Home Zanimivosti Potopis Iz Kaire v Bagdad

Iz Kaire v Bagdad

Tijeva grobnica

Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Beli grad Memfis

2.

Vsako egiptovsko mesto je imelo svoje pokopališče. Tudi kraljevski Memfis ga je imel, na zapadu je ležalo, kakor vse egiptovske grobnice, gori na robu doline.

Tja gor sva se napotila, peš in z nahrbtniki, puščajoč za seboj tužne ostanke Memfisa.

Gozdič preneha, cesta pelje spet po rodovitnem polju. Izognila sva se vasi Sakkara, ni nama bilo, da bi se ljudje preveč za naju zanimali, plazila sva se čez jarke in plotove, prišla spet na cesto, detelja je zelenela na desni in levi — in hipoma sva stala v pesku, v puščavi. Prehod z rodovitnega sveta v mrtvo puščavo je neposreden, z eno nogo stojiš v zelenju, z drugo že na pesku. Ostra črta je meja med življenjem in smrtjo.

Vse više sva stopala. Iz puščave so rastle piramide, pred nama je padala skalnata stena v dolino, vsa preluknjana kakor sito. Sami grobovi, vdolbeni v živo skalo.

Krog naju je svet razoran in razkopan, poln polzasutih jam in razdejanih kupov, posut s črepinjami, preobložen z ruševinami. Kamor stopiš, povsod ti noga stoji na grobovih. Čas je seveda nastavke iz kamenja ali opeke že zdavnaj razdejal, roparji so grobove prekopali, iskajoč zaklade, mumije so na zraku razpadle v prah. Le tu pa tam je kak grob ušel skrunitvi, siarinoslovci so ga našli, previdno izkopali, in ti ostanki pripovedujejo tisoč in tisočletno zgodovino Memfisa in njegovih prebivalcev.

Mimo mačjega pokopališča sva šla – tudi mačke so Egipčani častili – med dvema piramidama više in pred nama je stala čudna, stopničasta piramida kralja Zoserja. Še pol ure stopava in brodiva pesek, pa sva pri hišici, ki si jo je postavil francoski egiptolog Mariette, da je v njej stanoval, ko je v letih 1858-1881 vodil izkopavanja na grobiščih Memfisa.

In tam so nama odpovedale noge. Puščava pač le ni zeleno Pohorje! Vsa zdelana od vročine in od gaženja po pesku sva sedla v hladno, senčno verando ter se vkljub vsem starinam krog naju posvetila obedu, ki sva ga prinesla s seboj. Arabec nama je skuhal dehtečo kavo, midva pa sva polna dobre volje krstila hišo učenjaka Mariette za gostilno pri Marjeti.

Šele nato sva šla nad starine.

Najznamenitejša je Tijeva grobnica. Ti je bil kraljevski stavbnik in nadzornik piramid, vsekakor zelo bogat mož, kakor priča grobnica. Krog 1. 2700 pred Kr. je živel.

Kakor vsaka grobnica ima tudi Tijeva dva dela, obredni tempelj, ki stoji nad zemjo, in grobnico, ki leži pod zemljo. Obredni tempelj je pesek seve že zdavnaj zasul, dandanes leži skoraj 10 m pod puščavo. Le vhod je odkopan, pa tudi vanj se neprestano siplje pesek.

Stopila sva za vodnikom po pesku navzdol po preddvorju in prišla mimo dveh stebrov skozi ozka vrata v veliko obredno dvorano. Zrak je tu doli zatohel in vroč, stene so čez in čez pokrite z reliefi, mojstrski vklesanimi v peščenec. Reliefi Tijeve mastabe spadajo med najlepše in najbolje ohranjene v Egiptu. So tudi velike kulturne vrednosti, ker nam nazorno kažejo življenje starih dni.

Kaj vse je tu vklesano v stene! V dvorani so opravljali daritve za rajnega, vsi reliefi se nanašajo na ta obred. Felláhinje vidiš, perutnino in poljske pridelke prinašajo rajnemu v dar, dvorišče vidiš, polno gosi in golobov, sužnji pitajo gosi z debelimi cmoki. Tamle koljejo vola, eden ga drži za roge, drugi mu izpodbija zadnje noge, že leži na tleh, razsekavajo ga in pripravljajo najboljše kose za daritev. Na drugi steni pečejo gosi za rajnega, peke vidiš, ki pripravljajo kruh, celo pivo varijo za rajnega. Po reliefih soditi, je bil rajni Ti snedež prve vrste, posebno pečene gosi in golobe je rad jedel.

