Slomškova nedelja

Iz 55,6-9

Nedeljski odlomek je iz zaključnih poglavij “Knjige tolažbe”, ki je drugi del knjige pod imenom preroka Izaija, in je bil napisan za časa babilonskega izgnanstva. Neznani prerok si v vseh svojih besedah prizadeva pokazati Božjo bližino človeku in hkrati oddaljenost, drugačnost, presežnost Boga. Človek pač nima druge možnosti in si skuša Boga predstavljati po človeško, to pa je ravno tisto, kar bi prerok rad presegel. Med znamenji te Božje presežnosti in oddaljenosti je tudi dejstvo, da Božja pota niso človeška pota in Božje sodbe niso človeške sodbe. V Bogu sta združeni pravičnost in odpuščajoča ljubezen, čeprav na človeku nerazumljiv način. Če takšne ali drugačne okoliščine človeku povzročajo skrbi in obup, je vendar Bog vedno navzoč in uresničuje svoj načrt odrešenja. Bog razodeva odprtost, ki presega okvire človeške medsebojne pravičnosti, zato pa človek te izraze Božje ljubezni težko razume in še težje posnema. Resnica o Božji različnosti pa v očeh preroka ni olajšanje odgovornosti za greh, temveč spodbuda k optimizmu kljub slabosti. Zavedati se je namreč treba, da Bog od nas ne pričakuje popolnosti, pač pa hoče, da se zanjo trudimo. Ker je Božja pomoč pri tem nujna, je treba njemu prepustiti, kdaj bo našemu trudu dal uspeh.