Prismodalci

120

Prelepa planinska vasica Prismodale leži nekje na severu ali pa na jugu. Ta vasica je postala znamenita po svojih bistroumnih prebivalcih, ki vsake kvatre kakšno takšno iztuhtajo, da jih občuduje ves svet. Da so Prismodalci v resnici neznansko modri ljudje, dokazuje zgodbica, ki vam jo povemo v zabavo in pouk.

Kakor povsod, tako imajo tudi Prismodalci po travnikih vse polno krtin. Prismodalski župan oče Zvitabuča si je že dolgo belil glavo, kako bi svoje občane rešil hude nadloge. Da tolikanj zaničevani preganjani krt kmetu koristi, ker mu uničuje škodljivo golazen, tega oče župan ni vedel. Tuhtal je, kako bi krte na prismodalskih travnikih za večne čase zatrl. Nekega dne se mu je res posvetilo v glavi. Udaril se je s pestjo po čelu in zakričal:

»Jo že imam!«

Mati županja je sedela pri oknu in krpala nogavice. Ob moževem vzkliku je planila pokonci in hlastno vprašala:

»Si jo vendar ujel? Hvala Bogu! Pokaži!«

»Ali te luna trka?« se je razhudil oče župan. »Kako bi mogel misel pokazati? Saj nisem coprnik.«

»Misel?« je ponovila mati županja in razočarano sedla nazaj na stol. »Oh, jaz sem pa mislila, da si ujel miško. Že tri noči škrablja po hiši, pošast nemarna, da reva še oči ne morem zatisniti.«

Oče župan ni zinil nobene. Skomizgnil je z ramo in moško odhlačal iz hiše.

Dva dni nato je na občinski deski že visel razglas, ki je spravil vso vas pokonci. Takole je bilo na razglasu modro in pametno napisano:

Dragi moji Prismodalci!

Da so krti huda nadloga za našo vas, dobro veste, Pravično bi bilo zatorej, če tej nadlogi nadležni enkrat za vselej napravimo konec. Vse travnike nam bodo razrili in s krtinami pokrili, če bomo s prekrižanimi rokami stali ob strani. Hvala Bogu, da ima naša vas župana, ki zna nekaj več kot suhe hruške peči. Dragi moji Prismodalci — posluh! Napovedati moramo krtom črno vojsko. Vse, kar leze ino gre, mora iti nad sovraga! A dobiti ga moramo v pest živega. Premila bi bila zanj kazen, če bi ga kar na mestu ubili! Razglašam torej:

Kdor ujame prvega krta in ga prinese v občinski urad, dobi za nagrado pehar orehov — malo so žaltavi, drugače pa še kar dobri. Torej na nogé, dekleta in žene, fantje in možjé!

Župan Zvitabuča.

Ta razglas je Prismodalce neznansko navdušil. Vsi, od najmanjšega kratkohlačnika do najstarejšega očanca v vasi, so se oborožili z mišjimi pastmi, sekirami, žagami in rovačami ter odrinili na vojsko.

Ubogim krtom se niti sanjalo ni, kakšna nevarnost jim grozi. Brezskrbno so čepeli v svojih luknjah in se mastili s črvi. Eden izmed njih je bil celo tako nepreviden, da je prilezel iz krtine in kar zunaj zadremal. Tega krta so hrabri Prismodalci ujeli najprej. To se pravi: ujel ga je Bučmanov Matevž, ki je bil posebno spreten in pogumen vojščak, vsi drugi pa so ga v zmagoslavnem sprevodu nesli v vas.

Bučmanov Matevž je ponosno stopil pred očeta župana in rekel:

»Oče župan, prvega krta sem ujel jaz! Pehar orehov je torej moj.«

Oče župan je ostal mož beseda. Slovesno je izročil hrabremu vojščaku razpisano nagrado – žaltave orehe. Potlej je svetlo pogledal, kakor da bi iznašel smodnik, in modro zinil:

»Črnuha moramo postaviti pred sodišče, tako veleva postava! Postava naj ga sodi po pravici in resnici, kakor zasluži.«

Tako se je tudi zgodilo.

Za sodnike so bili izvoljeni trije najzaslužnejši prismodalski možje: župan Zvitabuča, krčmar Žeja in krojač Šivanka. Tri dolge ure so sodili in si belili glave, kaj bi s hudodelcem.

»Vrzimo ga v vodo, naj utone!« je predlagal sodnik Žeja.

»To je premila kazen za razbojnika,« je odkimal oče župan.

»Specimo ga na ražnju!« je predlagal sodnik Šivanka.

»Nak,« je spet odkimal oče župan. »Tudi ta kazen je premila. Veste kaj, možje? Zakopljimo ga v zemljo — živega! Grozna je ta kazen, a pravična.«

»Tako je! Živega zakopljimo! Naj se zaduši pod zemljo, hudodelec! Živijo, oče župan!« so Prismodalci zatulili v zboru.

Na morišču sredi širokega travnika se je zbrala vsa prismodalska vas. Izkopali so globoko jamo in vrgli vanjo ubogega krta. Jamo so skrbno zasuli in okoli nje do noči zmagoslavno rajali in prepevali.

Tako kakor s prvim krtom so Prismodalci napravili z vsemi drugimi krti, ki so jih žive ujeli. Obsodili so jih na smrt in jih žive zakopali v zemljo.

Če je od tistih dob v Prismodalah kaj manj krtov, pa ta zgodbica ne ve…

image_pdfimage_print