Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

V Gornji Egipt

Počasi so lezli dolgi vozovi nubijskega ekspresa iz ogromne jeklene dvorane glavnega kolodvora. Bobneč in sopeč se je izvijal vlak iz objema neštetih tračnic in ogibov, umerjeno je vozil čez prehode živahnih ulic Bulaka, severnega pred- mestja Kaire, grmel po ogromnem železniškem mostu čez Nil in zavozil ven v rodovitna polja na njegovem levem bregu.

Sem z mokattamskega hribovja je v slovo pozdravljala citadela s svojimi kakor svinčnik vitkimi minareti, na desni pa se je kopala velika Keopsova pirarpuda v žarkih jutranjega januarskega sonca. Vse hitreje je vozil vlak. Elegantne vile predmestja Gize so šinile mimo, ob progi so se pojavili široki kanali, ki namakajo polja južno od Kaire, in nova avtomobilska cesta, ki jo je kralj Fuad dal napraviti iz Kaire v Bedrašein in še dalje v Fajjûm. Skozi goste palmove gozdove Bedrašeina, ki v njih počiva starodavni Memfis, je vozil že z vso brzino. Stopničasta piramida se je prikazala na robu puščave, za njo piramide Dahšûrja, letovišče Heluan se je zabelilo onstran Nila, še enkrat je pogledala za nami citadela Kaire, – in Kaira s svojo znamenito okolico je izginila v rahli jutranji meglici, ki je vstajala iz Nila in iz kanalov.

Vlak je brzel z vso divjo naglico, ki mu jo omogoča popolna ravnina nilske doline in v dolgih ravnih črtah potegnjena železniška proga. Postaje in postajice so brzele mimo; prah se je dvigal izpod koles in za vlakom so se ga valili ceh oblaki; vkljub skrbno zaprtim dvojnim oknom je prihajal v voz in kmalu se ga je nabralo po blazinah toliko, da bi lahko pisal po njem. Pa vsake dve ali tri ure je prišel uslužbenec in ga je skrbno obrisal.

V Gornji Egipt sem se vozil! V deželo večne pomladi, večnega poletja, kjer ne poznajo ne dežja ne megle, ne kašlja ne nahoda, kjer pozimi sije vroče sonce; naproti bajnim čudom palm in puščav, ogromnih mračnih templjev in kraljevskih grobov! Kdor ni vidci Gornjega Egipta, ni videl Egipta!

Udobno sem se zleknil po mehkem naslonjaču drugega razreda in vzel v roke vozni red egiptovskih državnih železnic.

Celih 105 postaj iz Kaire v Šellal, do zadnje postaje Egipta! Okroglo 900 km. Skoraj dvakratna razdalja od Zidanega mosta do Beograda! Nočni ekspres, ki vozi skozi do Sellala, potrebuje za to pot 17 ur. Nagla vožnja, če primerjate, da vozi Orient-ekspres z Zidanega mosta v Beograd skoraj 12 ur! Cena je razmeroma zelo nizka. Iz Kaire v Šellal plačaš v drugem razredu krog 540 dinarjev za 900 km vožnje, z Zidanega mosta v Beograd pa za 511 km Din 538,50!

Moj načrt za Gornji Egipt je obsegal le najvažnejše točke: Luksor, Karnak, kraljevske grobove ter Assuan in File. Koliko lepega sem moral izpustiti! Žal mi je bilo za Tell Amarno, prestolico verskega revolucionarja Eh-en-atona, kjer so pred kratkim izkopali cel zaboj velezanimivih diplomatskih pisem iz 14. stoletja pred Kr. in še mnoge druge zanimivosti, žal mi je bilo za Abidos, za Dendero, za Edfu in Kom Ombo, za same velikanske, še zelo dobro ohranjene templje –. Pa kaj sem hotel! Pičla mošnja me je glasno svarila, naj štedim, če hočem prebresti ves Orient od Nila do Evfrata!

Seveda – če bi imel denar! Vsak teden vozi v zimski dobi udoben turistovski parnik iz Kaire v Assuan. Tri tedne traja potovanje tja in nazaj. In vse se obišče, kar je količkaj zanimivega, in pri vsem tem ti še niti ni treba stanovati vsak dan v drugem hotelu, na parniku imaš ves čas svojo kabino, hrano, postrežbo in vodnike. Kajpada stane tako potovanje 60 egiptovskih funtov, krog 17.000 dinarjev brez pijače in napitnine in drugih postranskih stroškov. Mene pa je stal ves Gornji Egipt okroglo deset funtov. Din 2.800!

Vdan v svojo usodo sem zrl skoz okno ven v nilsko pokrajino in se tolažil, da se z mehkega sedeža ekspresnega vlaka tudi mnogokaj vidi in da vsekakor hitreje potujem nego rajni naš misijonar Knoblehar, ki je iz Kaire v Assuan 1. 1850 potreboval cel mesec.

Človeku iz alpskih dežel, ki je vajen mnogolične pokrajine, visokih gor, valovitega hribovja, slikovitih zelenih dolin, gozdov in trat, se zdi nilska dolina enolična in dolgočasna. In res ima nekaj enoličnega na sebi, vsaj od Kaire do Luksorja. Kakih 15–20 km je široka, sprva blizu Kaire še širša, pozneje nekaj ožja, ravna je ko miza, tu pa tam vidiš palmov gozd, po večini pa le posamezne gruče palm, pod njimi kup rjavih koč, iz blata narejenih, od časa do časa mesto s pobeljenimi hišami v evropskem slogu, onstran te ravnine pa vidiš zunaj na obzorju rjavkasto – bregovje se ti zdi da je, pa ni bregovje, le rob puščave, ki pada sto, dvesto, včasih še več metrov globoko v dolino in se na drugi strani nadaljuje v neizmerni brezkončni peščeni ravnini. Libijski puščavi ali Sahari na zapadu, Nubijski puščavi na vzhodu. Ravne, nepregledne, enolične in enobarvne črte povsod, kamor pogledaš.

In vendar je prav ta enoličnost tisto, kar daje pokrajini ob Nilu poseben čar. Brezkončne ravne črte, ki se izgubljajo v sinji daljavi in ki jih le tu pa tam prekinja vitka, zvezdnata palma ali pa sivkasta ploskev daljne piramide kje na obzorju, brezmejna, rumenkasta puščava, v katero se ti včasi pogled odpre, obrisi mogočnih pilonov, ostankov nekdaj slavnih svetišč, ki se pojavijo za nekaj časa ob Nilu, pa spet izginjajo, rahle, prozorne barve, nad vsem pa svetloba, bela, sijajna, in nebo, modro in jasno ko safir – to je pokrajinska slika, ki jo moreš občudovati le v Gornjem Egiptu.