12. poglavje: Zmaga nad smrtjo

»Tretji dan od mrtvih vstal«

S tem se odpira drugo obdobje Jezusovega življenja. Ko je kakor strašno ožino prekoračil smrt, je Jezus stopil na velikonočno jutro v polno svetlobo. Znova bo še štirideset dni na zemlji, živel bo med svojimi zvestimi, jih učil, jim pojasnjeval kakor nekoč. Iz tega dejstva je naredilo krščanstvo eno svojih osnov ter ga je slovesno sprejela apostolska in nikejska veroizpoved, čeprav očitno bije v obraz racionalizmu in vsemu, kar ima ta za možno in verjetno. Kdor odklanja nadnaravnemu mesto v redu stvari, zanj je verska resnica o vstajenju samo pohujšanje, samo bajka. Tistemu pa, ki ve, da poslednja razlaga ne pripada “čemu” in “kako”, zanj je vstajenje znamenje znamenj, ki povzema in opravičuje skrivnosti, iz katerih živimo.

Pripovedovanje o drugem Jezusovem življenju se opira na številna mesta v novi zavezi. O njem govore vsi štirje evangeliji ter ga potrjujejo vsa pisma sv. Pavla, prvo pismo sv. Petra in Apostolska dela, ne da bi govorili o ogromni patristični književnosti in celo o številnih apokrifnih besedilih. Že če bi se omejili samo na evangeliste, ni mogoče uvideti, čemu naj bi bili nezaupni do tega pričevanja, ki je prav tako zajamčeno, kakor vse drugo v njihovih knjigah. V resnici bi bila nenavadna metoda, če bi hoteli sprejeti celotno besedilo do smrti, odkloniti pa oni del po vstajenju samo zato, ker dejstva, o katerih govori, motijo naš način mišljenja!

Vendar pa se moramo omejiti na nekaj, kar je važno. Kadar govore evangelisti o dogodkih po vstajenju, so zelo kratki, sinoptiki vsak na dveh ali treh straneh, sv. Janez na osmih ali devetih. Razlika med važnostjo dejstva in skromnim poročilom, razlago, je očitna. Pa vendar je dovolj, da odpremo sv. Pavla in že bomo ugotovili, kako ogromno mesto je zavzel nauk o vstajenju že v njegovi dobi, v prvotnem krščanstvu.

Stvar se zdi manj presenetljiva, če premislimo naslednje. Dogodki teh štirideset dni so, kakor bomo videli, popolnoma podobni onim, ki so bili značilni za običajno Jezusovo življenje. Nekateri, kakor čudežni ribji lov, se zde celo ponovitev prejšnjega. Življenje po smrti se zdi, da je nadaljevanje prejšnjega. Vendar je trajalo samo štirideset dni. Če se oziramo na Jezusovo učenje v Galileji ali v Judeji, bomo ugotovili, da oddelki štiridesetdnevne dobe povprečno ne zavzemajo kaj več prostora v poročilih evangelistov. Nekateri, npr. v času julij-oktober 28, avgust-september 29 in februar 30, nudijo celo mnogo manj podrobnosti. Zato je celo ta umirjenost štirih kanoničnih evangelijev dokaz njihove resničnosti. Prav nasprotno pa apokrifi, kakor Jernejev evangelij ali Pisma apostolov, po mili volji predejo in pripovedujejo nešteto lepih zgodbic. »Vaša beseda pa naj bo: da – da; ne – ne,« je svetoval Jezus svojim. Zato so se znali upreti demonu domišljije, ki tako lahko zmoti ljudi peresa.

Po drugi plati pa se četverno besedilo o dobi po vstajenju ne ujema. V njem sicer ni protislovja in osnovnih razlik, vendar pa jih ni mogoče preprosto uskladiti. Tu se moramo spomniti, da evangelisti niso bili poklicni zgodovinarji; cilj njihovih spisov je bilo poučevanje, spodbuda vernikov, nikakor pa niso imeli namena nuditi popolne in izčrpne vire. Prav zato, ker je vstajenje iz apologetičnega vidika dogodek prve vrste, je vsak od njih izbral dejstva, ki so se mu zdela, da najbolj dokazujejo in da so najmočnejša. Možno je tudi, da so razpolagali v tej dobi z različnimi viri. Zato to v ničemer ne zasenči pretresljivega vtisa resničnosti, ki ga dajejo vsa štiri besedila o prepričanju, da je Jezus resnično vstal od mrtvih, da je resnično štirideset dni znova živel na zemlji, da so ga resnično videli in se ga dotikali v tem novem življenju.