V kotu so ozka vrata. Tam stoji Ti, mogočno korakajoč v dvorano. Po ozkem hodniku se pride v stranske celice, polne najlepših reliefov. Pripovedujejo ti o življenju in delovanju tega imenitnega faraonovega uradnika. Tu vidiš, kako žanjejo žito, kako ga mlatijo (manejo) – živino gonijo po snopju, položenem po tleh, da izmane zrnje –, nato ga vejejo – z lopatami mečejo zrno v zrak, vse drugo opravi veter –, končno ga na osličkih spravijo domov. Poleg pa stoji Ti in nadzoruje delavce.

Pa Ti je bil tudi faraonov nadstavbnik. Zato vidiš na drugi steni tesarje, ki tešejo in žagajo bruna, ladjarje, ki stavijo barko, mizarje vidiš in končno še tudi opekarje, ki delajo opeko prav kakor so jo nekdaj Lahi delali pri nas, vse z roko. Na neki steni vidiš Tijevo pisarno, pisar čepi s prekrižanimi nogami, drži na kolenih papiros in pridno zapisuje, kar mu nadzornik narekuje, zunaj pa vlačijo valpti trmaste dolžnike in neubogljive podanike na obračun.

Tudi zabavo je ljubil Ti. Tamle gledaš, kako se vozi v svoji ladji po Nilu ter lovi ptiče in ribari. Tudi godcev in plesalk, ki so Tia razveseljevale pri obedih, seve ne manjka.

Sredi obredne dvorane peljejo stopnice v nizek hodnik, po njem se pride v podzemeljsko grobnico Tijevo. Sarkofag stoji v njej, mumije pa ni več, tudi ne zlata in nakita. Že pred tisoč leti so roparji vlomili v mastabo in jo izpraznili.

Zadovoljno si oddahneva, ko stopiva spet na sveži zrak. Pa še enkrat je treba iti pod zemljo v imenu vede.

Par sto korakov zapadno od Tijeve grobnice leži podzemeljska grobnica apisov, bogu Ptahu posvečenih bikov. Bog Plah, ki so ga v Memfisu častili, se prikazuje v podobi bika, tako so pravili Egipčani. Pa mu ni bil vsak bik za to dober. Črn je moral biti, na glavi je moral imeti belo liso in še 27 drugih znamenj je moral imeti. Duhovni so šli po deželi in če so takega bika našli, so ga slovesno prepeljali v Memfis; tam je dobil svojo palačo, imenitno so mu stregli, mu kadilo zažigali in ga po božje častili. Tudi nasvete je dajal apis in pomoč je delil. Kdor je bil v stiskah ali dvomih, je obrazložil svetemu bičiču svojo zadevo, nato pa mu je ponudil šop detelje ali sladkornega trsa, ali kar je pač mislil, da bo najrajši žrl. Ako je bičič apis ponujeno pičo vzel, tedaj je bil prosilec gotovo uslišan, ako pa ni hotel jesti, pa ne —. In ko je sveti bik poginil, so ga skrbno balzamirali in položili v posebno grobnico.

In v to grobnico svetih bikov sva vstopila. Vsa je pod zemljo, 200 m je glavni rov dolg in ob njem leže na desni in levi stranske celice. Sarkofagi stoje v celicah po eden v vsaki in v njih spijo večno spanje — biki? Ne, vsaj dandanes ne več; sarkofagi so prazni, izropani. Le dva sta še ostala neoskrunjena in v njih je našel učenjak Mariette trupla balzamiranih bikov in kupe zlatnine in drugih dragocenih darov “pobožnih” častilcev, ki so dali biku dragocene darove v grob.

Zatohlo, dušeče, mučno je tam doli pod zemljo, pohitela sva, da prideva kmalu spet ven na zrak in na sonce.

Mnogo drugega zanimivega bi se še dalo pogledati  v tisočletnem pokopališču Memfisa, pa pozno je že bilo, na vlak sva morala.

Oprtala sva si spet nahrbtnika in odkorakala po vročem pesku v zeleno dolino, za nama pa je donelo smejanje in ogorčeno zabavljanje prevaranih oslarjev.

Exit mobile version