12. poglavje: Zmaga nad smrtjo
Krščanska vera
»Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera!« je kakih trideset let pozneje vzkliknil Korinčanom sv. Pavel (1 Kor 15,14). Ta čudežni dogodek, drugo življenje človeka po njegovi smrti, ki more biti agnostikom samo pravljica in ga na primer Renan tiho izključuje iz zgodovine, ko konča svoje poročilo z Jezusovim pokopom, pa je temeljni kamen krščanske Cerkve. V srcu njenega bogoslovja kakor njenega nravstvenega učenja se dviga podoba Učenika, zmagovalca smrti. Iz tega izvira vse krščansko upanje, kajti »če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi naj nesrečnejši« (1 Kor 15,19).
Podoba boga, ki umrje, kot umrjejo vsi ljudje, ki pa potem vstane od mrtvih, da jih pouči, kako je mogoče smrt premagati, je že tisočletja obletavala zavest živih. V katerikoli obliki se razodeva, vedno je plemenita. Človeškemu duhu, čigar življenje zapirajo usodne meje, se zdi upravičeno, da mora tisto edinstveno nenadomestljivo, kar nosi v sebi, živeti naprej onstran pol stoletja, ki mu je usojeno. Kakor vsi veliki miti tudi ta izvira iz najbolj tajinstvene tesnobe in kot pričevanje istega nemira zavzema oblike, ki imajo od časa do časa nekaj skupnega in dajo tako slutiti isti veliki pravzrok.
Ali pa sledi iz tega, da moramo zgodbo Kristusa, ki živ vstane iz groba, zato staviti v isto vrsto s tolikerimi drugimi miti? »Dogodek z Golgote,« piše J G. Frazer v svoji The golden Bough (Zlata veja), tem Sv. pismu primerjalne šole, »zbuja enoglasnost tisočerih pričakujočih strun povsod, kjer je človeštvo vedelo za prastaro zgodbo o bogu, ki umrje in vstane od mrtvih.« V širšem smislu misel ni nedopustna: kakor mnogo elementov krščanskega nauka, je tudi verska resnica o vstajenju izpolnila pričakovanje, ki je že dolgo živelo v srcu ljudi, in egipčanske ter sirske pravljice so bile samo njegov moten in neroden izraz. Zmota se začenja, ko hočejo Jezusovo vstajenje postaviti v isto vrsto z vsem drugim, narediti iz njega nekakega tekmeca Ozirisa, Atisa in Adonisa, ga postaviti na isto raven kakor nje.
Nobenega vpliva poganskih legend na judovsko miselnost v Kristusovem času, ki bi pojasnjevala nastanek nauka o bogu, ki vstane od mrtvih, ne moremo odkriti. Vse, kar vemo o malem izraelskem občestvu v zadnjih stoletjih, nasprotno kaže togost strastnega od klanjanja. Dobro se še spominjamo, da niti Lagidi niti Selevcidi niso mogli zasejati svojega verstva v palestinski zemlji. Če bi bil mit o bogu, ki vstane od mrtvih v Jeruzalemu, egipčanskega ali maloazijskega izvora, bi bil prav to zadosten razlog, da bi ga odklanjali. Ali moramo tedaj dopustiti, da stojimo pred naravnim nagnjenjem človeškega duha, ki je tako očitno, da je mogla ista predstava samohotno vzkliti na bregovih Nila, na anatolskem višavju ali v svetem mestu Jeruzalemu? Toda prav primerjava jasno kaže popolno razliko med temi miti in evangelijskim poročilom.
Tako moremo navesti mnogo “mrtvih in od mrtvih vstalih bogov”. Najbolj znan med njimi je Oziris, v katerem so Egipčani že kakih tisoč petsto let pred našim štetjem gledali vodnika, ki more prevesti človeka skozi mračno sotesko .groba. Drugje je to Tamuz, ki je prišel z bregov Evfrata na obale Sredozemskega morja, kjer so ga prevzeli Grki, ki so v usodi mladega lovca, ki ga ubije divji prašič in obudi boginja Afrodita, gledali lepega in privlačnega Adonisa. Še drugje je to Kibelin mož Atis, čigar kri teče v pomladnih vodah frigijskih rek ter ga njegovi verni časte v zanosih in s strašnimi pohabljenji samega sebe. Zopet drugje je to Dionizij Zagreus, “mali rogatec”, ki ga je orfejevstvo poiskalo v divjih traških gozdovih, da je razširilo njegovo češčenje po vsem grškem Vzhodu: čistega moža so raztrgale podivjane ženske, katerega raztopljeno srce je v pijači popil Zevs, v čigar srcu zopet vzklije in se ponovno rodi.
Kadarkoli se lotimo teh vprašanj, vedno je seveda potrebna največja previdnost. Od vseh teh skrivnostnih verstev poznamo zvečine samo zunanjost, besede in obrede, zelo težko pa nam je sestaviti njihovo notranjost, njihovo verovanje. Varovati se moramo, da bi segali po dokazih in besedilih ter jih razlagali z miselno shemo in izrazi, ki so pristno krščanski. Ko npr. M. Moret piše, da je »prikazovanje Ozirisovega trpljenja in smrti spremljalo gotovo tudi vstajenje boga«, odkrijemo tu majhno, morda nezavedno skušnjavo, ki hoče vdahniti misel na podobnost. Besedi “trpljenje” in “vstajenje” sta iz vseskozi krščanskega besednjaka in ju nikoli ne najdemo v egipčanskih besedilih. Posebno prva, “trpljenje”, navdihuje duhu krščanski pojem daritve samega sebe, odrešilnega in prostovoljno sprejetega trpljenja, pojma, ki ga Egipčani niso imeli. Prislov gotovo pa je že samo priznanje, ker, po pravici povedano, Ozirisovega vstajenja nikoli niso izrecno trdili.