»Samo resnica ostane. ..,« je zapisal Renan. »Vse, kar ji služi, se ohrani kakor majhen kapital in nič se ne izgubi v njeni mali zakladnici. Kar je lažno, pa se zruši. Laž ne gradi, medtem ko je majhna zgradba resnice kakor iz jekla in neprestano raste.« Mala dogmatična zgradba vstajenja se more zdeti v svojih temeljih slabotna, vendar stoji že dva tisoč let in jo sprejemajo milijoni človeških duhov kljub vsem nasprotnim dokazovanjem, kar je vsekakor važno.

Sam Bog ve, koliko je bilo in kako različne so bile domneve, ki so jih skovali, da bi se je znebili! Nekatere so naravnost smešne. V času, ko so pod vplivom Frazerja, Salomona Reinacha in drugih povsod uporabljali primerjalno veroslovje, se pristaši mitološke šole niso obotavljali trditi, da je bil Kristus samo sončni bog, njegovo vstajenje pa samo aluzija na vzhajanje in zahajanje sonca nad obzorjem: dokaz temu je bila nedelja, dies solis, kot dan, ko se je sonce zopet prikazalo. Dokaz bi bil očitno še močnejši, če bi evangelij napisali Laponci, v podnebju šestmesečne noči in nenadnega povratka dneva!

Najprej so skušali tajiti dogodke nedeljskega jutra, da je bil grob odprt in da je truplo izginilo. Ali ni Jezus na križu samo izgubil zavest, zaradi česar so mislili, da je nenadoma umrl? Ko se je v grobu zopet zavedel, jc odšel iz njega. Težko si je misliti, da se je kdo zadržal ob tej domnevi. Dejstva o Jezusovi smrti ne trdijo samo štirje evangeliji (Mt 27,57-61; Mr 15,42-47; Lk 23,50-56; Jan 19,38-42), ampak tudi Apostolska dela (2,25-32; 13,26-30) in mnoga mesta pri sv. Pavlu (l Kor 15,3-5; Kol 2,11-12 in 3,3), farizejskem Judu, ki je vedel, kako je bilo. Ali ni naravno, da je po treh urah na križu umrl človek, ki je bil mučen, bičan in iz črpan? Ali vojakov sunek s sulico ne bi zadostoval, da ga usmrti? Pa tudi če bi pritrdili nemogoči domnevni omedlevici, bi ga v vsakem primeru zadušilo sto funtov – dvaintrideset kilogramov – dišav na njem in okrog njega. Razpravo je končal Renan z: »Najboljše jamstvo, ki ga ima zgodovinar v takem primeru, je nezaupno sovraštvo Jezusovih sovražnikov.« Judje so imeli v resnici le preveč interesa na tem, da so se prepričali, da je res mrtev.

Dopustimo torej, da je bil Jezus mrtev in pokopan: ali pa se ne bi morda njegovim učencem posrečilo, da ukradejo njegovo truplo? Sv. Matej pripoveduje, da so Judje takoj skovali to pravljico. Kakor hitro so jih stražarji obvestili o čudežnem dogodku, so veliki duhovniki in starešine »dali vojakom mnogo denarja z naročilom: ,Recite, njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo spali. In če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pogovorili in bomo uredili, da boste brez skrbi. Ti so vzeli denar in storili, kakor so bili naučeni. In razširila se je ta govorica med Judi do današnjega dne« (Mt 28,12-14). Ali je imela laž kaj uspeha? Nekateri se nagibajo k pritrditvi temu, odkar je bil 1. 1930 objavljen grški napis, ki so ga, kakor menijo, našli v Nazaretu in se zdi, da izvira iz Tiberijevih časov. Gre za cesarski odlok o smrtni kazni za skrunilce grobov, »za tiste, ki odvale kamen«. Nekateri so se spraševali, če ni morda govorica, ki so jo razširili Judje, prišla na ušesa Pilatu, ki je nato zahteval iz Rima navodila za primer, če bi se taki “dogodki” ponovili. Toda šlo je samo za izmišljeno govoričenje in človek si res ne more zamisliti, kako bi mogli učenci delati tako previdno, da se straža ne bi zbudila! (Domneva o ukradenem truplu je bila v časti v 18. stoletju; izmislil si jo je Samuel Reimarus, čigar dela je objavil Lessing. Vendar so jo najkorenitejši kritiki 19. stoletja, npr. R. E. Strauss popolnoma opustili.)

