Teološka razmišljanja

671

II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Četrti dogodek

Marija išče in najde svojega Sina v Jeruzalemu

Iz evangelija po Luku 2,41-51: »Jezusovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, daje pri popotni druščini in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju …Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: ‘Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala. Dejal jima je: ‘Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?’ Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren«.

Bridkosti, ki jo je Marija sedaj pretrpela, niso povzročili drugi ljudje, kakor npr. rimski okupator, ali Herod, ali starček Simeon, ampak njen lastni sin. Kolikor nam je znano, je družinsko življenje v Nazaretu prvih 10 let mirno potekalo vse do takrat, ko je 12-letni Jezus prvič skupno z Jožefom in Marijo poromal v Jeruzalem, da se udeleži praznovanja pashe. Ob vračanju domov je prišlo do dramatičnega razpleta, ker po enem dnevu hoda Jezusa ni bilo najti nikjer. Marija je bila tako vznemirjena, da vso noč ni mogla zatisniti očesa zaradi bojazni, da se je dečku kaj pripetilo. Njena bojazen je še naraščala, ker ga drugi dan, ko se je vračala v Jeruzalem, ni bilo najti v kakšnem počivališču ob poti. Po drugi nemirni noči sta se z Jožefom podala še v tempelj, in v enem izmed atrijev, določenem za pouk na prostem, pristopnem tudi ženskam*, sta končno našla Jezusa. Marija ni mogla razumeti, zakaj ji Jezus ni o vsem tem ničesar omenil pred odhodom domov in se ji sedaj za svoje ravnanje ni opravičil, ampak ji je nasprotno skoraj karajoče rekel, da bi vendar morala vedeti, da je vse, kar dela, vedno v skladu z njegovim Očetom v nebesih. Tu pa Marija svojega Sina ni mogla več doumeti, saj je tudi ona vedno hotela vršiti voljo nebeškega Očeta. Kaj jo je morda hotel odstraniti kot pomočnico pri svojem odrešilnem delu? Jezus pa ji nič ne pojasnjuje, ker hoče, da tudi ona, kakor mi, prehodi vso morečo pot nejasnosti vere. Marija ne razume, vendar ohrani nejasno besedo v srcu in čaka potrpežljivo, da se bo končno razjasnila.

*Glej Gesú e il suo tempo, str. 134-135.

Mati, ti poznaš vso težo preizkušnje vere. Zato te prosimo, da se usmiliš svojih otrok, katerih duše trgajo verski dvomi in stiske. Okrepi in podpiraj vse tiste, ki se morajo v nevernem, skeptičnem ali versko brezbrižnem okolju trdo boriti za svojo zvestobo veri. Privedi neverno znanost k ponižnemu izpovedovanju verskih resnic, posebno sedaj, ko gleda trpke sadove, ki so zrasli iz lažnih naukov, ki jih je desetletja oznanjala v visokih šolah, v tisku in slovstvu. Pripelji nas vse skozi temo zemeljskega romanja v sveti tempelj nebeškega Jeruzalema*.

*Glej Jenko, Marija v evangeliju, str. 263-266; Dominik Thalhammer,  Marijo v radosti, v bridkosti in slavi, Pleterje  1972, str. 69-80.

Peti dogodek

Marija trpi ob odhodu od doma svojega Sina, o katerem nima več nobene vesti

Iz Evangelija po Luku 4,1-2: »Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh gaje vodil štirideset dni po puščavi. Lakota pa mu je begala duha: tiste dni ni nič jedel«. – Potem, ko sta Jožef in Marija našla v templju zgubljenega dvanajstletnega Jezusa, so se vsi trije vrnili v Nazaret in Jezus »jima je bil pokoren« (Lk 2,51) do Jožefove smrti, ki je nastopila pred svatbo v Kani Galilejski. Po Jožefovi smrti je Jezus, ko je imel okoli 28 let, Marijo izroči v oskrbo enemu od svojih bratrancev, sam pa šel izpolnjevat svoje življenjsko poslanstvo, za katero se je zahtevala starost primerna za učenika ali “profesorja” postave. Najprej je šel v puščavo ob Jordanu, kjer se je dal krstiti z Janezovim krstom pokore in prejel “birmo”, potrjenje svojega poslanstva po Svetem Duhu. Nato je odšel v puščavo Judeje, ki se nahaja med Jeriho in Jeruzalemom; ko je bil že ves sestradan, je njegov nebeški Oče poslal*, ali bolje, navdihnil nekaj redovnikov iz bližnjega samostana, da so ga slučajno našli in okrepčali z jedjo in pijačo. Jezus je potem odšel obiskat njihovo redovno skupnost in tudi nekatere druge skupnosti (vseh redovnikov je bilo tedaj okoli 4.000). Od teh so nekateri iz raznih besedil Stare zaveze sv. Pisma zgradili svoje teorije o načinu izvedbe mesijanskega odrešenja, kakor na primer vojaško podjarmljenje vseh narodov (gl. Ps 2; 3; 71,8- 11), ali čudežno prehranjevanje podanikov novega kraljestva (5 Mz 32,13-14) ali izredna osebna čuda samega Mesije (Ps 90), s katerimi so oporekali** Jezusu, ki je pri svojem poslanstvu hotel hoditi po poti starozaveznega Gospodovega služabnika in mirno prenašati vse trpljenje in krivično smrtno obsodbo (glej Iz 42; 49; Mt 12,18-21).

*“Angel” v grškem prevodu se v hebrejščini lahko nanaša bodisi na od Boga poslani navdih, ali pa tudi na človeka, ki g Bog pošilja.
** Beseda “satan” pomeni v hebrejščini nasprotnik, oporečnik; glej opombo Standardnega prevoda k Mr 4,1.

Marijino srce je trpelo tako zaradi izgube ljubljenega soproga, kakor zaradi sprememb v novem stanu vdove, in zaradi odhoda svojega Sina, posebno pa še, ker o njem ni mogla ničesar izvedeti, odkar je odšel v puščavo. Slutila je, da se je, kakor Janez Krstnik, tudi on »hranil s kobilicami in divjim medom« (Mt 3,4). Posebno pa je v dnu svoje duše čutila, da jo Sin skuša na nov skrivnosten način pritegniti v skrivnost svoje ljubezni in trpljenja in jo popeljati na višjo in bolj zaslužno pot čiste vere.

Marija, ki si veliko trpela ob času izginotja svojega ljubega Sina v puščavi, prosi ga, da nam, ko se bomo znašli v črnih nočeh duha, ne odreče svoje pomoči na poti do prečiščene vere.

image_pdfimage_print