II. del
Pobožnosti

3 – Marijina s trnjem posuta življenja pot

C – Pastoralni napotki

IV. Besedilo pobožnosti

Dogodki

Drugi dogodek

Simeon napove Mariji, da ji bo dušo presunil meč bridkosti

Iz Evangelija po Luku 2,27-35: »Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po predpisu postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje … in rekel Mariji njegovi materi: ‘Ta je postavljen v pogubo in rešitev neštetih v Izraelu in v predmet nasprotovanja ter razkrivanja skrivnih misli neštetih src, kar bo kakor oster meč prebadalo tvojo dušo’«. Mnogi grški očetje, kot npr. Origen, Bazilij, Janez Zlatousti*, so domnevali, da je Simeon napovedal Mariji, da bo trpela pod križem, in da bodo bolečine, ki jih bo takrat prestajala, tako velike, da bodo za nekaj časa zameglile njeno vero v božanstvo svojega Sina. Toda moderni razlagalci so prepričani, da Simeon predvideva predvsem nasprotovanje Jezusovemu oznanjevanju, ker že Psalmist 63,4 ugotavlja, da hudobneži vedno »brusijo svoje jezik kakor oster meč«.

Simeon je Mariji potrdil Jezusovo mesijansko poslanstvo, obenem pa napovedal, da se to ne bo izpolnilo brez nasprotovanja, celo od strani samih sonarodnjakov in sorodnikov. Mariji se je s tem odprlo obzorje bridkosti. Toda kljub zastrašujoči prihodnosti je pogumno sprejela svoje poslanstvo.

Marija, svoje srce si darovala, da ga je presunil meč bolečin. Dvigaj naše darovanje in ga posvečuj v velikodušni ljubezni**.

^*Glej Marie-Joseph Lagrange, Evangile selon st. Luke (Etudes bibliques), Paris 1948, str. 89-90; glej tudi Bazilij, Pismo škofu Optimu, št. 9 (Patr. Gr. 32, 965; M.-J. Rouet de Journel, Enchiridionpatristicum, Barcelona 1946. št. 927). 

^**Glej Jenko, Marija v Evangeliju, str. 249-253.

Tretji dogodek

Marija mora pobegniti in živeti s svojim Sinom v Egiptu

Iz Evangelija po Mateju 2,13-15: »Gospodov angel se je prikazal Jožefu v sanjah in rekel: ‘Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril’. Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti«. Egipt je bil že od nekdaj dežela zavetišča za Hebrejce v stiskah. V prvem stoletju našega štetja jih je bilo tam naseljenih približno en milijon, največ v Aleksandriji, in vsi so prispevali k tržnemu gospodarstvu Egipta. Zato sveta Družina ni imela težav najti gostoljubne sonarodnjake, ki bi nudili posel spretnemu mizarju Jožefu. Polna nevarnosti pa je bila pot od Betanije v Aleksandrijo, posebno še, ker sv. Družina ni mogla čakati na kakšno karavano, da bi se ji pridružila, ampak se je morala nenadoma podati na nevarno pot, ki je vodila preko turobnih, od sonca ožganih step do sredozemske obale in ob njej do egipčanske meje. Marija je že na tej poti drhtela v skrbi za Dete, potem pa občutila domotožje po domu in pomanjkanje znancev in sorodnikov. Približno po enem letu je morala spet na nevarno pot domov v Galilejo, toda mimo Judeje, kjer je vladal Herodov sin Arhelaj*.

*Glej Gesù  e il suo tempo, Milano, Reader Digest, 1989, str. 32-33. O tem dogodku obstaja nnešteto pobožnih pravljic.

Bolj kot telesno trpljenje in domotožje je Marijo mučilo vprašanje, kako naj njeno Dete v tuji deželi izvede to, kar ji je angel napovedal, da mu bo namreč Bog »dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj« (Lk 1,32-33). Ko se je vrnila v Nazaret in med seboj primerjala vse dogodke, ki so se zgodili (Lk 2,51), je uvidela, kako je Božja previdnost vodila vse in ji dala priliko, da je tudi nekaterim judovskim ženam v egiptovski emigraciji oznanila skorajšnje odrešenje po svojem ljubljenem Sinu.

Božja Mati Marija, ki si skupaj s svojim Sinom okusila bolečino povezano z izgnanstvom in tujino, nauči nas, da se bomo z zares bratskim sprejemom postavili v službo teh, ki so prisiljeni živeti daleč od svoje domovine, in jih tako privedli v Božje kraljestvo**.

**Prim. Papeški svet za pastoralo migrantov in potujočih. Navodilo: Kristusova ljubezen do migrantov, št. 15, 104 (Cerkveni dokumenti 109), Ljubljana 2005, str. 25, 79.