Nova Štifta pri Gornjem gradu

Na slovenski zemlji poznamo dve Novi Štifti: eno pri Gornjem gradu na Štajerskem, drugo pri Ribnici na Dolenjskem. Prva je starejša in je obhajala leta 1958 že 400-letnico svojega obstoja kot božja pot. Torej se je božja pot pričela leta 1558. Nova Štifta pri Ribnici je kakih 80 let mlajša.

Ime nam pove, da je ta Nova Štifta pri Gornjem gradu. Kje pa je to? V gornji Savinjski dolini, pravzaprav v začetku Zadrečke doline ali ob izviru reke Drete. Vso zgornjo Savinjsko dolino pokrivajo tako imenovane miocenske morske usedline, pomešane z vulkanskim pepelom.

Zaradi odročne lege ob Dreti in v povirju Savinje je bilo to ozemlje v preteklosti odmaknjeno od večjih svetovnih dogodkov. Sledovi predzgodovinskih in rimskih selišč so tu redkejši kot drugod. Do srednjega veka niti ni bilo tu nikakih prometnih zvez. Šele takrat je bila speljana cesta iz Savinjske doline v Gornji grad in prav mimo sedanje Nove Štifte čez Črnivec v Kamnik na Gorenjskem. V nekem oziru je bilo to za pokrajino celo dobro, ker je niso dosegli ne madžarski, ne turški in ne drugi sovražni napadi. Kraj pride v zgodovino šele z ustanovitvijo gornjegrajskega benediktinskega samostana, katerega začetek je v letu 1140. Prvotni lastniki tega ozemlja so bili plemiči Chageri, ki so imeli v posesti vso sedanjo gornjegrajsko dekanijo in še polovico braslovške dekanije. Ime Nova Štifta je nastalo šele z božjepotno Marijino cerkvijo. Kraj se je prej imenoval Tirosek, ki se prvič v zgodovini omenja leta 1426 kot sedež urada, ki je imel v oskrbi ozemlje od Črnivca do Čepelj pod Gradiščem pod Menino. Gradišče se imenuje vas, kjer je bil nekdaj prvotni grad, ki je stal nekoliko vzhodno od sedanjega Gornjega grada. Ime Gornji grad pa je od tega, ker je imelo isto posestvo tudi spodnji grad, to je Vrbovec pri Nazarjah. Ime Menina ali Menina planina pride od “menihna” ali “meniška” planina, kakor dobimo tudi pri bistriški kartuziji pri Borovnici ime Menišija. Znano je, da je bil benediktinski samostan v Gornjem gradu leta 1461 ukinjen in njegova posestva so bila uporabljena za ustanovitev ljubljanske škofije. Ustanovitev božje poti pri Novi Štifti je v tesni zvezi z ljubljanskimi škofi in z ljubljansko škofijo, ki je imela dalj časa svoj sedež v bližnjem Gornjem gradu.

Kako se je božja pot začela

Kraj, kjer zdaj stoji cerkev, se je v starih časih imenoval Metuljski hrib ali Metuljski vrh. Se v sredi 16. stoletja je bil ves poraščen z gozdom. Tedaj pa so videli ljudje iz Tiroseka večkrat plapolati na hribu čudovite ognjene plamene na Tomanovem posestvu. Ko je neko hromo dekle videlo te plamene, je čutila, da so ti plameni od Boga in zaobljubila se je, da bo poromala na tisti prostor. Prosila je Boga in Marijo, naj ji pomagata. In dekle je bila uslišano pri prvem obisku: ozdravela je hipoma. Ljudje so pričeli romati na kraj, kjer so se prikazovali plameni. Odločili so se in šli k škofu v Gornji grad. Takrat je bil za škofa Peter Seebach ali Peter iz Zapog, ki je vso zadevo pozneje popisal papežu Piju IV. Ljudje so prosili škofa, da jim dovoli na kraju pozidati cerkev. Toda škof jim je prošnjo odbil. To je bilo leta 1558. Ljudi pa nihče ni mogel odvrniti, da bi ne romali na Metuljski vrh. Vedno več jih je bilo. In ponovno so prosili škofa, da bi smeli pozidati cerkev. Škof pa se je bal lahkovernosti in goljufije in ni dal dovoljenja. Ko je škof ljudem prošnjo odbil, so mu naslednjo noč strahovito otekle noge, da zjutraj ni mogel iz postelje. Ves teden se bolnik ni mogel ganiti. Osmi dan, bilo je ravno na binkoštno soboto, pa na iskreno prigovarjanje škof sklene, da gre pogledat na Metuljski hrib. Z zaupanjem v Marijino pomoč se odpravi na pot. Jezdil je na oslu. Ko pride na kraj, je bila tam zbrana velikanska množica pobožnih romarjev. Skoraj gotovo je bila takrat na onem mestu postavljena že kapelica. Škof je čudežno ozdravil in je rad dal dovoljenje za zidavo cerkve.

