12. poglavje: Zmaga nad smrtjo

Jezusovo novo življenje

Prav gotovo je zelo težko določiti časovno zaporedje dogodkov, značilnih za življenje od mrtvih vstalega Jezusa. Ko beremo sv. Mateja (28,10) ali sv. Marka (16,7), imamo vtis, da se je najprej razodel v Galileji; ko pa beremo sv. Janeza, mislimo bolj na Jeruzalem. Ta poročila pa moramo brati kot taka, ki drugo drugega dopolnjujejo, in razlagalci skušajo prav razumeti, v kakšnem redu se morejo dopolnjevati. Najbolj splošna razlaga je, da se je Jezus najprej prikazal v svetem mestu; ker pa so se učenci po veliki noči vrnili v domačo deželo, so bila druga prikazovanja v Galileji.

Tu se vsiljuje silno važna opazka, ki bi mogla morda marsikaj pojasniti. Nesporno je, da pogoji Jezusovega življenja po vstajenju niso bili isti kakor v prejšnjem obdobju. To je takoj očitno onemu, ki bere evangeljsko besedilo, in to spada tudi k tradicionalnemu učenju Cerkve. Pogoji Jezusovega telesa gotovo niso bili isti kot prej. Rekli bi, da je bilo dejstvo njegove navzočnosti odvisno od delovanja njegove volje. Magdaleni, ki je v svojem navdušenju pohitela k njemu, je rekel: »Ne dotikaj se me!« medtem ko je nevernemu Tomažu ukazal, naj položi roko v rano na njegovi srčni strani. Svo- jiin zvestim »se je prikazal«; beseda, ki je evangelij nikoli ni uporabljal v tem smislu, se zdi, da pomeni, da bi ga ne bili videli, če ne bi hotel.

Mnogo malenkosti poudarja nenavadne značilnosti Jezusovega drugega življenja. Od smrti vstali se prikaže sredi svojih, ko so vrata dvorane zaprta, tako da mislijo, da vidijo prikazen (Lk 24,36; Jn 20,19). V prizoru učencev iz Emavsa »postane neviden«, dobesedno izgine izpred njunih oči (Lk 24,31). Jezus privzema nenavadne podobe. Marija Magdalena je menila, da je vrtnar. Učenca iz Emavsa »sta imela oči zadržane, da ga nista spoznala« (Lk 24,16), in Jezus se jima prikaže »pod podobo tujca« (Mr 16,12). Na bregu Galilejskega jezera govore sv. Peter in glavni apostoli z njim, ne da bi vedeli, da je on (Jan 21,4).

Ali je mislil na te spremembe pisec nenavadnega agrafona: »Nisem se prikazal, kakor sem?« In vendar – kar se ujema z mnenji, ki smo jih navedli – ni nič bolj tuje misli evangelistov, kakor to, da bi gledali v vstalem Jezusu prikazen. Svojim zbranim zvestim, ki so prestrašeni, ko se jim prikaže, pravi: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam vstajajo dvomi v srcih? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« In ko se še vedno obotavljajo in so še vedno osupli, jim pravi: »Imate tu kaj jesti?« Nato poje vpričo njih kos pečene ribe (Lk 24,36.43). »Kar zadeva mene,« vzklika konec 1. stoletja sv. Ignacij Antiohijski, »sem prepričan, da je imel Jezus tudi po vstajenju telo. Jedel je in pil, čeprav je bil duhovno združen z Očetom.«*

* Naj navedemo še zabavni dokaz apokrifnega Pisma apostolov: »Demonska prikazen ne pusti odtisa v kamnu!«

Te besede sv. Ignacija jasno nakazujejo skrivnost. Nekateri kritiki, kakor M. Goguel, hočejo razlikovati v evangelijih dvoje pojmovanj vstajenja: bolj duhovno »meni, da od smrti vstali ni več podvržen običajnim pogojem človeškega življenja«, medtem ko je drugo pojmovanje pomenilo oživljenje. Goguel meni, da sta li pojmovanji “nezdružljivi”. V naravnem človeškem redu je to sicer res, toda ali nismo tu v nadnaravnem redu? Priznati moramo, da je Jezus po smrti razodel naravo, ki ni bila izključno človeška in je kljub temu, da je ohranila vse telesne lastnosti, mogla biti prosta potreb, ki smo jim mi podvrženi. Bilo je, kakor da je Bog v njem s smrtjo naredil telo bolj netelesno.