Razlike med Jezusom, zmagovalcem smrti, in drugimi “od mrtvih vstalimi” bogovi so duhu tako očitne, da znatno zmanjšujejo podobnosti. Pustimo na strani nespodobnosti, ki jih odkriva toliko mitov in ni o njih v evangelijskem poročilu niti sledu, npr. kako Izida, ki je zbrala vse ude svojega moža, toči grenke solze, ker ne najde tistega uda, ki jo je oplodil; ali dolžnost Atisovega vernika, da žrtvuje svojo moškost; v tem imajo tudi miti več kakor delež pri nravstveni robatosti, v čemer pa kažejo preprosta ljudstva morda več nedolžnosti kakor pokvarjenosti. Vendar pa imajo spolna namigovanja čisto določen smisel: razodevajo namreč, da je temeljna misel takega “vstajenja” čisto preprost življenjski nagon, silna želja človeškega srca, da preživi svojo minljivost poedinca z razplojevanjem. M. Franz Cumont, ki je odličen strokovnjak v teh vprašanjih, odkriva v mitih temeljno misel »češčenje rodilne sile in poželenja, ki ga vzbuja«. Zato pripominja, da pripada v teh zgodbah »prvo mesto ženi«, vidnemu dejavniku prenosa življenja in zato simboličnemu dejavniku vsta jenja.
V veliki večini teh mitov o mrtvih in od mrtvili vstalih bogovih pa imamo še drug motiv, ki še mnogo jasneje kaže svojo naravno korenino. Gre za obnavlja nje rastlinja spomladi, podoba, ki jo more človek glc dati iz leta v leto kot poroštvo vedno porajajočega m življenja. Anatolska, frigijska in sirijska verstva so pri pisovala tej temi veliko važnost: Atisovo znamenje je bil mlad bor; Adonisu so rekli “zrno v veliki Materi”, ki je bila Kibela, podoba zemlje. V samem Egiptu SO bili obredi Ozirisovega češčenja v tem, da so z žitom posejali iz gline narejeno človeško soho: bilke, ki so pognale iz nje, so bile znamenje nanovo se porajajočega življenja. Katerakoli razlaga nam je bolj všeč, vedno moramo priznati, da smo v obeh primerih v popolnem nasprotju s krščanskim pojmovanjem.
Če si bliže ogledamo najbolj vzvišeno in najčistejšo od vseh teh legend, Ozirisovo, bomo videli, kako zelo se razlikuje od evangelija! Oziris je dober bog, učitelj postav, organizator družine in občestva, ni pa in nikoli ni bil človek, podoben nam. Njegovo istovetenje z Nilom, plodno vodo, ki daje Egiptu življenje, mu daje očitno animističen pomen. Njegova žalostna smrt, ko ga je umoril hudobni brat Set-Tifon (suha in izžgana puščava), raztelesenje njegovih udov in njihovo raztresanje, vsi ti nenavadni dogodki so mogli imeti vzvišen pomen, na primer nasprotovanje slepih in barbarskih sil urejajočemu in blagodejnemu duhu, kljub temu pa tu ne gre za zavestno žrtev, ko je nekdo daroval lastno življenje, da bi odkupil greh ljudi in jih iztrgal njihovi bedi. Ko Izida s pomočjo Hora zbere ostanke božjega trupla in s čarovnijo naredi iz njih prvo mumijo, ne gre za resnično vstajenje, ampak za omogočanje nadaljevanja življenja onstran smrti.
Te razlike pa še niso nič spričo razlik nravnega in duhovnega reda. V češčenju Ozirisa, kakor v vseh misterijskih verstvih, je bistvo v strogem materialnem posnemanju božanstva. Če hoče, da bo njegova duša v grobu živela, je po mnenju Egipčana neobhodno polnimo, da je njegovo truplo mumificirano na način, kakor ga je nekoč iznašla Izida. Temu strogo materialističnemu in tajinstvenemu pojmovanju se je v teku stoletij pridružila še misel na sodbo duš, ki ji predsednic Oziris, pravičen pri mrtvih, kakor je bil nekoč pri živih. Kljub temu pa ostane resnica, da je nekaj bistvenega obred, ki je neodvisen od nravstvenega plačila. Neki egipčanski nagrobni napis pravi: »Tako resnično, kakor živi Oziris, bo tudi on živel, tako resnično, kakor ni bil uničen Oziris, tudi on ne bo uničen.« M. Cumont razlaga to takole: »Usoda boga Ozirisa, ki je umrl in bil oživljen, je postala vzorec usode vsakega človeka, ki se drži pogrebnih obredov.« V tem pa je osnovna razlika. Za kristjana ni Jezusovo vstajenje obljuba večnega življenja, ki bo avtomatično nastopilo, za kar naj bi jamčilo izpolnjevanje določenih obredov; če hočemo biti deležni sreče izvoljenih, ki je ne bo nikoli konca, moramo “živeti v Kristusu”, postati Kristusova duhovna podoba. Kar pa najodločneje razlikuje Jezusovo vstajenje od vseh drugih “vstajenj”, je njegov vodilni namen: ta pa je na popolnoma drugi ravni.
