Iz 56, 1.6-7
Nedeljski odlomek spada v tretji del Izaijeve knjige, Tritoizaija, in je zbirka preroških besedil, ki spadajo v čas neposredno po babilonskem izgnanstvu, torej skoraj dvesto let po preroku Izaiju samem. Ozadje je revno stanje povratnikov iz izgnanstva, ki so se vrnili na ruševine, majhna skupnost, za katero bi danes rekli, da ni našla svoje narodne in verske identitete. Zato neznani prerok v svojem besedilu, ki ga imenujemo tudi “preroška postava” razgrinja pred tem ostankom Izraela, da je njihovo mesto in njihov pomen v zvestobi Bogu in v čuvanju misli na odrešenje ter pripravljanju pogojev za njegovo uresničenje.Tu je tudi eden prvih namigov na vesoljnost odrešenja, saj govori o tujcih, ki bodo enakovredni Izraelcem, ker je bilo v tistis časih nepojmljivo. Po izkušnjah iz izgnanstva in ugotovitvi, da biti Abrahamov potomec ne zadošča, da bi bilo odrešenje zagotovljeno, so jasno postavljeni pogoji za članstvo v izvoljenem ljudstvu: ljubiti Gospodovo ime in mu služiti ter se držati njegove zaveze. Te bo pripeljal na svojo sveto goro, kar je starozavezni izraz za novozavezno Božje kraljestvo. Čeprav so ti pogoji zapisani v Stari zavezi in zanjo, ostajajo veljavni tudi za Novo zavezo, za tiste, ki so po krstu vključeni v skupnost, ki ne pozna več narodnostnih in zemljepisnih meja.
Namig na vesoljnost odrešenja nas opozarja, da so za nas, ki nismo Abrahamovi potomci v starozaveznem pomenu besede, veljavni pogoji, ki jih postavlja nedeljsko berilo. Pri tem pa ni dovolj, da bi se vprašali, koliko mi osebno izpolnjujemo te pogoje – to se razume samo po sebi. Glede na to, da smo obenem člani naroda, ki si z volitvami piše svojo zgodovino sam, se moramo vprašati, kaj smo si naprtili pri zadnjih volitvah: vlado, ki je za redno skrb za državljane popolnoma nesposobna, zato pa polna izkoriščanja (glej nalaganje novih in novih davkov, inflacija…), da o zanemarjanju skrbi za zdravstvo, za ostarele, pa uzakonjenje evtanazije, ki je čisto navaden umor, niti ne govorimo. Najhujše pa je, da skušajo vse to pokriti z lažmi, ki jih izrečejo čim odprejo usta. In nobena skrivnost ni, da je hudič “oče laži”, zato nisem daleč od prepričanja, da so dobesedno obsedeni od hudiča. Naša državljanska dolžnost je, kar je rekel Kristus učencem, ki so ga vpraševali, zakaj oni niso mogli izgnati hudiča iz obsedenega dečka. Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.«