Ko govori sv. Pavel v znanih besedah prvega pisma Korinčanom o vstajenju mrtvih, priznava za vsakega človeka obljubo te spremenitve. »Pa poreče kdo: ‘Kako vstajajo mrtvi? S takšnim telesom pridejo?’ Nespametni, kar ti seješ, ne oživi, če prej ne umrje. In kar seješ: ne seješ telesa, ki bo nastalo, ampak golo zrno, na primer pšenično ali katero drugo. Bog mu pa daje telo, kakor je hotel, in sicer vsakemu izmed semen lastno telo. Ni vsako meso isto meso, ampak je drugo pri ljudeh, drugo pa meso pri živini; drugo je ptičje meso, drugo pa ribje. Tudi so nebesna telesa in zemeljska telesa … Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. Seje se v nečasti, vstaja v časti. Seje se v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo.« V Pavlovem smislu besede, kakor je razvidno iz tega mesta, je telo od smrti vstalega Jezusa sicer resnično telo, vendar poveličano.

Ali pa nismo upravičeni, da se vprašamo, če razlaga tega, kar se nam zdi v evangelijskih besedilih protislovno, ni v tej opredelitvi? Določitve (kategorije) časa in prostora so tipično človeške narave. Postavljajo nam najokrutneje naše meje. Toda, ali jim je podvrženo tudi “poveličano telo”? Ali ne more biti v istem trenutku tu in tam, ker zanj ni več prostora ter so včeraj, danes in jutri v večnosti, v kateri živi, istočasni? Ali ne bomo našli potrditev za to domnevo na drugem mestu istega pisma (15,5.8), kjer sv. Pavel, potem ko je namignil na Jezusova prikazovanja štirideset dni po vstajenju, navaja na isti ravni, kot nekaj popolnoma podobnega, videnje, ki ga je imel na poti v Damask, čeprav je bilo to štiri leta pozneje, že dolgo potem, ko je šel Jezus v nebesa?

Tak je bil torej smisel vstajenja, kakor ga je napovedal Jezus sam. Ko se je prikazal zbranim učencem, jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: treba je, da se dopolni vse, kar je o meni pisano v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih« (Lk 24,44). Bili so zbrani v prav isti dvorani, kjer jim je dal Jezus pred nekaj dnevi, pri zadnji večerji, svoje meso in svojo kri. Govorili so o nenavadnih jutranjih dogodkih, o praznem grobu, o tem, kar so pripovedovale žene in kar sta videla Peter in Janez. Ker so se še zelo bali Judov, so skrbno zapahnili vrata. Tedaj sta vsa zasopla prišla v dvorano dva učenca, morda dva od sedemdeseterih, ki jim je Jezus dal nalogo pridigati, in povedala, da se jima je nekaj stadijev od tu, na poti v Emavs, pridružil Učenik in z njima govoril. Razgovarjali so se o njunem pričevanju. Nad skupino teh mož je visela najsilnejša vseh skrivnosti. Njihove duše so bile polne upanja, ki ga njihov razum še ni hotel sprejeti. Tedaj se jim je prikazal Jezus in rekel: »Ne bojte se!«

Takih prikazovanj je bilo še več, veliko število, gotovo več kakor jih posebej omenja evangelij, ker je bil enega deležen tudi Simon Peter in govori sv. Pavel o drugem, kjer je bilo navzočih nič manj ko petsto prič. Ti možje in žene, ki so več ko dve leti živeli v območju skrivnosti, ne da bi jo do dna doumeli, so bili zdaj tako pritegnjeni vanjo, da je bilo njihovo vsakdanje življenje ribičev in rokodelcev, v katerega se bodo kmalu zopet vrnili, zaradi tega popolnoma spremenjeno.

Eden od njih pa se je še upiral. »Tomaža pa, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: .Gospoda smo videli.‘ On jim je pa rekel: ,Ako ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v rane od žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.’ Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: ‘Mir vam bodil’ Potem reče Tomažu: ‘Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!’ Tomaž mu odgovori: ‘Moj Gospod in moj Bog!’ Jezus mu reče: ‘Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali’« (Jn 24,29). Čudovit prizor zmagoslavja resnice, kjer je apostol tak, kakršnega smo videli v vsem evangeliju: natančen, zanesljiv, razumski, in je Jezus usmiljen z dvomljivci. Kolikokrat je ta prizor upodabljala umetnost, kakor ga vidimo na velikem mozaiku pri Sv. Marku v Benetkah! Malo jih je namreč, ki bi bili tolažilnejši za človeško slabost, ki bi dali zmedenemu srcu več upanja in opore.

