Ezk 33,7-9
S priliko o preroku, varuhu ljudstva, se začenja drugi del Ezekielovih prerokb (naj poudarim, da “prerokovati” v Stari zavezi pomeni predvsem govoriti v imenu Boga; napovedovanje bodočnosti pri tem ni nujno). Nedeljsko berilo vsebuje zadnji dve vrstici odlomka, v katerem znova naletimo na pogosto starozavezno misel o izbiri med dobrim in zlom, ki človeško življenje Bogu približuje ali pa od njega oddaljuje. V prerokovem življenju ta izbira ne zadeva le njega samega, marveč tudi vso njegovo okolico. Dan ji je v pričevanje o pravi poti, zato je zanjo odgovoren. Te odgovornosti ga nič ne more odvezati. Mora se pogumno soočiti z zlom in ga zavrniti, pa naj bo cena za to kakršna koli. To ni bilo osebno breme samo pri Ezekielu, ampak tudi pri drugih prerokih. Najbolj znan je po tem Jeremija, čigar oznanjevanje je pogosto naletelo na gluha ušesa. Kakor prerokovo življenjeni več zasebno, tako je vsako krščansko življenje poklic k javnemu pričevanju za dobro. Posledice so večkrat hude, včasih celo usodne, vendar nas mora podpirati misel, da se tudi Jezusu ni godilo bolje. Dva Jezusova reka pojasnjujeta to resnico: »Svetilko prižigajo in postavljajo na svetilnik, da sveti vsem,« in: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela.«
