2Mz 19,2-6a
Starozavezno berilo na 11. nedeljo med letom je iz začetka 19. poglavja Druge Mojzesove knjige, ki jo z mednarodnim nazivom imenujemo Exodus, to je Izhod in to po vsej pravici, saj je glavni dogodek, s katerim se ukvarja, izhod izraelske skupnosti iz Egipta. Nalašč sem uporabil izraz “skupnost” in ne narod, saj se Izraelci do tega časa še niso zavedali, da so narod. Biti narod namreč pomeni imeti svoj jezik, svojo zgodovino in svoje ozemlje, tega zadnjega pa Izraelci ob času izhoda iz Egipta še niso imeli.
Če tvegamo umestiti izhod iz Egipta v čas, se je to dogajalo okrog leta 1280 pred Kr., potem ko je izraelska skupnost živela v Egiptu nekako od leta 1600 pred Kr. To je bil čas egiptovskega Jožefa, sinu Abrahamovega vnuka Jakoba, ki so ga bratje prodali za sužnja v Egipt, pa se je tam povzpel do faraonovega namestnika in povabil vso številno Jakobovo družino, naj se naselijo v Egiptu. V štiristo letih tamkajšnjega bivanja se je družina razrasla v močno skupnost, ki so jo Egipčani zasužnjili in začeli preganjati. To pa pomeni, da je nastopil čas, ko je Bog začel uresničevati svoj načrt: podeliti Izraelcem status izvoljenega ljudstva, ki ga bo vezala zaveza, torej pravni akt, ki veže tako Boga kot človeka. V novi zavezi pomeni kraljestvo duhovnikov in svet narod vse tiste, ki so krščeni.
Tukaj nastane vprašanje: ali zavest izbranosti (krščanske!) pomeni občutek vzvišenosti ali suženjstva?
Kjer se beseda demokratizacija uporablja kot reklamno geslo, je nevarnost, da skupnost postane izenačena in nedejavna, saj ni vsak posameznik sposoben doprinesti primeren delež. Skupnost delno izgublja tiste dragocene moči, od katerih živi, saj prevelike ali premajhne zahteve onemogočajo tisto, kar je potrebno. Po drugi strani pa človek, ki mu gre za njegov položaj in malo ceni “neizbrance”, zelo lahko postane element nesloge.
Bog vodi človeka na način, ki je primeren človeku. Človek potrebuje skupnost, če naj se v polnosti razvije. Preko poučevanja in zgleda bližnjega (vzgoje v najširšem pomenu besede) se nauči urejati svoje življenje in medtem ko drugim pomaga uresničiti njihovo življenje na zares človeški način, razvija še naprej samega sebe. Tudi Bog gre po tej poti, da privede človeka v skupnost s samim seboj. Izkušnja žive vere Božjega ljudstva je zgled za človeka-romarja.
Izbranost zato pomeni dolžnost služiti bližnjemu. Izrael je vedel, da ta dar nikdar ne bo mogel postati neka gotova last in da ga je treba sprejemati in pošiljati naprej kot Božji dar (primerjaj poslanstvo učencev v nedeljskem evangeliju).
Ali naši “izbranci”, ki smo jih izvolili, počenjajo to? Če ne, je edino, kar zaslužijo državljanska nepokorščina. Naj se gredo bratiti z opicami v Afriko. Z veseljem jim plačamo potne stroške, če tam tudi ostanejo.
