VI. Skopljanski škof
14. V boju za vero in pravico
O pravoslavnem pritisku na katoliške vernike nas pouči nekaj primerov iz ohranjene korespondence. 17. januarja 1935 je iz Bitclja pisal škofu vojaški duhovnik dr. Ante Kržanić, da je od katoliške vere odpadel kmet Pavao Srdelić, glava 10-članske družine. Dotlej se je v njegovi hiši čuval oltarni kamen, da se je tam brala sv. maša. Nagovoril ga je odpadli katoliški duhovnik Josip Marušić, Dalmatinec, tedaj suplent na pravoslavnem bogoslovju. Izkazalo se jej, da je Srdelić materialist. Od lazaristov je iztisnil 2.000 din, od Kržaniča 500. Zdaj so mu dali mesto vratarja v pravoslavnem bogoslovnem učilišču. Sina Šimuna, ki je končal 6. gimnazijo v Prizrenu in stanoval v škofijskem dijaškem domu, je dal vpisati v pravoslavno bogoslovje v Bitolju. (Iz pisma g. Dorčića jan. 1968 izvemo, da je Šimun res postal pravoslavni duhovnik, medtem ko so se ostali vrnili v katoliško Cerkev).
Iz Kumanova se je škofu 18. avgusta 1935 oglasila Tereza – Vidosava Vuković. Pripoveduje, da je prestopila v katoliško vero na Čukarici (g. Zdešar). Odtlej je morala mnogo prestati. Po premestitvi na jug je upala, da bo tega konec, a jo spet preganjajo, zlasti upravnik bolnišnice in svečenik. Zdaj so ji ukazali, da se mora postiti osem dni, potem pa prejeti pravoslavno obhajilo.
»…dakle svemu je kraj, ali ja neču se opet vratiti u pravoslavnoj veri, molim Vas pomagajte mi, kraj je svemu.« V pripisu priporoča Vukovićevo Slovenka Ivanka Šinigoj, žena orožniškega narednika. Dostavlja, da so Terezi dali do nedelje rok: ali iz bolnice ali v pravoslavje. Ne dovolijo ji obiska v nobeno katoliško družino. 3. septembra popisuje Vukovićeva preganjanje. Zdaj so jo obdolžili kraje in ‘čakajo priložnosti, da jo odpuste. Upa, da Odrešenik ne bo dopustil, »da zasrljam opet u svetsko blato, iz kojega sam se izvukla sa njegovom milošču.«
Ravno tiste dni (30. avgusta 1935) javlja Marko Bačić iz kraja Džermijan, da se je z družino dal pregovoriti in so prestopili v pravoslavje. Zdaj se kesajo; prosijo škofa, naj bi jih spet sprejel ter naročil župniku, da jim dovoli prejemanje zakramentov.
Mesec nato (27. septembra) sporoča tedanji župni upravitelj v Janjevu g. Zakrajšek, da so v Adi odpadle tri istrske družine. (Formalno sicer še ne, ker nimajo denarja za krst). Razlog: da ne bodo pod Rimom, temveč popolni Jugoslovani.
Gnidovec se je zelo zanimal za ljaramane. Iz Prizrena je dobil stike s temi prikritimi katoličani v Krvosariji (med Prizrenom in Uroševcem, a daleč od ceste) in v Dunavu (župnija Stubla). Po posredovanju znancev katoličanov jih je pridobil za razgovore. Navajal jih je k temu, da naj javno priznajo, kar nosijo v srcu. Dokazoval jim je, da ni več razloga za skrivanje – turške oblasti ni več in zajamčena jim je svoboda. Goreče jim je govoril o Jezusovi ljubezni do nas in o dolžnosti, da ga pred svetom priznamo.
