Dan 7,9-10.13-14
V letošnjem bogoslužnem letu imamo namesto 18. nedelje med letom spomin Jezusove spremenitve na gori, prvo berilo pa nas povede v Danielovo knjigo, ki jo v triletnem krogu nedeljskih beril srečamo poleg današnje nedelje samo še dvakrat: na predzadnjo in zadnjo nedeljo v letu B. Danielovo knjigo smo včasih šteli med preroke, vendar je danes jasno, da ima prav judovski seznam svetopisemskih knjig, ki jo šteje med Spise (Ketubim), saj so si vsi razlagalci, ki so jo hoteli razlagati z metodami, veljavnimi za preroške knjige, polomili zobe.
Danielova knjiga spada med apokaliptično literaturo, kar je novejša oblika preroštva. Tudi v njej deluje preroški duh, ki pa izraža v podobah, ki so primerne času. Apokaliptika ima rada slog podob, simbolizem, poigravanje s števili in opisuje nenavadna videnja, v katerih narodi in osebnosti nastopajo pod podobami nenavadnih živali. Apokaliptični pisci se radi ukvarjajo s starejšimi prerokbami, ki jim pa dajejo novo razlago.
Žal ni časa in prostora, da bi si naš odlomek Danielove knjige ogledali natančneje pod zgodovinskim vidikom v času vlade Selevkidov v Palestini, predvsem borbe Makabejcev in Hasidejcev z Antiohom IV. Epifanom, ki je vse tradicije narodov pod svoj oblastjo, vštevši Jude, skušal tudi na silo helenizirati, torej pogrčiti. Odtod tudi borbe, ki so natančneje popisane v obeh Knjigah Makabejcev predvsem v letih 167-164 pred Kr., ko je nastala tudi Danielova knjiga.
Naš odlomek je iz 7. poglavja Danielove knjige, ki je vrhunec in osrednje jedro celotnega dela.
Na ozadju viharnega morja se pojavljajo čudne živali: lev z orlovskimi perutnicami, ki predstavlja obnovitev Nabuhodonozorjevega kraljestva, medved s tremi rebri med zobmi, ki se nanaša na medijsko kraljestvo in njegovo požrešnost po novih ozemljih, panter s štirimi perutnicami in štirimi glavami, ki pomeni perzijski imperij z njegovo slo vladati vsemu svetu. Četrta žival, ki nima primerjave v svetu, je s svojimi železnimi zobmi, desetimi rogovi in ustmi, ki govorijo drzne reči, jasna podoba Aleksandra Velikega in njegovih naslednikov Diadohov.
Táko je zgodovinsko ozadje našega odlomka. Sledi mu pa eshatološki prizor, kar pomeni ob koncu časa. Kaj je pravzaprav čas, ne vemo in ga tudi nobena znanost ne zna razložiti. Vemo da se je nekoč začel (za nas, kristjane, ob začetku sveta, in ga bo nekoč konec (ob koncu sveta). Tu nastopi podoba Staroletnega, kar je izraz za Boga, in Sina človekovega, ki ima pa drugačen pomen kot v evangelijih. Pri Danielu namreč pomeni simbol mesijanskega kraljestva, kjer mu bodo služili vsi narodi in jeziki. To kraljestvo je neuničljivo. Tja spadamo tudi mi, čeprav so nekateri drugačnega mnenja.
In kakšno je sporočilo Sina človekovega? Je “teologija upanja” v vseh stiskah in težavah, tudi za tiste, ki morajo biti preizkušeni v veri, zvestobi in potrpežljivosti. Dogodek Sina človekovega pa ne bo v času, ampak ob koncu časa.
