Mdr 12,13.16-19
Pisec Knjige modrosti je učen helenistični Jud iz egipčanske diaspore, po vsej verjetnosti iz Aleksandrije. Svojo knjigo je napisal v prvi polovici 1. stoletja pred Kristusom. V času nastajanja tega modrostnega besedila so Judje živeli večinoma raztreseni med tujci, izpostavljeni pritiskom podobno kot njihovi predniki v Egiptu ali ob naselitvi v Kanaanu. Pisec želi utrditi omajano vero svojih sonarodnjakov, prežetih z grško kulturo, zato izraelsko vero predstavi kot poosebljeno Modrost. To je tudi razlog, da je pisal v grščini in ne v hebrejšini ali aramejščini, ki jih razseljeni Judje niso več razumeli Strogi verski in nravni predpisi so Jude sicer varovali, a so jih tudi zapirali v geto.
Besedilo našega berila je kakor pisano na kožo slovenskim kristjanom današnjega časa, saj pravi: »Svojo moč namreč razkazuje tisti, v katerega nesporno oblast ljudje ne verjamejo.« Točno to se danes dogaja pri nas. Nesposobna vlada, o čemer nihče več ne dvomi, s svojim brezumnim ravnanjem razkazuje svojo moč, ne da bi se zamislila nad posledicami, ki nujno vodijo v revščino in totalitarizem, kar je zlo, saj teptajo osnovne človekove pravice. Zato ni čudno, da se tudi nam zastavlja vprašanje, ki se je zastavljalo Judom: kako, da Bog dopušča zlo, ki ga vsi občutimo.
Odgovor je jasen: »Pravični mora biti ljudomil … po grehih daje čas za pokoro. Misel o človeški medsebojni odprtosti, prizanesljivosti in strpnosti mora biti živa korenina sodobne krščanske usmeritve, ki se mora zavedati, da smo kristjani sol zemlje, ki ne vračamo zla z zlom, ampak hočemo v vsakem človeškem bitju videti Božjo podobo kot temelj enakosti in edinosti.