Ko so tako nehali razpravljati o ukradenem truplu, pa so začeli nekateri popolnoma tajiti samo dejstvo vstajenja. Že v prvih stoletjih našega štetja se je predkrščanski polemik Celz spraševal, če se zgodba ni rodila v razgretih možganih sanjave Magdalene. Jasno je, da so tistim, ki so zavili po tej poti, konkretne posameznosti čisto brez pomena. Če je vse slepilo, so si učenci lepo mogli v dobri veri domišljevati, da so našli grob prazen, kakor so si domišljevali, da so videli Jezusa živega. Cilj kritike je torej postaviti vso zgodbo o vstajenju v vrsto čudežnega z nedoločnimi obrisi, kjer se mešata objektivno in subjektivno in kjer duh razčlenjanja izgubi svoje pravice. V zvezi s tem spominjajo tako na množične zanose cevenskih kamizardov (hugenotov), o katerih govore letopisci v 17. stoletju, kakor tudi o metafizičnih pojavih, ki sta jih študirala F. W. H. Myers ali dr. Richet. Prav tako navajajo glasove, ki jih je slišala Ivana Arška, in videnja Tomaža Becketa in Savonarole.

Vendar pa ne drži noben poskus teh “razlag”. Ali bomo primerjali dogodke ob vstajenju s prikazovanji strahov? Bodisi da odklanjamo razpravljanje o resničnosti prikazni bitij brez telesa, kar ne spada k našemu predmetu, bodisi da se spustimo v to, pri čemer se opiramo na Staro zavezo, ki nam kaže Samuelovega duha pred Savlom v votlini endorske čarovnice, prav nič ne spremeni izrecnih ugotovitev besedila, ki postavljajo na laž take domneve. Videli bomo namreč, da od mrtvih vstali Jezus ne živi na isti način kakor Jezus pred smrtjo. Sicer pa je igranje z besedami, če govorimo o prikazni pri človeku, ki ga vidimo jesti, piti in se moremo dotakniti njegove srčne strani.

Ali bomo govorili o množični halucinaciji? Pojav je znan in vemo za mnogo primerov, kjer so bile množice v popolnoma dobri veri prepričane, da so resnično videle nekaj, kjer ni bilo ničesar. Sicer pa je Cerkev zelo nezaupna do takih pojavov in zelo kritično prerešeta zgodbe o takih prikaznih. Tako ni priznala nenavadnih prikazovanj, ki so se dogajala konec prejšnjega stoletja v majhni vasi Tilly-en-Calvados. Osnovna značilnost množične halucinacije je namreč v tem, da so je deležni vsi navzoči, da potegne isto prepričanje za seboj vse. Kaj pa vidimo v poročilu o vstajenju? Priče, ki se obotavljajo verjeti, ki dvomijo. Apostoli niso nikaki zanesenjaki in sanjači. Njihova vera ni mogla obuditi svojega predmeta. V dokaz zadostuje samo Tomažev primer.

Tudi če bi mislili, da gre za mistična videnja, podobna onim Katarine Emmerich ali celo sv. Katarine Sienske, bi morali prav tako iti mimo poročil Sv. pisma. Loisy, ki ga ne moremo sumničiti, da so mu všeč nadnaravne razlage, dobro piše: »Apostoli in sv. Pavel ne mislijo govoriti o osebnih vtisih: govore o navzočnosti objektivnega, zunanjega, s čuti zaznavnega Kristusa, ne o njegovi idealni navzočnosti in še mnogo manj o njegovi navzočnosti v domišljiji.« Sicer pa, ali sprejmemo, kar poroča o tem Sv. pismo, ali odklanjamo. V drugem primeru gre za problem razlage, o katerem smo že govorili. Vendar je v prvem primeru nemogoče razložiti besedo vstajenje drugače kakor v polnem etimološkem smislu besede.

