Kristjani se v zadnjem času soočamo s kar tremi povsem različnimi frontami. Prva prihaja s strani državnih oblasti, (običajno) levičarskih in socialističnih vlad. S predlogi in spremembami zakonodaje vse pogosteje kratijo versko svobodo, pa naj gre za neenakopravno obravnavo pri omejevalnih ukrepih glede covida, napadi na vrednote kot je denimo svetost življenja (splav, evtanazija), družina, vzgoja, ugovor vesti, poseganje v izobraževalni sistem in omejevanja delovanja katoliških šol.
Potem so tukaj še tehnološki velikani, ki nad krščanskimi vsebinami neredko izvajajo cenzuro, tako da odstranijo, omejijo ali z opozorili označijo objave, ki izražajo na krščanskih vrednotah utemeljeno nasprotovanje določenim normam, ki jih vsiljujejo v družbo. Hkrati pa povsem brez omejitev celo med trending teme pridejo pozivi k zažigu duhovnikov. S čimer že prihajamo na področje druge fronte. To so radikalne skupine, pa naj gre za islamske ali marksistične skupine, ki vse pogosteje in vse bolj brutalno izvajajo napade na cerkve, cerkvene objekte ali celo posameznike krščanske vere.
Za kristjane verjetno najbolj uničujoča pa je tista tretja, notranja fronta. Predvsem v razvitem svetu opažamo velik upad vernosti, še posebej med mladimi. “Predelava” cerkva v restavracije, knjigarne in luksuzna stanovanja je le najočitnejši simptom, a hkrati logična posledica nezmožnosti vzdrževanja praznih prostorov molitve in darovanja.
Tako prva kot druga fronta sta prisotni že stoletja, pravzaprav že dve tisočletji. A vselej do sedaj smo preživeli, ker smo bili notranje trdni in goreči. Poleg tega, kako se upreti problematičnim državnim reformam in napadom radikalnih skupin, se moramo najprej vprašati, kako vneti evropske kristjane v živi veri.
