Anton Jobst

12. september 1894 – 11. julij 1981

125

Prvi sad drugega vatikanskega koncila je Konstitucija o svetem bogoslužju, ki je bila slovesno razglašena 4. decembra 1963. Šesto poglavje te pomembne listine je posvečeno cerkveni glasbi, katere prava naloga je streči bogoslužju. »Cerkvena glasba bo zato toliko svetejša, kolikor tesneje bo povezana z bogoslužnim dejanjem, ko bo ali lepše izražala molitev ali spodbujala k ubranosti duš ali pa svete obrede obdajala z večjo slovesnostjo.« Tako je na vlogo cerkvene glasbe že skoraj sto let pred koncilom gledalo cecilijanstvo, gibanje za prenovo cerkvene glasbe. Pri nas je bilo Cecilijino društvo ustanovljeno leta 1877 in jeseni istega leta je v Ljubljani odprlo lastno orglarsko šolo za vzgojo mladih organistov. Iz te šole je izšel tudi Anton Jobst, kije bil 69 let (od leta 1912 do smrti 1981) organist in pevovodja v Žireh. Leta 1914 je v poročilu za Cerkveni glasbenik zapisal: »Pevci prihajajo redno, točno in z veseljem k pevskim vajam. Poje se pravilno, kakor zahteva sveta liturgija.«

Sedem desetletij organist v Žireh

Anton Jobst je bil po rodu Korošec. Rodil se je 12. septembra 1894 na Brdu pri Šmohorju v Ziljski dolini kot drugi od treh sinov Nikolaja Jobsta, ki je bil tam cerkovnik in organist. Po njem je podedoval glasbeni talent. Ob očetu ga je v čarobni svet glasbe uvajal tudi stric po materini strani, organist v Beljaku. Temeljitejšo glasbeno izobrazbo je prejel na triletni Orglarski šoli v Ljubljani, kamor je prišel spomladi 1910. Takrat jo je vodil profesor Stanko Premrl, skladatelj in ravnatelj stolnega kora. V dveh letih jo je z odličnim uspehom končal. Premrl mu je ostal mentor in učitelj tudi naprej. Na njegovo pobudo je oktobra 1912 nastopil službo organista in zborovodja v Žireh. Kraj je kmalu vzljubil, ker ga je prijazno sprejel župnik Josip Logar, ljubitelj glasbe, in našel je dobro usposobljen pevski zbor. Leta 1914 so v novi žirovski cerkvi zadonele nove orgle, zadnje delo mojstra Ivana Milavca. Jobst je bil takrat vojak, najprej v Galiciji, nato pa na soški fronti, konec vojne je dočakal kot italijanski ujetnik v Albaniji. V Žiri se je vrnil šele konec leta 1919 ter spet sedel za orgle. Leta 1922 se je poročil z Marijo-Minko Kathern, sopranistko ljubljanskega stolnega zbora, in ustvaril družino s petimi otroki. Po drugi svetovni vojni je poučeval na žirovski osnovni šoli in nižji gimnaziji, vodil je pihalno godbo tovarne Alpina, bil je duša žirovskega dogajanja, ves čas pa je bil tudi neutruden skladatelj, zvest orglam in cerkvenemu zboru. Leta 1974, ob 60-letnici organistovske službe in 80-letnici življenja, ga je papež Pavel VI. odlikoval z redom viteza sv. Gregorja Velikega. V nebeške zbore je odšel 11. julija 1981. »Verjetno je Jobst edinstven primer v slovenski cerkveni glasbi: službo organista je opravljal kar 69 let, in to v eni in isti cerkvi« (Edo Škulj).

