Tulipan spada med najbolj znane okrasne cvetlice, saj bi težko našli koga, ki ne pozna oblike njegovega cveta. Tudi po priljubljenosti mu zlepa ni para. Na Nizozemskem denimo vsako leto vzgojijo približno tri milijarde tulipanovih čebulic, od katerih jih dve milijardi izvozijo na tuje. Med uvozniki so na prvem mestu ZDA, kjer vsako leto pokupijo približno milijardo čebulic, le malo pa zaostajata Nemčija in Japonska.
Čeprav je Nizizemska dežela tulipanov, nikakor ni tudi njihova domovina. Tulipani namreč izvirajo iz osrednje Azije, iz krajev z dolgimi in mrzlimi zimami ter vročimi in suhimi poletji. Edini zares prijazen letni čas je tam pomlad. Takrat tulipani na hitro zrastejo in zacvetijo. V tednu ali dveh se cvetovi osujejo in kmalu zatem se posuši tudi listje. Ostane le čebulica, ki globoko v zemlji počaka na prihodnjo pomlad.
Tulipani niso prišli v Evropo naravnost iz svojega naravnega okolja, ampak po ovinku skozi Turčijo. Zatoimajo ljudje to deželo pogosto za domovino tulipanov, kar je sicer deloma res. Velik delež slrt, ki jih danes gojijo na Nizozemskem, namreč izvira iz pokrajin okrog Črnega morja, ki sedaj pripadajo Rusiji, nekoč pa so bile del turškega imperija. Turki so tulipane gojili že okrog leta 1000, vendar so največjo priljubljanost dosegli v času sultana Sulejmana II. (vladal v letih od 1520-1566), ko so jih tamkajšnji vrtnarji že uspešno križali. V tistem času so bili najbolj cenjeni nizki tulipani in takšne so spoznali tudi prvi Evropejci.
Da so tulipani sredi 16. stoletja prišli v Evropo, je zaslužen diplomat Augier Ghislain de Busbecq, ki ga je rimsko-nemški cesar Karel V. Habsburžan leta 1555 poslal v Carigrad. Prav Busbecq je namreč med enim svojih potovanj po imperiju opazil nenavadno cvetlico, ki ga je povsem prevzela. Takoj je nakupil nekaj čebulic in semen ter jih poslal slovitemu botaniku Carolusu Clusiusu, ki je tedaj živel na Dunaju. Busbecq je neznano cvetlico poimenoval “tulipam”. Ker njeni cvetovi spominjajo na turbane, je pač nekoliko prikrojil besedo “tulbant”, kakor se po turško imenujejo ta pokrivala.
Clusius (1526-1609), ki je odkril številne nove rastlinske vrste (po njem se imenuje tudi Clusijev svišč, ki je v Sloveniji zaščiten), je za poslane čebulice dobro poskrbel in teko so na njegovem vrtu leta 1559 zacveteli prvi tulipani. Z Dunaja so čebulice poslali v Nemčijo, čez nekaj let pa so tulipane uspešno gojili tudi v botaničnih vrtovih v Bruslju in Mechelenu. Leta 1593 se je Clusius preselil na Nizozemsko in še istega leta v leidenskem botaničnem vrtu posadil čebulice, iz katerih so prihodnje leto zacveteli prvi tulipani v deželi tulipanov.
V začetku 17. stoletja se je gojenje na Nizozemskem počasi, a vztrajno širilo. Kljub temu so bili tulipani še vedno tako redki, da so si jih lahko privoščili samo bogataši. Zato so postali statusni simbol – pripadniki domačega in tujega plemstva so jih preprosto morali imeti, če so hoteli kaj veljati. V dvajsetih in tridesetih letih 17. stletja je trgovanje s tulipani preraslo v pravo blaznost. Leta 1624 je ena sama čebulica redke sorte “Semper Augustus” stala 3.000 guldnov, pri čemer je treba pripomniti, da je bilo na trgu le dvanajst takšnih čebulic. Nedolgo zatem je neki kupec za podobno čebulico odštel 5.500 guldnov, k tej vsoti pa je dodalše novo kočijo in dva konja. Z omenjenim denarjem bi bilo v tistih časih mogoče kupiti celih 23 ton sira. V začetku leta 1637, ko je tulipanska norija dosegla vrhunec, je bilo treba za eno samo čebulico odšteti toliko kot za hišo v Amsterdamu… Cene seveda niso mogle naraščati v neskončnost in res je še istega leta prišlo do zloma na borzi. Cene čebulic so padle za 90% in številni prekupčevalci, ki so bili še pred dnevi bogataši, so spet postali navadni smrtniki.
V omenjenem razdobju so bili najbolj dragoceni tulipani z drobno lisastimi cvetovi. Čim bolj pisani so bili, tem višja je bila njihova cena. Zanimivo je, da so takšni tulipani danes najmanj vredni, saj jih nihče ne mara. Zakaj? Ker pikice, lise in proge na cvetovih pomenijo, da je takšen tulipan okužen. Takšne primerke trgovci in gojitelji dosledno izločajo iz prometa, da bi tako preprečili nadaljnje širjenje bolezni.
Sredi 18. stoletja so cene tulipanovih čebulic dosegale komaj 0,5% vrednosti, ki so jih imele dobrih sto let poprej. Stare sorte so postopoma izginile s tržišča, tulipane so zasenčile nekatere druge cvetlice, namesto Nizozemcev pa so postali najslavnejši gojitelji tulipanov v Evropi Angleži. Toda Nizozemci so se pobrali. Potem ko so v drugi polovici 19. stoletja ugotovili, da bodo lahko obstoječe sorte izboljšali samo z novimi vrstami iz narave, so osrednjo Azijo preplavili lovci na tulipane. Trud se je obrestoval. Pojavile so se številne nove sorte in v začetku 20. stoletja se je trgovanje s tulipani na Nizozemskem znova močno razmahnilo.
Danes je Nizizemska po vsem svetu znana kot dežela tulipanov. Najbolj zanimivo pri tem je, da je tulipan povsem tuja rastlinska vrsta, ki na Nizozemskem v naravi sploh ne raste. Še več: podnebne razmere v njegovem naravnem okolju so bistveno drugačne od podnebnih razmer na tem koncu Evrope.