste za mojim sedežem se dvigne starejši možakar. Nisem ga bil opazil, in najin pogovor je gotovo poslušal – s sopotnikom nisva šepetala. Možakar se iz svojega sedeža prikloni in malce nagne naprej in tudi jaz vstanem.

»Ali ne pričakujete skorajšnjega konca sveta?« me vljudno vpraša.

»Ne,« odgovorim, še zmeraj stoje.

»Veste, gospod,« nadaljuje moj novi sopotnik, »jaz ga sicer še ne pričakujem, a zdi se mi, da ni tako daleč. Pri lanski letalski nesreči sem izgubil celo družino. Živim v Tokiu. Ali mi lahko daste kak naslov, kamor bi se lahko obrnil za informacije o bodočnosti. Morda naslov mladega človeka, ki se je z vami pogovarjal in ki je kazal sočutje do trpečih?«

Spomnim se notranjega levega žepa, kamor sem vtaknil vizitko z zlatimi črkami. In spomnim se notranjega desnega žepa, kjer zmeraj hranim – več kot eno – vizitko z naslovom našega katoliškega posvetovalnega urada. Ne smem se zmotiti, v desni žep sežem in potgegnem vizitko in vidim, da nima zlatih črk.

»Z veseljem vam pomagam. Prijazni ljudje tega ura­da vam bodo radi odgovorili na katerokoli vaše vpra­šanje.«

In tudi ta možakar izstopi, ne da bi imel dovolj časa, da bi mojo vizitko (se pravi tisto, ki sem mu jo dal jaz) v miru prebral, kot je tukaj navada, in se še enkrat priklonil odnosno dodal še kakšno vprašanje.

V mestecu, kamor se bil namenjen, sem izgubil eno svojih dobrotnic – z angelom smrti je kompromis takorekoč nemogoč – in pridobil sem novega dobrotnika za naše otroško zavetišče na robu Tokia. Na povratku v Tokio opazim, da sem se bil odpravil na pot oblečen malce bolj čedno kot ponavadi. Tudi v tej obleki sem hranil vizitke v desnem notranjem žepu suknjiča. Pred odhodom na pot me je bil obiskal prijatelj, šef tovarne mlečnih in sirovih izdelkov; njegovo novo vizitko sem v naglici odhoda vtaknil v desni žep. Iz njega sem potem v vlaku potegnil vizitko za onega gospoda brez družine. Upam, da sem potegnil pravo. Še danes ne vem. Dobro se spominjam, da je bilo na vizitki napisano v japonščini (in na drugi strani v angleščini): »Mleko in sir – za srečno življenje.

image_pdfimage_print