Odličen učenec Premrlove šole

Organist, zborovodja in skladatelj Anton Jobst je izšel iz orglarske šole Cecilijanskega društva v Ljubljani. Od ustanovitve leta 1877 pa vse do upokojitve leta 1909 jo je vodil Anton Foerster, nasledil ga je Stanko Premrl. Do leta 1910, ko je vanjo vstopil šestnajstletni Anton Jobst, je za poklic organista usposobila 183 fantov (in eno privatistko). Premrl jih je do leta 1941, ko je zaradi vojne prenehala delovati, vzgojil še veliko več. Med glasbeniki, ki so končali orglarsko šolo, je bilo kar nekaj znanih glasbenikov: pevca Anton Dermota in Josip Gostič, skladatelji Karlo Adamič, Blaž Arnič, Ignacij Hladnik, Alojzij Mihelčič, Martin Železnik. Anton Jobst je bil med njegovimi najljubšimi učenci. »Lahko bi rekli, daje nastajalo med njima neke vrste prijateljstvo. Premrl je Jobsta tako cenil, da ga je predlagal za svojega naslednika, ko se je odpovedal službi vodje stolnega kora v Ljubljani« (Edo Škulj). Cecilijansko društvo je izdajalo svoje glasilo Cerkveni glasbenik, v katerem so objavljali tudi skladbe svojih članov. Leta 1912 je bila v njem objavljena prva skladba Antona Jobsta – mašna pesem Pred Bogom pokleknimo za mešani zbor in orgle. Jobst je ustvarjal predvsem cerkveno glasbo, zborovsko in orgelsko. V njej je spremljal cerkveno leto od adventa do velike noči. Veliko je komponiral za potrebe bogoslužja, zlasti po koncilu, ki je uvedel bogoslužje v domačem jeziku. Po sodbi glasbenih poznavalcev je njegovo najboljšem delo slovenska maša na besedilo Ksaverja Meška Bog, na svoj se rod ozri, v kateri je mojstrsko spojil glasbo z besedilom. Na področju cerkvenih skladb veljata Anton Jobst in Martin Železnik za nadaljevalca Premrlove kompozicijske šole. Sam Premrl je priznal, da sta ga tudi prekosila.

Žirovci so ga sprejeli za svojega

Anton Jobst je živel v Žireh nekaj manj kot 69 let, od leta 1934 v svoji družinski hiši. Vsa ta leta je ustvarjal. Njegov glasbeni opus obsega 641 tiskanih in rokopisnih del; od tega 438 posvetnih (6 spevoiger, 170 instrumentalnih del, 262 skladb za zbore) in 203 sakralna (12 maš, 191 pesmi za zbor), teh je manj, čeprav se je Jobst uveljavil kot cerkveni glasbenik. Najpomembnejša je bila vsekakor vloga organista in zborovodja na žirovskem cerkvenem koru. Njegov prvi ustvarjalni vrhunec je bil med obema vojnama, ko je zablestel s številnimi cerkvenimi skladbami (zbori z orgelsko spremljavo in orgelske skladbe). Po drugi svetovni vojni je na posvetnem področju pisal za mladinske zbore, na cerkvenem pa orgelska dela. Njegove skladbe so objavljale glavne slovenske glasbene revije (Cerkveni glasbenik, Zbori, Pevec, Grlica). Društvo slovenskih skladateljev je v letih 1963-1970 izdalo štiri zajetne zbirke njegovih orgelskih skladb. K Jobstovemu glasbenemu delu spada tudi vzgoja številnih pevskih zborov, predvsem seveda cerkvenega, ki ga je dvignil na umetniško raven, pouk glasbe na šoli v Žireh, po upokojitvi honorarno poučevanje na glasbeni šoli, vodenje šolskega harmonikarskega orkestra, salonskega orkestra Sokol in pihalnega orkestra tovarne Alpina, zanje je tudi pisal in prirejal skladbe.

Ob njegovi smrti je domačin Alfonz Zajec zapisal: »Žirovci smo ga sprejeli za svojega in z njim živeli. Vsak ga je poznal, saj je veliko družin, katerim je bil že tretjemu rodu zborovski glasbeni učitelj. Poznali smo ga kot mirnega, prizanesljivega moža. Imel pa je še eno lastnost, ki jo pogrešamo pri mnogih – točen je bil zmerom, naj so bile vaje ali zmenek.«

image_pdfimage_print