Takoj po binkoštnih praznikih, ki so tedaj trajali tri dni, so ljudje začeli sekati gozd, pripravljati prostor za cerkev. Po nekaj dneh je škof zopet prijezdil na Metuljski vrh, da bi si kraj natančno ogledal. Ko je vprašal ljudi, kje so se ravno prikazovali platneni, so mu rekli, da ravno tam, kjer stoji konj. In takrat se je konj pogreznil tako globoko, da so prišle škofove noge do tal in je škof z lahkoto razjezdil. Potem je škof z romarji opravil pete večernice. In med to pobožnostjo se je škof tako okrepil, da je sam izjavil: »Nikdar v življenju se še nisem počutil tako zdravega.«

Škof je zaznamoval prostor in začeli so zidati cerkev. Leta 1561 je škof prosil papeža za odpustke. Takrat je morala biti cerkev že končana. Ob tej priliki je škof celo zgodovino natančno opisal: da so se začeli plameni prikazovati pred tremi leti, torej 1558, da se zbira na kraju velikanska množica romarjev in da se je na kraju zgodilo že več čudežnih uslišanj. Tako, da je sam ozdravel, omenja ozdravljenje one hrome deklice, potem tudi, da sta bila dva dečka tu od mrtvih obujena: eden, ki je utonil, drugi pa je po hudi bolezni umrl. Oba mrliča so starši prinesli na Metuljski hrib in oba sta oživela ter sta šla veselo s svojimi starši domov.

Škof omenja tudi dogodek, kako je na neki Marijin praznik duhovnik maševal ravno opoldne in med sv. mašo so vsi pričujoči romarji videli, kako se je prikazala čudovita svetla zvezda nad cerkvijo Matere božje. Maša je morala biti skoraj gotovo zunaj, ker škof v pismu na papeža omenja, da se ob praznikih zbere na Metuljskem vrhu 10, 20 in tudi 30 tisoč pobožnih romarjev. Zanimivo je tudi, kako bliskovito se je božja pot razširila, saj škof poudarja v pismu, da pridejo romarji iz Štajerske, Kranjske, iz Hrvatske, Koroške, Dalmacije in še drugih krajev. Škof omenja tudi pobožnosti, ki so se vršile pri Mariji, ko poudarja: romarji so vedno z veliko in zgledno pobožnostjo pri sv. mašah, pri pridigah in pri večernicah. Poudarja tudi skupno petje. Takrat drugega petja sploh ni bilo. Vse ljudstvo je sodelovalo. Pismo, ki ga je ljubljanski škof Peter pisal papežu leta 1561 je edini pismeni vir o početku božje poti pri Novi Štifti.

O nastanku Marijine božje poti poje tudi pesem “Nova Štifta na Štajerskem”:

Klast voličem hlapci šli,
hlapci, oj, Tomanovi,
ugledali so lučico
in se grozno ustrašijo
Šli so klicat Tomana,
gospodarja starega:
»Gori, gori, Toman star!
V našem gojzdi luč gori,
za gotov se čud godi.«

Toman klical Tomanko,
ji povedal zgodbo to:
»Hitro gori, Tomanka!«
Tak je rekla Tomanka:
»No, stari, stari Toman ti,
za gotov se čud godi!«

»Torej pojmo v Gornji grad
zgodbo to na znanje dat,
tja do škofa svetlega
in gospoda namestnika.«
»Čakaj le, moj Toman ti,
naj odbije polnoči!«

Toman komaj čakal ga,
da je ura polnoč bla.
Hitro dalje zdaj gredo,
daleč notri v Gornji grad,
škofu to na znanje dat.
K svetlemu škofu pridejo,
ga pokonci skličejo:
»V našem gojzdi luč gori,
za gotov se čud godi.«