Skrivanje skozi mnoge rodove, družbene in gospodarske povezave in odvisnosti, strah pred muslimanskimi sovaščani, bojazen pred zasmehovanjem, nezaupnost, nepismenost in skrajna verska nevednost, v nekaterih primerih mnogoženstvo – vse to razlaga, zakaj so se Ijaramani tako težko odločali za javno priznanje katolicizma. Zlasti je bilo težko navezati prvi stik. O takem sestanku poroča dr. Knavs, ki je Gnidovca nekolikokrat spremljal na teh misijonskih poteh. Neki Ijaraman je na priporočilo katoliških sorodnikov sprejel škofa in Knavsa v posebnem prostoru, kamor so nato prihajali še drugi možaki. Ženske na take sestanke ne smejo, ker veljajo zaradi ostalih ljudi muslimanski običaji. Čeprav sta bila misijonarja na smrt utrujena in lačna, sta vzdržala v pogovoru dolgo v noč. Škof ni popuščal; prepričeval je in navduševal. Ko so Ijaramani kasno odšli, je pozval Knavsa k molitvi. Prebdela sta ostanek noči z rožnim vencem v rokah. Šele po več podobnih sestankih je prišlo do prvega uspeha.
Koliko takih nočnih obiskov je napravil Gnidovec (in njegovi duhovniki)! Vračal se je poln upanja, doživljal pa mnoga razočaranja. A odnehal ni.
Mnogi Ijaramani so zahtevali, naj jim v kraju postavi cerkev – le tako bodo enakopravni, ko ne bodo več smeli v džamijo, pač pa bodo lahko hodili v svojo “bogomoljo”. V Krvosariji je škof z vztrajnim prizadevanjem in tvarnimi žrtvami pridobil nekaj družin za zidavo cerkve. Muslimani so se pritožili in zahtevali, naj oblasti to prepovedo. Zlahka so pridobili velikosrbske mogočnike, da so se postavili po robu “katoliški propagandi”. A proti Gnidovčevi trdni volji niso uspeli. Zgradil je cerkev. Takrat pa so se nekaj iz strahu, nekaj iz želje po boljšem življenju maloštevilne spreobrnjene družine izselile in zapuščena cerkev je postala spomenik vztrajnosti in gorečnosti škofa Gnidovca.
Pet ur dolgo pot iz Stuble v Dunav je Gnidovec kljub opozorilom, da se izpostavlja nevarnosti za življenje, večkrat prepešačil. Tudi v Dunavu je zmagal, in ljudem, ki so se vrnili v okrilje Cerkve, postavil božji hram.
Za marsikaterega ljaramana in za zapletene položaje, v katerih so bili, so škof in njegovi duhovniki izvedeli vsako poletje v Letnici, kamor so prihajali na romanje. O teh stvareh je še za Gnidovčevega življenja in po njegovi smrti večkrat pisalo Kraljestvo božje. (To so bili predvsem Kordinovi in Zakrajškovi dopisi). Kako težko je bilo spoznati, kaj se v ljudeh skriva,, naj povesta dva primera. Nekdanji prizrenski župnik don Luz Kurti je pripovedoval o hodži, ki je podnevi z minareta klical: „Alah je Alah“, in muslimane vabil k molitvi, ponoči pa je bil v neki Ijaramanski hiši pri sv. maši in z drugimi molil rožni venec. G. Zakrajšek se spominja muslimanskega veroučitelja, ki je bil v Janjevu krščen in vpisan v matično knjigo, a je to vsem prikrival – najbrž se je bal za službo.
Marsikateri ljaraman je zvito izkoriščal škofove dobrote in vnemo: prosil ga je za denar, češ da bo z njim poravnal vse obveznosti do muslimanov in se bo potem lahko svobodno odločil.
Muslimanske oblasti so Gnidovca večkrat tožile zaradi propagande med njihovimi verniki. Škof je z vpisi v matične knjige dokazoval, da so tisti ljudje krščeni, katoličani. Od oblasti je zahteval, naj javno oznanijo, da smejo svobodno živeti po svoji veri. A tega ni dosegel. Velesrbski krogi so imeli rajši muslimanstvo, kot da bi se utrdil katolicizem na ozemlju, ki so ga hoteli srbizirati.
