Prvi del: Tisoč kilometrov ob Nilu

Beli grad Memfis

1.

Dva turista sta stopala dolgimi, izdatnimi, prav hribovskimi koraki po prašni cesti s postaje Bed rašein ven na zapad, palmovemu gozdu naproti.

Eden je imel redovno frančiškansko haljo, drugi je bil oblečen kot navaden zemljan, oba pa sta nosila pristne planinske nahrbtnike. Moj prijatelj oče Ferdinand iz Aleksandrije je bil in moja malenkost, potovala sva v Memfis.

Tisto jutro sva se pripeljala v Bedrašein, ki je z vlakom dobre pol ure oddaljen od Kaire. Na kolodvoru so naju obsuli neštevilni oslarji in kričavo hvalili in ponujali svoje osle, malo je manjkalo, pa bi se bili stepli. Ubranila sva se jim, si naložila nahrbtnike in ponosno odkorakala peš čez polja, na nepopisno začudenje in ogorčenje vseh bedrašeinskih oslarjev, ki najbrž takih “oslov” še niso videli, da bi sami in peš nosili svojo prtljago po nilski dolini. Toda nisva se zmenila zanje, štediti sva hotela in hoje sva bila vajena.

Prašna cesta pelje čez globoke jarke, nekdanje nilske kanale, mimo razkopanih nasipov, mimo mlak in močvirja, in zavije v razsežen palmov gozd.

Okrog gozda leži rodovitno polje, konec januarja je, najlepša pomlad v Egiptu. Detelja zeleni – travnikov tod ne poznajo –, žito gre v klasje, v dobrih dveh mesecih bodo želi, nepregledna polja čebule srečavava, nasade bombaža in sladkornega trsa. Tu pa tam umazana vas, koče narejene iz nilskega blata, hiše iz surove opeke, felláh prijezdi na osličku mimo, obstoji in v nemem čudenju gleda čudni postavi, ki peš nosita vsaka svojo bisago na hrbtu in gazita prah, – vsem starodavnim običajem Egipta na kljub.

V gozdu sva. Pustiva cesto in se obrneva na levo.

Ogromni kupi prsti, kamor pogledaš, globoke jame, tla posuta s črepinjami. Gozd se zredči, jasa se odpre pred nama. Splezava na nekak griček, porasel z redkimi palmami – in pred nama leži groblje.

Globoke kotline zevajo vsepovsod, vidi se, da je tu delovala motika starinoslovca. Med kotlinami ozki grebeni in tam onstran, da, tam štrli kvišku nekaj kakor prava, z opeko zidana stena, luknja v zidu pomeni najbrž okno ali vrata.

Stopiva na groblje.

Noga se vdira v sipko prst, prah se dviga za vsakim korakom, črepinje vsepovsod. V neki jami leži ogromen vrč starinske oblike na pol razbit, v neki drugi jami okrogel kamen z luknjo na sredi, ostanek žrmlje, drugje spet velik kup črepinj, kdo ve, če ni bilo tam lončarjevo skladišče. Končno stojiva med dvema še precej dobro ohranjenima stenama, lege opeke se še dobro vidijo, o hišah pripovedujejo, o palačah, o živahnih ulicah –.

Tiho obstojiva, kot bi hotela prisluškovati, ah se še čuje šum in ropot ogromnega mesta, klici prodajalcev, vzkliki živahnih meščanov, drdranje bojnih voz, krik voznikov in vzdihi sužnjev –.

To je Memfis, starodavni Men-nofru, svetopisemski Not, mesto, ki pomeni tisočletja egiptovske zgodovine.

V davnem času, okrog leta 2925 pred Kr., je kralj Mena pozidal tu trdnjavo “Beli grad” v obrambo zoper neubogljive kneze Spodnjega Egipta, tistikrat ko je ustvaril zedinjeno kraljestvo obeh dežel: Gornjega in Spodnjega Egipta. Krog trdnjave je kmalu zrastlo mesto in kralji pete in šeste dinastije (2500 do 2170 p. Kr.) so stolovali v Memfisu. Kamnit tempelj, posvečen bogu Ptahu, je stal v mestu in svetišče apisa, svetega bika. In vsa dolga stoletja do Kristusovih časov je bil Memfis eno prvih mest v Egiptu in tudi eno največjih.

Šest ur si hodil, da si prišel krog njega. Največje ladje iz Sredozemskega morja so pristajale ob njegovih zidovih, stotisoče prebivalcev je štelo, bogastvo se je kopičilo v njem, razkošje se je sirilo, pa tudi politična moč je vladala v Memfisu nad vsem Egiptom in tudi nad sosednimi deželami. V Memfis so pošiljali nesrečni kralji judovski poslanstvo za poslanstvom prosit pomoči zoper mogočnega Nebukadnezarja. Zaman sta svarila preroka Izaja in Jeremija kralja in ljudstvo, naj rajši zaupajo na Boga, ko pa na moč Memfisa.

In zgodilo se je, kar sta napovedovala. Že Asarhaddon je oblegal Memfis, Kambizes pa ga je vzel in naredil iz Egipta perzijsko krajino. Tudi Rimljani so naložili Memfisu svoj jarem in kmalu nato je mesto propadlo.

In danes je mogočni Memfis zapuščeno groblje, kupi prsti so ostali od njega, dva ogromna kipa Ramzesa II. ležita v gozdu palm, ki sta stala svoj čas pred Ptahovim templjem, samotna sfinga se zagonetno smehlja nekje sredi palm, tu pa tam kak preperel kamen s hieroglifi – to je vse. Palmov gozd raste na kraju, kjer je nekdaj vrvela živahna prestolnica, felláh reže brazdo ter seje in žanje po ulicah kraljevske prestolnice. »Nop bo puščava, zapuščen bo, nihče ne bo stanoval v njem_;« je prerokoval Jeremija. In »razbil bom kipe in uničil malike Nopa,« je napovedal Ezekiel.

In tako se je zgodilo.