Guignebertova teorija združuje več elementov razlage. Učenci so po učenikovi smrti mislili in verovali, da Jezusov duh ni mogel umreti. Ker so bili razburjeni, je ta ali oni imel privid. Tako je polagoma nastala vera, da Jezus duhovno živi dalje. V Kristusovih besedah in v Stari zavezi so iskali oporo za to in ustvarili zgodbo o vstajenju. To je “velikonočna vera”. Slabost te trditve je preprosto v dejstvu, da si Guignebert ne upa trditi, da je ta vera v mit nastala iz nič. Dopušča videnja, ne pove pa niti besedice o naravi teh videnj. Ali so bila metafizična, mistična ali halucinacije? Sicer pa, če so apostoli spremenili resničnost, ki so jo krasili s podrobnostmi, čemu bi potem kazali priče vstajenja, na primer Petra, kot neverne in kot dvomljivce. Učinkoviteje bi bilo, če bi jih slišali vzklikati: »Prepričani smo bili o tem! Vstal je!« Po drugi plati pa bomo tudi videli, da Jezusovo življenje teh štirideset dni ni bilo čisto takšno kakor v prejšnjem obdobju; njegovo telo se zdi skrivnostno poduhovljeno, osvobojeno dela ovir naše človeške narave. Če je mit mastal iz govoričenja apostolov, čemu so pustili potem obstajati ta nenavadna znamenja? Logično bi bilo vendar vztrajati samo pri Jezusovi materialni, telesni strani.

“Od mrtvih vstal”, ta obrazec veroizpovedi moramo vzeti dobesedno, ne samo vernik, ampak tudi zgodovinar. Naj se zdi še tako neverjetno, Jezus je res vstal iz groba in živel štirideset dni svoje drugo življenje. Dejstvo je zgodovinsko kakor drugi dogodki iz Kristusovega življenja. Moremo ga celo datirati: Jezus je vstal iz groba in začel svoje drugo življenje tretji dan, pravi apostolska vera, “tretji dan” po svoji smrti.

Natančnost evangelija se zdi v tem zunaj vsakega dvoma. »Prvi dan v tednu«, pravijo vsi štirje evangeliji o vstajenju. Ta izraz razumejo tako Judje kakor Latinci, Grki pa označujejo danes svoje dneve takole: drugi (ponedeljek), tretji (torek), četrti (sreda), peti (četrtek), paraskevi (priprava na sabbat, petek), sabbat (sobota) in dominical (nedelja). Ker sabbat končuje teden, kot sedmi dan stvarjenja, ko je Jahve počival, je nedelja seveda prvi dan. Vstajenje je bilo torej tretji dan po smrti, kar ustreza temu, kar je bil napovedal o sebi Jezus, kakor poroča sv. Matej (16,21; 20,19) in sv. Luka (9,22; 18,33); tudi sv. Marko je zapisal »tretji dan« (9,30), medtem ko uporablja drugje dvakrat drug obrazec: »Tri dni potem« (8,31; 10,34), kar si moremo razložiti z judovskim običajem, da so šteli datume z dnevom, ki začenja, in s tistim, ki končuje delo. Nekateri so se spraševali, če ne obstoji v tem natančnem številu zveza z verovanjem, kakršno so učili rabini, trdeč da, užaloščena duša najprej tri dni leta okoli telesa, ki ga je zapustila in ga šele tretji dan dokončno zapusti. Ali ni Lazarjeva sesta Marta rekla Jezusu, da ni nobenega upanja več, ker je brat že štiri dni v grobu?

Tudi Jona je bil tri dni v trebuhu ribe, prav tako kakor Sin človekov v krilu zemlje. Tako je bilo “znamenje preroka Jona”, ki ga je napovedal Jezus sam.

Pošast je vrnila svoj plen. Tudi smrt je vrnila svojo žrtev. Vest o tem se je na velikonočno nedeljo naglo raznesla med skupinami zbeganih ali ožaloščenih Jezusovih zvestih. Cerkev, ki je hotela, da se njen praznik razlikuje od izraelskega, je zato za svoje obrede kmalu izbrala dan vstajenja. Dies dominica, Gospodov dan je dejstvo že v Apostolskih delih, v prvem pismu Korinčanom in v Razodetju. Francoska dimanche (nedelja) še danes ohranja spomin na to.