Nato slede prikazovanja v Galileji. Sinoptiki omenjajo eno od njih (Mt 28,16), ki pa mu je predvsem sv. Janez posvetil očitno dodatno poglavje, nekakšen dodatek, ki se apokrifni Petrov evangelij jasno nanaša nanj v odlomku, ki je, žal, nepopoln. »Mi, dvanajsteri Gospodovi učenci, smo jokali in bili žalostni in vsak od nas se je užaloščen vrnil domov, jaz, Simon Peter, in moj brat Andrej, sva vzela svoje mreže in odšla proti Galilejskemu morju, z nama pa je bil še Levi, Alfejev sin, ki ga je Gospod …« Kakor pravi sv. Janez, so bili tam Peter, Tomaž, Natanacl, ki je bil iz Kane, oba Zebedejeva sinova in še dva druga učenca. Lovili so vso noč, ne da bi kaj ujeli. Zjutraj jim je zaklical neznanec z brega: »Otročiči, ali imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Ne.« »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli!« Vrgli so torej in že je niso mogli več izvleči zaradi obilice rib (21,1.15).

Prvi se je zavedel Janez in rekel Petru: »Gospod je!« Poglavar apostolov se je iz sramežljivosti naglo oblekel, pri delu je bil namreč gol, se vrgel v jezero in pohitel proti Jezusu. Kakor je nekoč v istih vodah čudežni ribji lov odprl srca teh preprostih ljudi, jih je isti čudež, ki se je zgodil zdaj drugič, dokončno razsvetlil. Prvi čudež je začrtal prve smernice Cerkve; drugi je kot obljuba velikih uspehov, ki jih bodo kmalu imeli ribiči ljudi. V ženevskem muzeju prikazuje ljubka slika Conrada Witza ta prizor v pokrajini Ženevskega jezera, med Eaux-Vives in Cologny, s Saleve in Voirons ter z Mont Blancom namesto Hermona v ozadju. Sprejemljiv in ganljiv prenos, ker odslej mreža ne lovi samo tiberiadskih rib, ampak ribe z vsega sveta, ljudi vseh narodov.

Zadnji nauki, ki jih daje Jezus svojim zvestim v poslednjih urah, ko mu je bilo dano drugo življenje, da zakorenini njihovo vero, so priprava Cerkve in dokončni nauki, ki jim jih daje za njeno poslanstvo.

»Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha. Oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Tiste pa, ki bodo verovali, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo hude duhove izganjali, nove jezike govorili, kače s tal dvigali in, če kaj strupenega izpijejo, jim ne bo škodovalo; na bolnike bodo roke polagali in ti bodo ozdraveli. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,18-20; Mr 16,15-19).

Odslej so pravice in dolžnosti Cerkve nepreklicno določene. Potrjena pa je bila tudi vrhovna oblast njenega poglavarja. Po čudežnem ribjem lovu, potem ko so pojedli nekaj od sto triinpetdesetih rib, ki so jih ujeli, je rekel Jezus Simonu Petru: »Simon, sin Janezov, ali me ljubiš bolj ko tile?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moja jagnjeta.« Zopet v drugo mu reče: »Simon, sin Janezov, ali me ljubiš?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce.« V tretje mu reče: »Simon, sin Janezov, ali me ljubiš?« Peter se je užalostil, ker mu je v tretje rekel: »Ali me ljubiš?« in odgovori mu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce.« (Jan 21,15.17). Preden je dobri Pastir odšel, je zaupal svojo čredo najmočnejšemu, najvrednejšemu. Peter je sprejel poslanstvo kljub napovedi o mučeništvu, ki je sledila takoj nato: »Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš« (Jan 21,18). Mračno videnje obrisov križa, na katerem bo umrl Peter s priimkom Skala. Ni se ga bal; na dnu srca je že pristal nanj. Nato mu je Jezus rekel samo besedo: »Hodi za menoj!« Sama sta odšla na breg Tiberijskega jezera, vzdolž obale, ki se je vlekla v sivih, temnih in nežnorožnatih barvah, kjer je pesek poln bleščečih školjk. Kakšne nasvete mu je Jezus še dal? Kaj ga je še poučil?

Štirideset dni so torej živeli ti ljudje v takem ozračju nadnaravne resničnosti. Lahko je razumeti, da je bila njihova vera za vedno utrjena. Nato je prišel dan, ko niso bili daleč od svetega mesta, na Oljski gori, kamor so ga nekoč spremljali v njegovem zmagoslavju. Še je govoril z njimi in dvignil roko k blagoslovu, ko se je zazdelo, da se je dvignil v zrak, kakor sredi med njimi, pa vendar bolj in bolj oddaljen od njih. Nato jim je izginil izpred oči in jim zapustil veselje.