»Ali bi šli z menoj?« (3.)

188

»Ali bi šli z menoj?«

»Kam?«

»Na jezero plavat,« mi reče smehljaje eden mojih prijateljev, starih med 30 in 40. V kopalkah stoji pred menoj. »Po včerajšnjem tajfunu je jezero kot safir. In zrak je tako svež kot spomladi.«

»Spremljal vas bom z očmi,« mu rečem; bil sem nameč že zjutraj v jezeru. On pa:

»Prosim, pojdite z menoj. Po tajfunu je v vodi kar dosti hlodov in odlomljenih vej. Čul sem, da človeka ranijo. Ne vem, kako bom reagiral. Saj veste, tri otroke imam doma.«

Ne morem se več upirati. Zlezem v še mokre kopalke in se vrnem v jezero. Malce hladna je voda, a sonce pripeka iz višine in vzpostavlja ravnotežje. Tu in tam plavajo veje. Počasi se bližava sredini jezera. Naenkrat mi reče:

»Srce mi močno bije, v možgane mi bije. Kaj naj storim?«

Mirno mu rečem po nekaj zamahih ob njem:

»Najprej nobene panike! Lepo se obrnite v smeri obale nazaj. Prosim, plavajte počasi. Čisto poleg vas sem. Do obale ni niti 60 metrov.«

Pokima in se obrne in z rdečim obrazom počasi plava nazaj k bregu. Plavam ob njem in ga gledam. Tako ve, da sem na razpolago, če pride do krize. Celo smehljal sem se, kolikor je to v vodi mogoče.

»Še malo, še malo,« ga vzpodbujam.

Ob bregu sva. Kakor da je ves izčrpan obleži na pesku. Jaz pa se zahvalim svojemu in njegovemu angelu varuhu. Pomislite, kaj bi bilo z njegovo smrtjo: vdova s tremi otroki, bedna pokojnina, in madež na mojem imenu: namesto da bi mu odsvetoval, sem šel z njim celo plavat v potajfunsko jezero…

Ne on ne jaz ni ženi ničesar izdal. Pozneje sem slišal od žene, tako mimogrede, da je možev oče bil umrl od kapi – med plavanjem.

Odtlej ne hodim z nikomer ne na jezero ne na morje, tudi če bi me sam guverner pokrajine povabil na skupno plavanje.

image_pdfimage_print