S škofom vsi se vzdignejo,
daleč nazaj pridejo,
notri v gojzde Tomanove.
Tam svetlobo vidijo,
kakor pravit slišijo.
Tak je rekel sveti škof:
»Cerkev bomo tu narjal, –
NOVA ŠTIFTA se ji bo djal!«

Prvotna cerkev

Cerkev je bila torej postavljena okrog leta 1560. Imenovali so jo takoj spočetka: nova stavba — novum aedificium ali nova ustanova: Nova Štifta. Cerkev je bila prav lepa. Vizitacijski zapisnik iz leta 1631 pravi, da je bila cerkev elegantna — elegantis structurae. To prvotno cerkev je leta 1850 uničil požar. Takrat je zgorelo tudi župnišče in vsi stari zapiski. Vendar si je mogoče ustvariti precej jasno sliko o prvotni cerkvi na podlagi treh slik, ki so se ohranile. Precej dragocenih podatkov je ohranil tudi zgodovinar Ignacij Orožen, ki je leta 1877 izdal v nemškem jeziku knjigo o gornjegrajskem dekanatu.

Prva ohranjena slika je votivna podoba, napravljena z vodenimi barvami, kar imenujejo v jeziku slikarske umetnosti akvarel. Slika kaže novoštiftsko cerkev od zunaj in sicer od južne strani, predstavlja pa srčnega gasilca, ki je ob požaru skočil iz zvonika, ker se ni mogel drugače rešiti. Slika ni kaka večja umetnina, njena vrednost pa je v tem, da se v mnogih potezah strinja z naslednjima slikama.

Druga slika je narejena s svinčnikom in kaže pogled na pogorelo cerkev od severne strani. Slika je prav vestno in natančno delo in nosi datum 28. decembra 1850, torej sedem mesecev po požaru.

Tretja slika je zopet akvarel in kaže notranjost cerkve izpred glavnega oltarja proti koru po požaru. Na sliki je napis: “Cerkveno pogorišče 23. maja 1850. Pavel Kuenl”.

Na podlagi teh treh slik je mogoče ugotoviti, da je bila stara cerkev obrnjena proti vzhodu in je bila 30 m dolga in 15 m široka. Imela je tri ladje. V srednji ladji je stal pri vhodu stolp, ki je bil potisnjen v cerkev, tako da je slonel na cerkvenih slopih, ki so bili zvezani med seboj v ostrih lokih. Glavno ladjo so delili od stranskih ladij na vsaki strani po trije okrogli stebri, postavljeni na kockasti podlagi. Vse tri ladje so imele ravne strope. Vkljub temu pa so podpirali stene stranskih ladij od zunaj nizki podporniki v treh odstavkih. Podporniki so bili na vrhu pokriti z ozko strešico, ki je šla prek in prek čez ladjino steno, da je ta streha varovala freske pred dežjem in nevihto. Na zunanjih stenah so bile namreč slike 15 skrivnosti sv. rožnega venca. Žalostni del je bil na južni strani v smeri od vzhoda proti zahodu. V isti smeri je stala nekoliko višje od cerkve kapelica božjega groba kot nadaljevanje pete skrivnosti trpljenja.

Prostor pred glavnim oltarjem ali prezbiterij v stari cerkvi je bil obokan z mrežastim stropom, zunaj prezbiterija pa so bili pozidani mnogo krepkejši in višji podporniki kakor pri ladjah. Na severni strani prezbiterija je bila pozidana zakristija z oratorijem v nadstropju brez stranskega okna. Zvonik je imel na vrhu dve z ozkim stebričem ločeni lini. Stavba je bila zanimiva predvsem zato, ker je kazala prehod iz gotskega v renesančni slog.

Tudi znotraj je bila cerkev poslikana s freskami. Slike je skoraj gotovo izvršil leta 1586 beljaški meščan in slikar Nikolaj Weissmann. V nekem pismu pravi namreč slikar sam, da je pri Novi Štifti nad Gornjim gradom naredil freske štirih poslednjih reči in da je že vse dovršeno, razen „peklenskih krajev”. Pismo omenja zgodovinar Orožen.

Cerkev je imela leta 1631 enajst oltarjev. Izmed teh je leta 1610 škof Tomaž Hren posvetil stranske oltarje sv. Ožbolta, sv. Helene in sv. Miklavža. Glavni oltar je bil že prej posvečen. Na sredi cerkve je stal oltar sv. križa. Na evangeljski strani je bil še oltar sv. Ane, na listni strani je bil oltar sv. Urbana, potem oltar sv. Mihaela nadangela, potem oltar sv. Janeza Krstnika in še oltar sv. Uršule. Pri glavnem oltarju je bil v steni na evangeljski strani kamnit tabernakelj, kjer so včasih hranili Najsvetejše.

Vizitator je zapovedal, da morajo oltarja sv. križa in sv. Ožbolta podreti, ker jemljeta pogled na glavni oltar, kar se je tudi izvršilo.

Velika nesreča – cerkev pogorela

Nesreča se je pripetila na binkoštni četrtek, 23. maja 1850. Kako se je požar začel, ni zapisano; ker so pa bili oltarji vsi leseni in strop lesen, se je ogenj hitro razširil. Ljudje so kmalu prihiteli in so požrtvovalno pomagali. Srečno so rešili in spravili na varno milostno podobo in svetnike z glavnega oltarja in še nekatere druge. Odnesli so spodnji del prižnice in imeli so še čas, da so pobrali piščali iz cerkvenih orgel. Možje in fantje bi bili silno radi rešili tudi zvonove. Junaško so splezali v zvonik, toda ogenj jim je bil že za petami in so morali urno bežati nazaj, da so se tako z veliko nevarnostjo rešili. Toda neki fant, najbolj navdušen za zvonove in najbolj pogumen, je priplezal vseeno do zvonov, začel je celo za slovo zvoniti, toda ni mogel več nazaj; že so ga začeli lizati plameni. Rad bi se spustil dol po vrveh zvonov, toda vrvi so bile spodaj zavozlane in jih ni mogel potegniti k sebi, da bi jih privezal na zunanjo stran zvonika. Siromak v obupu skače od ene do druge line v zvoniku in kliče na pomoč, toda nihče mu ne more pomagati. Tedaj se obesi z rokama na stebriček pri lini ter se z nogami nasloni zunaj na kazalo ure. Skozi lino šviga plamen in ubogemu fantu žge roke in glavo. In kar je bilo najhujše: župnika ni bilo doma. Gornjegrajski dekan je bil na smrt bolan in župnik od Nove Štifte ga je šel ravno tisti dan sprevidet. Bilo je popoldne. Kar naenkrat pa na vso sapo še pravočasno prisopiha kaplan iz Gornjega grada. Ko zagleda nesrečnega fanta viseti zunaj zvonika in vidi, kako se mu urni kazalec vedno bolj izpodmika od nog in bo fantu zdaj pa zdaj odbila smrtna ura, takrat zakliče mladi duhovnik fantu: »Srčno obžaluj svoje grehe in dal ti bom sv. odvezo.« Množica je spodaj jokala, trepetala in na glas molila kesanje. Ko je duhovnik odmolil odvezo, je fantu zaklical: »V božjem imenu in v zaupanju na Marijino pomoč se spusti dol!« Fant se spusti z visoke line, vsa množica v strahu vzdihne in zavpije in fant je na tleh. Popolnoma nič se ni poškodoval. Le roke in obraz so bili precej ožgani in živci so od strahu silno popustili. Ko pa je nekaj dni ležal in počival, je bil popolnoma zdrav.

Fant je bil doma iz Gornjega grada in je služil pri nekem kmetu blizu cerkve. Izučil se je tesarskega rokodelstva in je postal pozneje tesarski mojster v Gradcu. Od tam je poslal zaobljubljeno tablico in je župnika prosil, naj jo obesi v cerkvi v trajen spomin čudežne rešitve. Slika predstavlja cerkev v plamenih, on pa visi s stolpne line. Sliki je dodal tudi svojo fotografijo in se je lastnoročno podpisal.

Žalostno je bilo videti krasno cerkev v razvalinah. Tudi obok nad glavnim oltarjem se je udrl v svetišče. Zvonik je do lin pogorel in zvonovi so se v ognju stopili in popadali v globino.

Nekoliko više od cerkve sta bili takrat dve kapeli: prva božjega groba, druga rožnovenska. Fara je imela službo božjo ob navadnih nedeljah in praznikih pri podružnici sv. Miklavža, kadar pa so bili romarski shodi, je bila sv. maša v kapeli rožnovenske Matere božje. Med obema kapelama je bil napravljen govorniški oder s streho, kjer so bile romarske pridige.

image_pdfimage_print